V sredo, 27. februarja, je bil v Muzeju slovenske osamosvojitve VSO v Ljubljani pogovorni večer ob 70. obletnici odprtja taborišča Goli otok, ki ga je pripravilo Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.

Sodelovala sta nekdanja golootočana Andrej Aplenc in Mihael Cenc ter Alenka Puhar, ki je pogovor vodila.

Skozi pekel Golega otoka je šlo 600 Slovencev, od tega deset dvakrat. Po demokratizaciji Slovenije, po letu 1990, je bilo rehabilitiranih le okoli 60, torej le deset odstotkov. Tudi ta podatek nekaj pove o golootočanih.

Šlo je za moralni zlom zapornika

Andrej Aplenc je že za zbornik Temna stran meseca napisal deset strani o Golem otoku. Tam je hotel povedati, kaj je bil Goli otok oziroma kaj je bil njegov namen. Šlo je za moralni zlom zapornika. Meni, da jim je to uspelo pri treh četrtinah zapornikov.



Moralni zlom so povzročili s sistemom ovajanja sotrpinov, z absolutno prisilo, s stanjem, ko nisi vedel, če te kdo provocira. Na koncu so morali tudi vsi podpisati, da bodo delali za Udbo.

Bil je med tistimi, ki so ga na Goli otok zaprli še drugič. Tam se je dobro razumel z enim Slovencem. Dogovorila sta se, da si bosta poročala.

Ko je sredi 90. let v arhivu zbiral dokumente za potrebe rehabilitacije, je naletel na zapis tega sozapornika Slovenca z Golega otoka, kako je o njem pisal Udbi oziroma ga ovajal. Tudi tako se je kazal moralni zlom.

Mihaela Cenca so aretirali v Beogradu

Mihael Cenc je najprej povedal, da so ga aretirali v Beogradu, kjer je študiral na šoli za diplomate. Tam je precej izstopal, tako po mladosti, kot s tem, da so bili sošolci predvsem partizanski oficirji, vsi z dolgim partijskim stažem.



Družiti se je začel in bil reden gost ostankov beograjske buržoazije. Z njihovim gostom, podpredsednikom Rdečega križa, je odhajal v gledališče. Bil je Švicar in je prišel v Beograd poizvedovat, kje so sorodniki beguncev, ker sprašujejo po njih, a jih ni.

Po Jugoslaviji je vodil prvo nemško delegacijo po Informbiroju, bili so sami doktorji. Po ministrstvih so se seznanjali z socialistično ureditvijo.

Zahajal je tudi na partijski komite beograjske univerze, kjer so bile razprave. Med drugim se je tam govorilo, da je pisatelj Čopić pisal v Borbi, da obstajajo posebni privilegirani konzumi za politike na vrhu, ostali ljudje pa so lačni. Cenc je pohvalil Čopića, da je napisal kritiko tega početja. Naslednji dan pa je Tito kritiziral Čopića.

Na Golem otoku so se vsi počutili ogrožene

Na tisto beograjsko šolo takrat preprosto »ni spadal«. En večer, proti koncu šestega semestra, so se ga »odkrižali«. Zaprli so ga v Glavnjačo, kjer je zmrzoval in stradal, preiskovalec pa je govoril o njegovem sovražnem delovanju.



Na Golem otoku je imel to »nesrečo«, da ni vedel kaj naj pove o svojem sovražnem delovanju. Ko si prišel tja, si moral stopiti pred kolektiv, pred 200 kaznjencev. Ko je povedal, da nima nič povedati, so se zadrli »bojkot bandi«, ker da laže.

Na Golem otoku so se vsi počutili ogrožene. Koncept ogabne, pošastne golootoške družbe ni nastal v zdravih glavah. Tudi oblastniki so bili prestrašeni.

Leta 1948, ko se je začel spor s Stalinom, so bili najbolj prestrašeni funkcionarji okrog Tita. Eden drugemu niso zaupali, ker so vsi vedeli kaj je posledica.

Imeli so izkušnje iz vojne, in že prej iz vojne v Španiji, kjer so počeli »čudne stvari«. Ti ljudje so bili delikventi že po svoji politični, ideološki cepljenosti.

Vsi so bili revolucionarji, kar pomeni, da so bili pripravljeni rušiti demokratični red s prisilnimi, grdimi in krvavimi sredstvi. To pomeni, da je bila ta populacija drugačna, kot je navadno. Refleks preživetja je povzročil Goli otok.

Spodaj so bili bojkotirani

Kot je povedal Mihael Cenc so bili »prebivalci« Golega otoka razdeljeni na tri ali štiri skupine. Spodaj so bili bojkotirani, tisti, ki so bili neprevzgojeni ali težko prevzgojeni. Nad temi so se morali vsi izživljati. Ti se niso silili k pretepanju, sicer pa so morali vsak dan pretepati in mučiti.



Druga skupina so bili odloženi, rekli so jim tudi pacifisti. Tretji so bili aktivisti, tisti, ki so se vsak dan dokazovali. Ti so imeli že zagotovilo, da bodo šli domov.

