Udeležence simpozija je nagovoril koprski škof dr. Peter Štumpf, ki je spomnil, da bodo s predavatelji pogledali krepko nazaj v preteklost. V tisto starodavnost, ki jo danes prepoznavamo kot čas velike prenove Cerkve, ki jo je pred 800 leti sprožil asiški ubožec Frančišek. Gre za stopaj do evangelija, ki je za seboj potegnil množice zasledovalcev in posnemovalcev. Ti posnemovalci so pred 800 leti prišli tudi na Goriško, torej v času, ko je bil Frančišek še živ.

Uvodni nagovor je podal koprski škof dr. Peter Štumpf. Foto: Ivo Žajdela

Spominjamo se jih kot svetilnike vere in kot duhovne ter kulturne voditelje

»S seboj so prinesli novo spoznanje bližine Boga ljudem. To je bližina, ki daje življenje in upanje. Frančiškovi manjši bratje so v našem prostoru postali pričevalci Božje skrbnosti. Nihče ni prepuščen usodi nekakšnih dogajanj. Bog ima skrb za vsakega človeka. Frančiškovi manjši bratje so tudi v teh krajih bili pričevalci njegove pravičnost, sočutnosti in solidarnosti. Spominjamo se jih kot svetilnike vere in kot duhovne ter kulturne voditelje. Živeli in delali so z ljudmi in za ljudi. Z ljudmi so bili v njihovih stiskah in hrepenenjih.

Tiste, ki so bili na obrobju, so Frančiškovi manjši bratje postavili v središče, v srce Cerkve. Od sv. Frančiška naprej Cerkev dobro ve, da njena prenova prihaja po ubogih. Papež Frančišek je to pot izbral kot pot sprave in miru sprtih narodov. Za njim tudi papež Leon XIV. gleda na tej poti prihajanje Boga do onemoglega človeštva.«

Uvodni nagovor je podal koprski škof dr. Peter Štumpf. Foto: Ivo Žajdela

Bistvo poslanstva Frančiškovih manjših bratov: vera in bližina ljudem

Ob častitljivi obletnici prihoda manjših bratov na Goriško in tudi v Istro ne obeležujemo le preteklosti, temveč razmišljamo tudi o sedanjosti. Vsi si želimo upanja. Mnogi ga iščemo pri Kristusu, je dejal škof Štumpf. »Frančiškovi bratje so bili polni upanja v Kristusa, zato so ga prinesli tudi v naše kraje. Iz tega še zdaj živimo.«

Kot koprski škof se je zahvalil Frančiškovim bratom in članom ter članicam njegovega tretjega reda, da ohranjajo upanje med nami. »Vaša vera in dela nam govorijo o tem, da je vsak človek slava živega Boga. Odsev te slave ima sledi tudi v vašem kulturnem in družbenem delovanju, ki je pomembno tudi za širšo skupnost onkraj naših bivalnih meja.«

Zaželel je, da simpozij pomeni priložnost za poglobitev razumevanja tega, kar je še vedno bistvo poslanstva Frančiškovih manjših bratov v našem okolju: vera in bližina ljudem.

Udeležence simpozija so pozdravili še provincialni ministri slovenskih provinc Frančiškovih bratov p. Christian Gostečnik, p. Milan Kos in br. Primož Kovač ter provincialni vikar Italijanske minoritske province sv. Antona Padovanskega p. Franco Giraldi. Simpozij sta organizirala dr. Renato Podbersič in p. dr. Igor Salmič.

Dr. Vojko Pavlin je predstavil Gorico v visokem srednjem veku. Foto: Ivo Žajdela

Začetki delovanja Frančiškovih bratov na Goriškem in v Istri

Prvi del Začetki delovanja Frančiškovih bratov na Goriškem in v Istri je povezoval dr. Renato Podbersič. Dr. Vojko Pavlin je predstavil Gorico v visokem srednjem veku. Takrat je Gorica doživljala svoje zlato srednjeveško obdobje. Njen razvoj je bil organsko povezan z vzponom mestnih gospodov, grofov Goriških. Rodbina bavarskega rodu, ki se je po Gorici imenovala od okrog leta 1150, je svoj zenit doživela z grofom Henrikom II. (umrl leta 1323). Grof je grad nad mestom uveljavil kot izpostavljeno središče razsežne grofije. Urbani naselbini v Zgornji Gorici (današnji Borgo Castello), od leta 1210 s potrjenimi tržnimi pravicami, je leta 1307 podelil mestne privilegije in ji omogočil dodaten razcvet.

