O življenju in zgledu sv. Tomaža smo se pogovarjali s patrom Tomažem Hočevarjem, ki je bil v duhovnika posvečen leta 2007. Ime mu je izbrala mama. »Kolebala je med imeni Matjaž in Tomaž, a je apostol Tomaž na koncu prevagal tehtnico na svojo stran,« se pošali današnji godovnjak.

V Novem mestu je zadnjih devet let služil kot gvardijan samostana, letos pa je prevzel službo samostanskega ekonoma. Ker je tamkajšnji samostan v tem obdobju deležen prve temeljite obnove po skoraj 560 letih njegove zgodovine, je to delo zelo zahtevno in ga v tem obdobju močno zaposluje. »Kljub temu pa bo morala obnova za nekaj časa počakati,« pravi p. Tomaž. Zakaj? »Zaradi velike potrebe po nadomeščanju v kamniškem samostanu sem se prav danes (3. julija) za obdobje treh mesecev začasno preselil v Kamnik. Po koncu tega obdobja se bom vrnil v Novo mesto in nadaljeval z obnovo samostana,« obljublja naš sogovornik, ki si je kljub obilici obveznosti vzel čas, da z nami podeli še nekaj misli o svojem krstnem zavetniku.

P. Tomaž se začasno seli v Kamnik, a obljublja, da se bo vrnil v Novo mesto. FOTO: Aleteia

Ime Tomaž v aramejščini pomeni »Dvojček«. Lahko pomen imena kakorkoli povežete s seboj? Kaj vas pri njem najbolj nagovarja, v čem vam je zgled?

Naziv »Dvojček« osebno razumem tudi simbolično. Čeprav Sveto pismo s tem izrazom najverjetneje označuje, da je imel brata dvojčka, me njegova dvojna naloga – nagovarjanje nevernih ali drugače vernih in gradnja vernega občestva – spodbuja k razmišljanju o globlji razsežnosti njegovega življenja. Obenem ga vidim kot človeka, ki je na življenjskih razpotjih vedno iskal Božjo potrditev, preden je sprejel pomembno odločitev. V tem sva si zelo podobna. Tudi sam gradim, pa pri tem ne mislim le na obnovo samostana, ampak predvsem medsebojne odnose tako z vernimi kot nevernimi, ki so včasih še večji iskalci Boga in se ne morejo na nikogar nasloniti v svojih iskanjih.

Apostol Tomaž mi je že dolgo velik vzor. Navdušuje me njegova globoka želja, da bi svoje življenje trdno zasidral v gotovosti, ki jo je prepoznal v Jezusu Kristusu. V Kristusu je našel varen pristan, v katerem je mogel v polnosti uresničiti svoje življenje in ga popolnoma posvetiti Bogu.

Tomaž je najbolj znan po »nevernosti«, vendar je mnogo več kot dvomljivec. Pravzaprav se v Janezovem evangeliju izkaže za iskrenega iskalca, kajne? 

Prav zato njegova želja po dokazu zame nikoli ni pomenila znamenja nevere. Pred tako odločilnim korakom ni želel graditi niti na pričevanju drugih apostolov niti na lastnih občutkih. Hotel je osebno srečanje z vstalim Gospodom. Želel je videti prebodene Jezusove roke in njegovo odprto stran. Ko mu je bilo to podarjeno, je izrekel eno najlepših in najglobljih izpovedi vere v celotnem Svetem pismu: »Moj Gospod in moj Bog!« S temi besedami se je dokončno zasidral v Kristusu in mu ostal zvest vse do mučeniške smrti. Zato apostola Tomaža ne doživljam kot dvomljivca. Nasprotno, vidim ga kot iskrenega iskalca Boga in njegove svete volje. Ni iskal dokazov zato, ker ne bi veroval, ampak zato, ker je želel biti popolnoma prepričan, da hodi po poti, ki mu jo pripravlja Bog.

Navdušuje me njegova globoka želja, da bi svoje življenje trdno zasidral v gotovosti, ki jo je prepoznal v Jezusu Kristusu.

