Urednik zbornika Brezno in navzočnost Tadej Rifel ter Gorazd Kocijančič. Foto: Ivo Žajdela

Gorazd Kocijančič, filozof, prevajalec, publicist in pesnik, ima zelo velik in vsebinsko edinstven ustvarjalni opus. Med mnogimi njegovimi deli naj omenim samo, da je prevedel in komentiral celotni opus Platona, ki obsega več tisoč strani. Ob 60-letnici so mu znanci in sodelavci pripravili jubilejni zbornik, ki so ga predstavili v sredo, 11. februarja v Gledališkem muzeju v Ljubljani. Zahtevno uredniško delo je opravil Tadej Rifel, ki je skupaj z jubilantom zbornik z naslovom Brezno in navzočnost (založba Kud Logos) tudi predstavil. Zbornik obsega 448 strani, v njem pa sodeluje 31 avtorjev z zelo raznolikimi prispevki, od strokovno napisanih tem, ki so povezane s publicistiko Gorazda Kocijančiča do poezije in spominskih zapisov. Avtorji prihajajo iz različnih držav (iz Slovenije, Srbije, Velike Britanije, Grčije, Bolgarije, Rusije, Italije) in posledično so tudi njihova besedila napisana v različnih, večinoma maternih jezikih: slovenščini, angleščini, italijanščini, nemščini, ruščini in srbščini.

Logos – premisleki, razmišljanja

Prvi del zbornika, naslovljen Logos (premisleki, razmišljanja), združuje študije o temah, ki se dotikajo širšega tematskega področja, s katerim se v svojih knjigah, prevodih, prispevkih in drugih avtorskih besedilih ukvarja Gorazd Kocijančič. Prispevke v tem sklopu odlikuje svežina interpretacije in tehtnost njihovih zaključkov. Vsem avtorjem je skupna ne samo izvrstnost na določenem področju raziskovanja, temveč tudi to, da so tako ali drugače osebno prišli v stik s Kocijančičem in njegovim delom oziroma da jih je najprej on sam odkril za slovensko bralstvo ter jih pritegnil k sodelovanju.

Andrew Louth in Raid Al-Daghistani

Povsem na začetek je urednik uvrstil prispevek renomiranega pravoslavnega teologa in duhovnika Andrewa Loutha, ki raziskuje tri glavne oblike negativne teologije v pravoslavnem izročilu. Poleg ravno zaradi Kocijančičevih del pri nas znane apofatike, namreč Louth evidentira še tako imenovano afaretično teologijo in pa skiagrafijo ali teologijo senc, kot to sam imenuje.

Raid Al-Daghistani kot edini z dvema prispevkoma (enem v slovenščini in drugem v nemščini) zborniku vsebinsko dodaja bogastvo islamske mistike oziroma sufizma. Kot prevajalec več del v slovenščino in profesor za področje islamske filozofije v Nemčiji, je velik poznavalec, ki pa je uspel v obeh prispevkih tematiko sufizma ne glede na znanstven aparat posredovati na razumljiv, pregleden in dostopen način.

Tadej Rifel z zbornikom Brezno in navzočnost. Foto: Ivo Žajdela

Vladimir Cvetković in Petar Jevremović

Vladimir Cvetković in Petar Jevremović sta dvojica avtorjev v zborniku, ki prihajata iz Srbije. Njuna prispevka sta precej različna po obliki. Če je Cvetkovič ostal zvest poslanstvu raziskovalca oz. akademika in prispeval kratek, a vsebinsko zelo bogat in poučen, prispevek o dveh metaforah, ki jih je v svoji Utehi filozofije (delo je v slovenščino prevedel Gorazd Kocijančič) uporabil Boetij, pa se je Jevremović lotil bolj drznega projekta in prispeval esej o odnosu med jezikom, interpretacijo in prevodom svetopisemskih besedil. V njem mrgoli modrosti starih avtorjev, hkrati pa Jevremović, kot je zanj značilno, te modrosti premišljuje v dialogu s sodobnostjo.

Robert Kralj in Simon Malmenvall

Robert Kralj se je v prispevku Kako mistik vidi? Fenomenologija mističnega videnja naslonil na zgodbo sv. Pavla in njegovega srečanja s Kristusom pred Damaskom, potem pa si je na podlagi branja odlomkov iz sv. Ignacija Loyolskega in Terezije Avilske zastavljal naslovno vprašanje svojega prispevka, in sicer. Zelo smiselna povezava med bibličnim izhodiščem ali spodbudo in mističnimi videnji.

Da zbornik ne bi ostal pri strogo teoloških temah, je s svojim prispevkom Zgodovinska zavest kot gonilna sila življenjske izkušnje poskrbel Simon Malmenvall. V njem se je kritično lotil neopatristične sinteze teologa Georgija Florovskega (Malmenvall je v slovenščino prevedel njegovo monumentalno delo Poti ruske teologije, ki je izšlo v dveh zvezkih pri KUD Logos), pri čemer zagovarja bolj celosten pogled na zgodovino, uprt v eshatološko razsežnost človeškega bivanja.