Spodnja Gorica v zavetju cerkve sv. Hilarija in Tacijana, ki je bila sicer za razliko od Zgornje imenovana vas, je ravno tako vse bolj dobivala urbano podobo, bila pa je vključena v mestni areal šele leta 1455. Prihod in ustalitev reda manjših bratov v Spodnji Gorici ni mogel iti mimo podpore članov rodbine Goriških, kar pričujeta oporoka Henrikove žene Beatrike Camino, kakor tudi grofova materialna podpora iz leta 1321. Če so bili grofje iz Gorice bolj povezani z benediktinskim samostanom v Rožacu, kamor so poleg drugih članov rodbine pokopali grofa Henrika, je bil marsikateri Goričan navezan na samostan manjših bratov in si je v njihovi cerkvi izvolil kraj zadnjega počitka.

Frančiškanski samostan v Gorici.

Zgodovina samostana sv. Antona v Gorici

P. dr. Luciano Bertazzo je osvetlil zgodovino samostana sv. Antona v Gorici (prihod sv. Antona in prvih Frančiškovih bratov v Gorico).

Zgodovina samostana se umešča v širši kontekst širjenja manjših bratov na severovzhodu Italije v 13. stoletju. Po potrditvi vodila forma vitae (1209–1210) se je red hitro razširil po Evropi. Na območju Furlanije, ki je bila del Oglejskega patriarhata, so se prvi samostani pojavili v Čedadu in Polcenigu, sledila sta Humin (Gemona) in Gorica, ki sta imela strateški pomen za širjenje proti severu in vzhodu. Goriški samostan je uradno izpričan »šele« leta 1321 z oporoko Beatrice da Camino, čeprav poznejše tradicije pripisujejo ustanovitev samemu svetemu Antonu Padovanskemu v letih 1225 ali 1227 – gre za domnevo, ki pa je takratni viri ne potrjujejo.

V srednjem veku in še vse do 16. stoletja je bila cerkev manjših bratov pomembno versko in družbeno središče, ki ga je plemstvo pogosto izbiralo za svoje grobove. Po prenovi leta 1658 so cerkev po potresu leta 1716 porušili in nato leta 1745 znova pozidali. Samostan, ki je sprva spadal pod Beneško provinco sv. Antona, je bil leta 1667 po odločitvi habsburških oblasti priključen Štajerski minoritski provinci. Leta 1785 so samostan razpustili, cerkev pa leta 1817 porušili, s čimer je izginil pomemben del mestnega spomina. Leta 1823 so v spomin na antonovsko tradicijo zgradili kapelo, posvetili so jo leta 1825.

Soorganizator simpozija p. dr. Igor Salmič. Foto: Ivo Žajdela

Mit o ustanovitvi samostana s strani sv. Antona leta 1225

Mit o ustanovitvi samostana s strani sv. Antona (leta 1225) se je razvil med 17. in 18. stoletjem, ko so ga spodbujali sami bratje, da bi povzdignili izvor samostana. Rokopisni in tiskani viri omenjajo sv. Antona v Gorici v zvezi s cerkvijo sv. Katarine, vendar zgodovinsko zanesljivih dokazov za to ni. Možno je, da je Anton območje obiskal kot provincialni minister med letoma 1227 in 1230, ni pa neposredno ustanovil postojanke. Legenda tako odraža željo, da bi se samostanu dala večja veljava s pomočjo svetnikovega karizmatičnega vpliva.

P. dr. Ljudevit Maračić je govoril o začetkih delovanja manjših bratov v Istri.

Soorganizator simpozija p. dr. Igor Salmič. Foto: Ivo Žajdela

Minoriti in frančiškani na Goriškem od 16. do 19. stoletja

Drugi del Minoriti in frančiškani na Goriškem od 16. do 19. stoletja je povezovala dr. Lilijana Žnidaršič Golec. P. dr. Igor Salmič je predstavil opis goriškega samostana v rokopisu Brevis Descriptio Inclytae Provinciae Styriae et Carinthiae Ordinis Minorum S. Francisci Conventualium.

Dr. Matej Hriberšek je osvetlil kronanje svetogorske Marijine podobe leta 1717 in razpustitev svetogorskega samostana leta 1786 v frančiškanskih virih.

Leta 1717 je na območju Goriške potekal eden najpomembnejših verskih dogodkov v njeni zgodovini: 6. junija so okronali Marijino podobo v cerkvi na Sveti Gori. Dogodek sta natančneje popisala dva frančiškanska pisca: Gašper (Kaspar) Pasconi v delu Historia Ecclesiae, et Conventus Montis Sancti Divae Virginis Gratiarum in quindecim capita distributa, ki je izšlo leta 1746, in Maver Fajdiga v svojem zgodovinsko-kronikalnem delu Bosna serafska (Bosnia Seraphica).