Bil je problem prostora za zapornike, tega je bilo premalo. Vsake tri mesece so morali 500 ljudi z Golega otoka poslati domov, da so naredili prostor za 500 novih, ki so bili v nagnetenih preiskovalnih zaporih. Že tri mesece prej so jim povedali, da bodo šli domov. Niso jim več brili glav in čutili so, da se jim ne more nič več zgoditi. Ti so samo še razkazovali svojo veliko moč.

Mučenje s kiblarjenjem

Vsak dan se je na dvajsetih mestih v taborišču dogajala ogabna zgodba. Dogajanju so rekli kiblarjenje, kibla je bil odrezan bencinski sod, ki so ga uporabljali za malo in veliko potrebo.

Vsak večer pred spanjem, ker se ni smelo sprehajati med barakami in do stranišča, so pred vrata vseh dvajset barak postavili kiblo. Vsako noč so pred kiblami stali požarni, to so bili bojkotirani. Dve uri so morali stati ob kibli, poleg njih pa dežurni.

Potem so šli spat za štiri ure, nakar so jih zbudili in spet so morali dve uri stati ob kibli. Ker je ob njih stal dežurni, je moral ta, ki je prišel na malo potrebo, znesti nad požarnimi, nad banditi, kot so jim rekli. Tolkel jih je po glavi, da so jo morali skloniti, da jih je poscal po glavi. To se je dogajali vsako noč na dvajsetih mestih.

Mučenje s »strojem« in »tragačem«

Vsak večer pred spanjem so morali bojkotiranci skozi »stroj« (špalir). Ostali so se »postrojili« (postavili) v dve vrsti, bojkotirance so spustili skozi in morali so jih pretepati, ko so bežali do postelj.

Mihael Cenc je omenil še en ogabni, kot je dejal, način trpinčenja zapornikov, imenoval se je »tragač« (lesena nosila z ročaji). Skoraj vsi so morali kamenje prenašati s tem tragačem, spredaj eden, drugi zadaj.

Sprednji dve ročici sta bili čisto kratki, zadnji pa precej dolgi in tako se je teža bremena prevesila proti prednjemu nosaču. Naloga zadnjega je bila, da trpinči prvega.



To je počel tako, da je prvega s potiskanjem silil k teku, občasno je tragač močno zanihal, ali ga celo prevrnil, da je kamen padel na sprednjega nosača. Če se ni takoj dvignil, ga je brcal tako dolgo, dokler se ni postavil na noge.

Vse to se je dogajalo ves čas. S tem so jih zlomili za vse življenje, saj so se vsega tega početja, ki so ga morali početi, sramovali.

Golootočani po Golem otoku

Ko je Mihael Cenc prišel domov, ni dobil službe. Šel je na Udbo, da bi mu jo priskrbeli. Čez eno leto so ga poklicali in mu rekli, da je bil razpis za direktorja delavske univerze in zakaj da se ni prijavil.

Ni se prijavil zato, ker se je bal, da ga bodo sprejeli v službo, potem pa iz nje vrgli. Rekli so mu, da naj čez pol ure prinese na občino vlogo in ga bodo imenovali za direktorja delavske univerze.

Cenc se sprašuje, zakaj so to počeli. Vsi, ki so bili na Golem otoku, so bili tako prestrašeni, da so se bali, da bi naredili vse, kar bi jim »naložili«.

K sreči ga niso silili v nobeno grdo stvar. Po sedemnajstih letih so mu dali na razpolago, ali bo ovajal neko osebo ali pa ne bo mogel več biti direktor delavske univerze. Dali so mu tudi pogoj, da se mora vpisati v partijo. Ker se je uprl, so ga degradirali v kurirja in razmnoževalca gradiv. Šele takrat se je počutil rešenega: »Užival sem v tem.«

Dodal je, da glede obnašanja na Golem otoku nima slabe vesti. Če bi jo imel, se ne bi upal v začetku 90. let pustiti izvoliti za predsednika združenja političnih zapornikov. Takrat je živelo še 40 nekdanjih Golootočanov in kdo bi lahko rekel, da ta človek ne more biti predsednik združenja, ker se je na Golem otoku grdo obnašal.

Čisto na koncu je zgroženo dodal, da mora še danes gledati ljudi »s pokvarjenimi očmi«.

Dvesto ljudi je vsak dan nekoga »zasliševalo«

Nekdo iz poslušalcev je vprašal kako je bilo s Slovenci, če so se tudi na Golem otoku »grupisali« (družili), kot vojaki v JLA. Cenc je odgovoril, da na Golem otoku za kaj takšnega »ni bilo prostora«.

Dejal je, da je bil edini dan v tednu, ko ni bilo treba delati, nedelja. Vendar ni bilo tako, saj so zaporniki šli »prostovoljno« delat. Ko so prišli z dela pa ni bilo, tako kot druge dneve, politične ure, na katerih so vedno koga zasliševali in mu dokazovali, da laže, da ni vsega povedal. Dvesto ljudi je vsak dan nekoga »zasliševalo«. Brali so jim tudi iz časopisa Borba.