Foto: Ivo Žajdela

Dimitrios Pallis in Thomas Plant

Nekaj podobnega kot je storil Malmenvall, se loteva tudi Dimitrios Pallis, ki prihaja iz Grčije in velja za enega večjih poznavalcev korpusa del Dionizija Areopagita. Zato ni presenetljivo, da je za zbornik prispeval zelo temeljit pregled recepcije Dionizija v sodobni grški misli, s posebnim poudarkom na delih Hristosa Jannarasa. S tem primerom je podal spodbudo za še širšo raziskovanje Dionizijeve dediščine pri sodobnih grških avtorjih.

Dela Gorazda Kocijančiča citirajo tudi v tujini. Tak primer je Thomas Plant, avtor odlične študije The Lost Way to the Good, ki opisuje globoko duhovno in metafizično potovanje od dionizijskega platonizma do šin budizma, pri čemer raziskuje, kako lahko vzhodna in zahodna modrost ponovno povežeta svet, ki ga je razdelila sekularna modernost.

Thomas Plant črpa iz mističnih tokov, ki segajo od Aten do Kjota, da razkrije skupna iskanja dobrega, ki presegajo kulturne meje. V svojem prispevku za zbornik pa je na podlagi, kot sam pravi, »Kocijančičevega vpogleda v skupnostno poboženje«, prikazal, kako Dionizij krsti Sokratovo igrivost kot Pavlovo »sveto norost«, pri čemer združuje neoplatonsko teurgijo s krščansko kenotično teologijo.

Svilen Toutekov, Sonja Weiss in Giovanni Grandi

Svilen Toutekov iz Bolgarije se v svojem prispevku ukvarja s tematiko teohumanizma oziroma drugače rečeno bogočloveštva, kar je bila klasična patristična tema. Pri tem se je navezal na misel svetega Nikolaja Kabasilasa. Temo bogočloveštva vidi danes kot odgovor na vse oblike razčlovečene kulture.

Sonja Weiss se je v prispevku »Iz sebe, prek sebe in k sebi«. Moč erosa in
logosa v Božjih imenih Dionizija Areopagita posvetila natančni analizi pojma ljubezni v Dionizijevem korpusu in ocenila tudi prevajalske rešitve v kontekstu te tematike. Posebno pozornost je namenila Kocijančičevemu slovenskemu prevodu in prevodnim rešitvam v njem.

V pismu Kocijančiču je Giovanni Grandi ob ponovnem branju Berdjajeve knjižice Vzhod in Zahod ponudil aktualne razmisleke o njunem medsebojnem odnosu, predvsem z oziroma na Rusijo, in sicer v duhovnozgodovinskem smislu.

Gorazd Kocijančič  Foto: Ivo Žajdela

Pavel Kuznecov, Dionisije Dejan Nikolić in Pavle Rak

Iz Rusije pa prihaja tudi Pavel Kuznecov, še eden od zelo priznanih avtorjev. Velik poznavalec ruske misli je prispeval deloma osebno obarvan razmislek o zgodbi Nikolaja Berdjajeva, ki ga želi prikazati v drugačni luči od ustaljenih pogledov na tega izjemno plodovitega avtorja. Želi ga predstaviti kot nekakšnega sodobnega preroka, ki mu je bilo pisanje največja strast. Pisal je z neko posebno močjo.

Čeprav Kocijančič ne mara tega, da bi mu v zborniku pisali nekakšne slavospeve in so se avtorji večinoma tega držali, pa se je zgodilo, da je Dionizij Dejan Nikolić, srbski pesnik, filozof, teolog, dramatik, scenarist in prevajalec, svoj prispevek naslovil Portret Gorazda Kocijančiča kot kerubima. Gre za svojevrstno meditacijo s kopico navajanja misli cerkvenih očetov, mistikov, filozofov in seveda tudi sledi branja Kocijančičevih besedil.

Pavle Rak, dolgoletni Kocijančičev prijatelj in sopotnik, ki trenutno živi na sveti gori Atos je opisal življenje in zapuščino njemu zelo ljubih starcev Silvana in Sofronija.

Boris Šinigoj in Blaž Podobnik

V tematiko iskanja samega sebe se je poglobil še en dolgoletni Kocijančičev prijatelj, Boris Šinigoj. V njem premišljuje o svetu, ki je bogo-zapuščen, pri tem se je naslonil na verze Paula Celana iz pesmi Kristal diha.

Blaž Podobnik se sprašuje o odnosu med resničnostjo in sanjami v svetu, v katerega vse bolj prodira umetna inteligenca. Pri tem se ukvarja tudi z Kocijančičevim esejem O sanjah.

