Sv. Jurij se je rodil okoli leta 275 po Kristusu v Kapadokiji v današnji Turčiji, umrl pa okoli leta 305 v mestu Lida na območju današnjega Izraela. Večina podatkov o svetem mučencu je sicer zavitih v številne legende, kljub temu pa je bil vseskozi, posebej po zaslugi križarjev, eden najbolj čaščenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lidi, danes pa ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki jih pooseblja zmaj. V kolikšni meri se s svojim nebeškim zavetnikom istoveti upokojeni koprski škof?

Škof Jurij, ali veste, kdo vam je izbral ime in zakaj?

Po Veliki noči so nas v Strunjanu obiskali duhovniki s Koroške in nam med drugimi zapeli tudi Pesem od rojstva, v kateri je tudi kitica: Mežnar tud pride na en gvaž, fajmošter za njim počas. Ob mojem krstu ne vem, kdo vse je šel na en gvaž, vem pa, da je zagotovo na en gvaž šel moj boter, ker mi je mama povedala, da po krstu ni bil čisto prepričan, kako so mi dali ime … Vse je zelo razumljivo, kajti rojen sem bil doma na pustno soboto ter krščen na pustno nedeljo, ime pa mi je izbrala krajevna babica gospa Albina Čehovin ...

Moj zavetnik je bil hraber vojščak in sem prepričan, da ne samo na papirju, ampak tudi v resnici ...

Kaj pa vam pomeni, da je vaš nebeški zavetnik prav sv. Jurij, ki se je, kot pravi legenda, pogumno boril z zmajem? Kako vas spremlja skozi življenje?

Moj zavetnik je bil hraber vojščak in sem prepričan, da ne samo na papirju, ampak tudi v resnici, zato moram takoj priznati, da sem ga v tem pogledu bolj slabo posnemal, ker sem bil vedno premalo načelen in si ne morem niti predstavljati, kakšen sanjač bi šele bil, če bi ne imel tako bojevitega zavetnika …

Dr. Jurij Bizjak je koprsko škofijo vodil v letih med 2012 in 2025. FOTO: arhiv Družine

Vaše škofovsko geslo je »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« Ali vas je pri sprejemanju škofovskih odločitev navdihoval tudi pogum sv. Jurija in če je tako, na kakšen način?

S svojim geslom sem seveda dajal poguma zlasti svoji zvedavosti in svojemu pustolovstvu in se vedno pogosteje sprašujem, koliko sem sploh ravnal v slogu svojega zavetnika … Kje so ostale herojske kreposti in junaška dejanja mojega vzornika? Kakor pravi Pridigar: »Daleč je, kar je bilo daleč, in globoko, pregloboko. Kdo more to doseči?« (Prd 7,24).

V katerem obdobju svojega življenja ste najbolj občutili njegovo pomoč in navdih? Ali imate kakšen oseben spomin ali izkušnjo, ko ste res močno in konkretno občutili priprošnjo sv. Jurija?

Kljub vsemu se zdi, da je bilo v mojem času narejenih tudi nekaj pogumnih potez, ki pa seveda niso bile izpeljane po moji zaslugi, ampak po zaslugah mojih sodelavcev in vsekakor tudi po dobrohotni priprošnji mojega zavetnika, sicer ničesar nisem bil vreden, vsega pa potreben … Kakor piše apostol Pavel: »Bog je namreč, ki iz blagohotnosti v vas dela, da hočete in delate« (Flp 2,13).

Občudujem odločnost apostola Petra in Božje besede in svojega zavetnika …

Sv. Jurij je eden najbolj priljubljenih svetnikov na Slovenskem: posvečenih mu je več kot 70 cerkva, nekaj tudi v koprski škofiji. Kateri vidik njegovega življenja vam je najbolj pri srcu: ali je to njegovo mučeništvo, boj z zmajem, zvestoba Kristusu ali kaj drugega?

Apostol Peter je služabniku velikega duhovnika v vrtu Getsemani odsekal desno uho (Jn 18,10), njegov namen pa po mojem mnenju ni bilo uho, ampak Malhova buča ... In ob drugi priložnosti je Kristus povedal: »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč!« (Mt 10,34). Pismo Hebrejcem pa pravi: »Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca« (Heb 4,12). Občudujem odločnost apostola Petra in Božje besede in svojega zavetnika …

Škof Jurij svoj god najraje praznuje v dobri družbi. FOTO: Tatjana Splichal

Sv. Jurij je bil vojak, ob tem pa je do smrti ostal zvest evangeliju. Kako lahko današnji kristjani, posebej mladi, v svetu, polnem »sodobnih zmajev«, kot so recimo materializem, oboroženi spori in različne ideologije, posnemajo njegovo pogumno pričevanje? S kakšnimi »zmaji« se danes spopadajo kristjani in Cerkev?

Na vojno danes gledamo zlasti kot na vzrok gorja, kar seveda do neke mere drži, premalo pa mislimo na to, da nobena vojna ni najprej vzrok, ampak je najprej in predvsem posledica zločinov naroda in je zdravilo proti pokvarjenosti ljudstva. Psalmist se namreč sprašuje: »Kako naj ne kaznuje on, ki vzgaja narode?« (Ps 94,10). O krutem Asircu, ki je prihajal nad izvoljeno ljudstvo, piše prerok Izaija: »Pošljem ga nad skrunilen narod, nad ljudstvo, ki se nanj srdim, in mu ukažem, naj ga pleni in opleni, naj ga ropa in izropa, naj ga potepta kakor blato na cesti!« (Iz 10,6). Bolj kot odpravljati vojne je torej smiselno odpravljati vzroke, ki pripeljejo do vojne …

Svojega zavetnika bi vprašal, ali je tudi on kdaj padel s konja …

Če bi sv. Jurij danes stopil med nas, kaj bi po vašem mnenju najprej rekel slovenskim škofom, duhovnikom in vernikom? In kaj bi mu povedali ali ga vprašali vi?

»Naučiti se jahati pomeni naučiti se pasti!« Svojega zavetnika bi vprašal, ali je tudi on kdaj padel s konja … On pa bi nas zagotovo potolažil z besedami Gospoda preroku Izaiju: »Med njimi pa je desetina, ki se bo vrnila in bo za pobirek, kakor od terebinte in od hrasta, ko ju podró, ostane korenina, bo njena korenina sveto seme!« (Iz 6,13). In z besedami našega Gospoda: »Ne boj se, mala čreda, kajti vašemu Očetu je bilo v veselje, da vam dá kraljestvo!« (Lk 12,32).

Za konec še iskrene čestitke in obilo blagoslova ob prazniku vašega nebeškega zavetnika! Kako najraje praznujete svoj god?

Vedno v dobri družbi: na škofiji in v stolnem župnišču v Kopru ter s sosedom svetim Markom v Kopru, pri svetem Juriju v Piranu in pred svetim Jurijem na pročelju cerkve v Strunjanu … In hvala za voščilo!