Zato mi naziv »dvomljivec«, ki ga pogosto pripisujemo apostolu Tomažu, ni blizu. Veliko bližje mi je podoba apostola kot pogumnega iskalca resnice, človeka, ki je želel svoje življenje z vso gotovostjo izročiti Kristusu. Prav zato je njegova izpoved: »Moj Gospod in moj Bog!« postala tudi moja osebna molitev in življenjsko vodilo. To svojo veroizpoved pa izrečem vsakokrat pri povzdigovanju med evharistično daritvijo. V tem se čutim zelo povezanega z njim.

V katerih situacijah se mu kot svojemu krstnemu zavetniku največkrat priporočite? 

Tudi sam pogosto prosim Gospoda za znamenje, kadar stojim pred pomembnimi življenjskimi odločitvami. Ne zato, ker bi dvomil o Bogu, ampak ker si želim z gotovostjo prepoznati njegovo voljo in ne zgrešiti poti, ki mi jo pripravlja. Zato v apostolu Tomažu ne vidim dveh dvomljivcev – njega in sebe –, temveč dva človeka, ki iskreno iščeta Božjo voljo in prosita za luč pri svojih odločitvah.

V svojih iskanjih se zato rad priporočam prav njemu. Pogosto se z njim poistovetim v njegovem vprašanju Jezusu: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« In vedno znova od Gospoda prejemam isti odgovor, ki ga je prejel tudi Tomaž: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kakor po meni.« Te besede so zame odgovor na mnoga vprašanja.

Zato v apostolu Tomažu ne vidim dveh dvomljivcev – njega in sebe –, temveč dva človeka, ki iskreno iščeta Božjo voljo in prosita za luč pri svojih odločitvah.

Zakaj je apostol Tomaž zavetnik arhitektov, gradbenikov, geometrov, tesarjev in kamnosekov?

Po starodavnem izročilu je v Indiji prejel nalogo, da za kralja zgradi palačo kot izkušen graditelj. Vendar ko je videl, da ljudje potrebujejo denar bolj kot kralj palačo, se je odločil dati denar za reveže. Kralj seveda ni bil zadovoljen, vendar je kraljev brat doživel videnje nebeške palače zgrajene iz dobrih del. Ko je to povedal svojemu bratu kralju, se je ta tako navdušil nad tem, da se je spreobrnil in tudi sam postal kristjan. Toda njegovo največje delo je bila gradnja žive Cerkve. Oznanjal je evangelij in postavil temelje krščanski skupnosti, ki še danes nosi ime Tomaževi kristjani.

Zato v njegovem življenju vidim dve razsežnosti istega poslanstva: dobrodelnost v gradnji za Božje kraljestvo in evangelizacija, s katero je širil Božje kraljestvo in skupnost verujočih. Prav ta dvojnost njegovega poslanstva me posebej nagovarja.

V Sloveniji je sv. Tomažu posvečenih nekaj več kot 30 cerkva. Vam je katera morda posebej ljuba?

Najbolj ljuba mi je cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim. Ima idealno lego in tudi pokrajina z njegovo cerkvico na hribu dobi popolno podobo. Če je ne bi bilo, pokrajina ne bi bila popolna kot je, saj s tem privlači mnogo ljudi, tako vernih kot nevernih.

Za konec pa še – blagoslova za god! Kako najraje praznujete?

Hvala vam in Bog lonaj za voščilo. Doma nismo praznovali godov, tako da dokler nisem šel po krstni list na viško župnijo niti nisem vedel, da je on moj zavetnik, saj so mi doma rekli, da je Tomaž, ki goduje 21. decembra, vendar se je izkazalo da je bil 21. december god samo še v gasilskih koledarjih, ker ga je Cerkev prestavila na 3. julij. Tam mi je pater Tomaž Menart povedal, da je apostol Tomaž moj zavetnik. Zato najraje praznujem z brati v skupnosti, saj je skupnost vedno tudi izvir veselja.