Cenc je dodal, da je kot novinec prišel v nedeljo s tega »prostovoljnega« dela in ker ni bilo politične ure, se je ulegel, da bi se spočil. Vendar je prišel do njega nek rojak, doma z Jesenic in mu rekel, da naj gre z njim na sestanek Slovencev.

Tam nad dvajsetim paviljonom da je pralnica, kjer je malo ozkega prostora in tam se vsako nedeljo srečajo Slovenci. Na teh srečanjih da vedno »ujame« kakšen primer, da je kdo slabo govoril o Jugoslaviji, Titu, Golem otoku in to potem prenese preiskovalcu.

Kot novincu se je Cencu to zdelo zelo grdo in naslednji dan je to povedal sobnemu starešini, ki je bil tudi Slovenec. Ta ga je samo gledal češ, ali res ne ve, kje je.

Režim na Golem otoku je bil bistveno drugačen od nacističnih taborišč

Andrej Aplenc meni, da so bili kreatorji Golega otoka zelo inteligentni, med njimi je moralo biti nekaj psihologov.

Režim na Golem otoku je bil bistveno drugačen kot v nacističnih taboriščih ali sovjetskih gulagih.

Naravnan je bil na to, da se v zelo kratkem času tiste, ki so bili prej istomišljeniki, čim prej vrne v glavno ideološko strujo.

Na Golem otoku so bili v glavnem partizani, povprečna starost je bila od 35 do 40 let. Nekdo, ki je šel skozi drugo svetovno vojno, se ga ni dalo na lahek način in hitro psihološko preusmeriti.

Zato so na začetku načrtovali zelo velik psihološki šok. Sam Aplenc je bil takrat dijak in bil je v prvi skupini, ki je prišla na Goli otok. Bilo je dvanajst barak in prihajali so transporti iz cele Jugoslavije. Štirinajst dni »sploh ni bilo nič hudega«. Jedli sicer niso dobro, toda nobenega dela ni bilo in pustili so jih pri miru.

Začeli so z insceniranim pretepom do smrti desetih do dvanajstih Črnogorcev

Ko pa so prišli vsi transporti iz vseh republik, so najavili zborovanje vseh zapornikov. Stali so pred barakami in sledil je inscenirani pretep do smrti desetih do dvanajstih Črnogorcev.

To je bil strašen šok, ne le za njega kot dijaka, ampak tudi za nekdanje partizane. Ti so med vojno videli umiranje, ta pretep do smrti pa je bil tudi zanje šok.

Aplenc meni, da je bil ta dogodek načrtno uprizorjen, saj se je z njim začel strašen golootoški režim.

Njegova značilnost je bila tudi, da se noben prisotni miličnik ni fizično dotaknil zapornikov. Sistem je bil postavljen tako, da so se med seboj trpinčili zaporniki sami: če pri pretepanju in trpinčenju ne boš sodeloval, bodo to počeli s teboj. Bil si hudo »kaznovan« za dobroto, zato te na Golem otoku skoraj ni moglo biti. Vsak se je lahko reševal le tako, da je mučil druge.

Golootoške metode so prispevale k »prevzgoji« socialističnega človeka

Alenka Puhar je dodala, da je Srb Dragoslav Mihailović, ki je zbiral pričevanja o Golem otoku (leta 1990 je izdal knjigo, v cirilici, ki obsega 683 strani), ugotovil, da so s takšnim krutim sistemom začeli v zaporih v Bosni, kjer so ugotovili, da tak sistem odlično deluje.

Dodala je, da so takšne hude izkušnje pomembno prispevale k »prevzgoji« socialističnega človeka, da je bil hudo previden in v strahu.

Prepričana je, da se to pozna še danes, ker nam izredno manjka notranje svobode, zelo nam manjka ljudi, ki so pripravljeni iti proti toku in povedati po resnici kaj mislijo, »če sploh kaj mislijo«.

Ljudje so srečni, če jim ni treba vedeti resnice

Druga značilnost, ki jo opaža, je izjemna lažnivost. Ljudje so srečni, če lahko sebi in drugim lažejo, ter presrečni, če jim ni treba vedeti resnice, raziskovati resnice, govoriti resnice in vedeti, kako in kaj je.

To počnejo v najrazličnejših pojavnih formah. Omenila je eno, beograjski zapor Glavnjačo. To je bil najbolj znameniti zapor v nekdanji Jugoslaviji, stal je sredi Beograda.

Pred desetletji so ga porušili in tam pozidali fakulteto (na Studentskom trgu). Takrat so tam postavili tudi spominsko znamenje, na tleh in v podobi mozaika, nanj so napisali, da je na tistem mestu stala Glavnjača, kjer so bili zaprti mnogi komunisti.

Piše le to, čeprav so komunisti od jeseni 1944, ko so v Beogradu prevzeli oblast, v Glavnjačo množično zapirali svoje nasprotnike, kar pa so na plošči gladko zamolčali.

Fotografije: Ivo Žajdela