Glavni akterji samega dogodka so bili tedanji gvardijan samostana na Sveti Gori p. Romuald Sitar in trojica cerkvenih dostojanstvenikov, ki je opravila sam obred kronanja: pičenski škof Jurij Frančišek Ksaver Marotti (Giorgio Francesco Saverio Marotti), opat in prošt Tomaž Gorzar (Tommaso Gorzar) ter opat Janez (Giovanni) Fattori.

Predavatelj je predstavil vloge omenjenih posameznikov ter nekatere posebnosti, povezane z njimi, prav tako je orisal odmev nekaterih pomembnih sočasnih dogodkov, saj je kronanje potekalo v senci spopadov z osmanskimi Turki (pri Petrovaradinu leta 1716 in pri Beogradu leta 1717), o katerih sta pisala tudi oba omenjena frančiškanska pisca.

Kot zanimivost je predstavil tudi opis ukinitve samostana na Sveti Gori leta 1786, kakor ga je v svojem delu Commentarius Acerbissimae Persecutionis Adversus Religiosos Ordines Imperante Josepho II. Desaevientis orisal p. Konrad Branca.

Pozdravni nagovor provincialnega ministra Frančiškovih bratov p. Christiana Gostečnika. Foto: Ivo Žajdela

Frančiškani s Svete Gore v Gorico in nato na Kostanjevico

Dr. Jože Škofljanec je pod naslovom S Svete Gore v Gorico in nato na Kostanjevico govoril o frančiškanih na Goriškem v zadnji tretjini 18. in prvih desetletjih 19. stoletja. Ta desetletja so bila za skupnost frančiškanov na Goriškem eno težjih obdobij po razcvetu redovnega življenja v baročni dobi, v kateri je bil samostan na Sveti Gori nad Gorico eden najpomembnejših. Številna redovna družina ni skrbela le za pastoralno oskrbo romarjev, ampak je samostan gostil tudi lektorje in brate študente redovnega študija filozofije.

Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., ki so na Goriškem vrh dosegle z zaprtjem svetogorskega svetišča in tudi cerkve na Kostanjevici ter s preselitvijo svetogorskih frančiškanov v prostore ukinjenega goriškega minoritskega samostana, je za to skupnost nastopila nova doba. Omejevanje in nato celo prepoved sprejemanja novincev je frančiškansko redovno skupnost številčno močno ošibila, a se je kljub temu vključila v župnijsko pastoralo. Več patrov je prevzelo službe kaplanov v župnijah širše Goriške.

Pozdravni nagovor provincialnega ministra p. Milana Kosa. Foto: Ivo Žajdela

Samostan na Kostanjevici je postal pomembno šolsko središče

Prav pomoč v pastorali, predvsem v sami Gorici, je bila razlog, da je goriški ordinariat dvakrat, leta 1796 in 1804, zavrnil pobudo svetnih oblasti, naj se frančiškani preselijo v izpraznjeno poslopje samostana na Kostanjevici. Za razliko od avstrijske vlade pa maršal Marmont, generalni guverner Ilirskih provinc, ni spraševal po mnenju goriškega ordinariata, pač pa je sprejel dekret, s katerim je frančiškansko skupnost iz Gorice preselil na Kostanjevico.

Po nekaj prvih letih, ki so bila namenjena tudi obnovi samostanskega kompleksa, je kostanjeviška skupnost v okviru province začela pridobivati vlogo, kakršno je imel pred ukinitvijo svetogorski samostan. Po dovoljenju cesarja Franca I. se je jeseni 1821 v samostanu začel filozofski, dve leti kasneje pa tudi bogoslovni študij. Samostan je ostal pomembno šolsko središče province vse do prve svetovne vojne.

Frančiškanski samostan na Kostanjevici nad Gorico.

Frančiškani in kapucini na Goriškem od 19. stoletja do danes

Tretji del Frančiškani in kapucini na Goriškem od 19. stoletja do danes je povezoval p. dr. Igor Salmič. Dr. Ivan Portelli je osvetlil delovanje p. Chiara Vascottija v luči odnosov med frančiškani in škofijsko duhovščino v Gorici v 19. stoletju. Dr. Renato Podbersič je predstavil manjše brate na Goriškem od ukinitve samostana (1784) do danes. Na ozemlju Goriške nadškofije so stoletja delovali številni cerkveni redovi, tako moški kot ženski. Večina se je lahko pohvalila z dolgoletno prisotnostjo v deželi. Vsi cerkveni redovi so bili v preteklosti globoko vpeti v življenje Goričanov. Redovniki so pokrivali najrazličnejše dejavnosti, priljubljeni so bili predvsem redovi, ki so izšli iz izročila sv. Frančiška.