Foto: Ivo Žajdela

Kako se je na ustvarjanje Gorazda Kocijančiča odzval Paul Tyson

Poglavje Logos je s svojim prispevkom zaokrožil Paul Tyson. Pri njegovem prispevku gre za dragocen pogled od zunaj na našo, kot sam pravi, slovensko šolo krščanskega platonizma. Urednik zbornika Tadej Rifel je prebral odlomek: »Sem Avstralec. Avstralija se demografsko zelo razlikuje od večine drugih krajev na svetu, saj smo zelo redko naseljeni po večini ogromnega južnega kontinenta in živimo skupaj v šestih izoliranih, a velikih mestih. Avstralija je ogromen kontinent: za preleti 3.600 kilometrov med Brisbanom in Perthom je potrebnih pet ur. To je enaka razdalja kot neposreden let iz Londona v Tel Aviv. Smo tudi zelo mlada država. Sodobna Avstralija kot združena zvezna entiteta je nastala šele leta 1901. V naši naseljenski kulturi nimamo globoko zakoreninjenih lokalnih tradicij. Morda je vse to povezano s tem, zakaj v Avstraliji ni značilnih lokalnih intelektualnih šol.

Sem krščanski platonist. Imam čudovito mednarodno mrežo prijateljev iz področja metafizične teologije, vendar se z njimi lahko povezujem le prek spleta in na konferencah, le peščica pa jih živi v avstralskih krajih. Fizično razmišljam in delam sam, kar ni tako, kot bi moralo biti. A potem je tu še Slovenija. Z veseljem sem odkril, da v Sloveniji obstaja nekakšna šola krščanskega platonizma, eden od ključnih učenjakov te šole pa je Gorazd Kocijančič. Tadej Rifel iz KUD Logos me je zelo prijazno povabil, da prispevam v ta jubilejni zbornik, ki proslavlja Kocijančičevo izjemno delo na področju prevajanja, filozofije, teologije in poezije. To je velika čast, vendar bo moj prispevek neobičajen, ker sem imel zelo omejen stik z delom Gorazda Kocijančiča, saj (na žalost) tekoče uporabljam le angleški jezik. Torej, moj prispevek izhaja iz mojega minimalnega stika z bogatim in močnim delom Kocijančičevih spisov, vendar je bolj odziv na čudovito živo krščansko platonistično šolo v Sloveniji, kjer Kocijančičevo delo igra tako osvežujočo in spodbudno vlogo.«

Gorazd Kocijančič in Tadej Rifel z zbornikom Brezno in navzočnost. Foto: Ivo Žajdela

Mneme in poiesis – zapisano v osebni izkušnji

Večje število prispevkov, združenih v tretjem delu zbornika, je predvsem spominske narave, ki skupaj s poezijo (in enim likovnim delom) v drugem delu zbornika prinaša tisto, kar je, kot pravi Rifel, »težko izraziti z besedami in je prvenstveno zapisano v osebni izkušnji. S svojo zavezanostjo in zvestobo dogodkom, ki so se zgodili v materialnem ali duhovnem smislu vendarle poskušajo ustvarjalno ubesediti, kar je bilo doživeto, in tvorijo neprecenljivo sporočilnost ter pričujejo o resničnosti in moči odnosov med osebami in njihovimi iskanji nedoumljive resničnosti.«

Pesmi, vse napisane posebej za ta zbornik, so napisali Neža Zajc, Matjaž Črnivec in Vid Snoj. Miljana Cunta je napisala prispevek, v katerem razmišlja ob Kocijančičevi pesniški zbirki Od Talesa do tebe. Zapisala je: »Vstopiti v knjigo skozi vrata poezije pomeni pustiti prostor interpretacije odprt za vsakokratno osebno bralsko doživetje, ki posamično uzira v luči večnega.«

Spomin na potovanje na Atos leta 1990

Lucijan Bratuš je opisal potovanje in bivanje z Gorazdom Kocijančičem na Atosu leta 1990. Miklavž Komelj je opisal »preplet bližin in daljav« Kocijančičevo mislijo, njegovimi prevodi in pesniškimi zbirkami. Temu vzorcu sledijo tudi prispevki Janeza Poljanška, Muanisa Sinanovića in Marka Ivana Rupnika. Prevajalka Urša Zabukovec je obudila spomin na Kocijančičev vpliv v obliki podpore in spodbude pri njenih prevajalskih podvigih. Zadnji prispevek v zborniku je kratko delo Gregorja Palamasa o molitvi in aksezi, ki ga je prevedel Jan Dominik Bogataj.

Posebej velja izpostaviti še celotno bibliografijo Gorazda Kocijančiča, ki je zdaj v zborniku končno objavljena na enem mestu in predstavlja odlično osnovo za poglobljeno branje in nadaljnje raziskovanje.

Gorazd Kocijančič, zbornik Brezno in navzočnost – uvod Tadej Rifel

Dragica Korade, Gorazd Kocijančič: O nekaterih drugih, Večer, 15. 10. 2016

1/8