V Goriški nadškofiji so delovali kar trije frančiškanski samostani. Prvi je bil na Kostanjevici (Kapeli) nad Gorico, kjer so se manjši bratje naselili leta 1811, po odhodu iz goriškega mestnega središča. Cvetočo božjo pot na Sveti Gori s frančiškanskim samostanom iz sredine 16. stoletja je namreč leta 1786 ukinil cesar Jožef II., cerkev in samostan so prodali na dražbi, frančiškani pa so se preselili v Gorico, kjer so delovali v nekdanjem minoritskem samostanu sv. Antona.

Marijina podoba na Sveti Gori.

Frančiškanski samostan na romarski Sveti Gori

Frančiškanski samostan na romarski Sveti Gori nad Solkanom je ponovno zaživel šele leta 1900, v stalno upravo ga je frančiškanom izročil tedanji goriški nadškof in kardinal Jakob Missia. Oba omenjena samostana sta do konca prve svetovne vojne sodila v kranjsko frančiškansko provinco Sv. Križa. V Goriški nadškofiji je od leta 1901 deloval še manjši frančiškanski samostan na otoku Barbana v gradeški laguni, ki je spadal v dalmatinsko provinco sv. Hieronima, leta 1924 pa je pripadel Beneški provinci.

Krvavi spopadi na soški fronti so povzročili smrt tudi med manjšimi brati, ki so delovali na Goriškem. Sredi aprila 1916 je italijansko obstreljevanje bolnišnice usmiljenih bratov sredi Gorice povzročilo smrt frančiškana p. Frančiška Ambroža, ki je tam pomagal obolelim in ranjenim. P. Aleksandra Vavpotiča, drugega ubitega med frančiškani, pa so italijanski vojaki »kot vohuna« ustrelili 9. avgusta 1916 na Kostanjevici.

Kapucini so prišli v Gorico že leta 1591, kar je bil prvi kapucinski samostan na slovenskih tleh. Vključeni so bili v Štajersko kapucinsko provinco. V mestu so bili zelo priljubljeni kot dobri pridigarji in spovedniki. Drugi kapucinski samostan v deželi je bil v tedanjem Sv. Križu pri Ajdovščini (danes Vipavski Križ). Oba samostana sta po prvi svetovni vojni pripadla Beneški provinci.

Simpozij sta organizirala dr. Renato Podbersič in p. dr. Igor Salmič. Foto: Tamino Petelinšek

Frančiškovi redovi in drugih verski elementi v toponimiki mesta Ljubljane

Dr. Boris Golec je govoril o Frančiškovih redovih in drugih verskih elementih v toponimiki mesta Ljubljane od srednjega veka do danes.

Ljubljana je v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami posebnost po svoji mestni toponimiki – imenih trgov, cest in ulic. Od ideološkega očiščenja leta 1952 dalje niti v okolici reprezentativnih cerkva vključno s stolnico ni poimenovanj po njihovih patrocinijih, odpravljena pa je bila tudi velika večina drugih s Cerkvijo in vero povezanih nazivov. Avtor je raziskal, kaj se je od srednjega veka do danes dogajalo z ljubljansko nesakralno toponimiko cerkvenega in verskega izvora s posebnim poudarkom na Frančiškovih redovih, ki so bili v preteklosti v Ljubljani močno zastopani (najprej minoriti, nato frančiškani, kapucini in nazadnje še klarise), od zgodnjega 19. stoletja pa delujejo v mestu le frančiškani.

Po cerkvah, kapelah in samostanih so Ljubljančani skozi stoletja poimenovali posamezna območja, trge, ulice in ceste, pogosto opisno. Takšna praksa je v slovenščini in nemščini, v kateri se je do srede 19. stoletja pisalo praktično vse, trajala do začetka 19. stoletja, ko je mestni magistrat določil stalna ulična imena, tedaj samo nemška.

Medtem ko je o mestni toponimiki dotlej spontano odločal ljudski glas in le malo zapisovalska tradicija, je poslej glavno vlogo prevzela mestna oblast, imena trgov, cest in ulic pa so postala in do danes ostala politikum. Slovenska ulična imena, ki so se nemškim pridružila leta 1848, so slednja dokončno izrinila šele šestdeset let pozneje, leta 1908. Nemško-slovenska nacionalna nasprotja, ki so se neizogibno odražala tudi v uličnih poimenovanjih, pa so od zadnje četrtine 19. stoletja vse bolj zamenjevala svetovnonazorska razhajanja med samimi Slovenci.

Gorica, manjši bratje, 800 let, simpozij, 14. 11. 2025, program – povzetki

Mednarodni simpozij ob 800-letnici prihoda manjših bratov v Gorico 1225–2025, Kostanjevica, Svetogorska Kraljica, 1. 4. 2026

Franci Petrič, Kostanjevica pri Novi Gorici, Družina, 13. 12. 1992

1/15