Vsi alpinisti so po mojem prepričanju na nek način verni. Jaz ne poznam nobenega alpinista, ki bi bil ateist. Tisti ni dober alpinist. (Miha Žumer)

Njegov cepin v kapeli je priča, da Marija izprosi čudeže

Danes njegov cepin visi v kapeli Marije Snežne na Kredarici. Prav nanj je pri maši ob prazniku Marije Snežne, 5. avgusta, opozoril duhovni oskrbnik kapele in »triglavski kaplan« Matjaž Celarc. »Tisti cepin je živa priča, da Marija izprosi čudeže,« je dejal in pred zbranimi planinci in romarji povabil Žumra, naj pove svojo zgodbo.

Žumrov cepin, ki je že eno leto pritrjen na kapelo Marije Snežne na Kredarici. Z belo črto je označeno, do kod je imel cepin zapičen v telo. FOTO: Petra Ramšak

Zgodbo človeka, ki je 46 let alpinist in 43 let gorski reševalec, a se je pred dvema letoma, 29. junija, prvič znašel na drugi strani – kot tisti, ki čaka na pomoč. »Prej nikoli nisem imel nobene nesreče, zdaj pa se je to naredilo. Kako to, ne vem,« mi pove Žumer po maši. Zdravnik, dr. Andrej Kunstelj, ki ga je reševal, mu je namreč po nesreči povedal nekaj, česar Žumer ni pozabil: »Če bi ena od teh stvari manjkala, ne bi preživel.« Katere tri stvari, pa preberite v nadaljevanju članka.

Ker sem že dolga leta gorski reševalec in alpinist, sem vedel, da se zabodenih predmetov ne vleče iz telesa. A takrat sem zaslišal ‘glas od zgoraj’, ki mi je zavpil: ‘Potegni ven!’ Prijel sem za cepin in ga izpulil.

Po nesreči v začetku septembra 2025 že tretjič na vrhu Triglava. FOTO: Martin Žumer

»Zaslišal sem ‘glas od zgoraj’, ki mi je zavpil: ‘Potegni ven!’«

»Pred dvema letoma sem plezal s prijateljem Džurijem Ramačem iz Slovaške v Triglavski severni steni Slovensko smer. Vse je bilo idealno, lepo. Nato sva izstopila ven iz Stene,« pripoveduje. Ko sta se spuščala iz Triglavskih podov v Kotle, je bilo tam še nekaj snega. »Okoli 16. ure, ko sva že sestopala dol proti Pragu, se mi je na snežnem jeziku udrlo. Vse sem imel: čelado, dereze, cepin. Vse tako, kot je treba.«

Džuri Ramač in Miha Žumer nekaj ur pred nesrečo. Plezanje v Triglavski severni steni – Slovenska smer s Frelihovim izstopom - Slovenska grapa. FOTO: Džuri Ramač

V trenutku se je vse spremenilo. »Udre se mi snežni jezik. Padel sem do kolen notri in z glavo drsel naprej proti skalam.« Sledil je silovit udarec. »Priletel sem s čelado v skale in v tistem trenutku se mi je zapičil ročaj cepina, ki sem ga držal pred seboj, več kot dvajset centimetrov v prsni koš. Ker sem že dolga leta gorski reševalec in alpinist, sem vedel, da se zabodenih predmetov ne vleče iz telesa. Ampak takrat sem zaslišal ‘glas od zgoraj’, ki mi je zavpil: ‘Potegni ven!’ Prijel sem za cepin in ga z obema rokama izpulil.« Zdravnik mu je kasneje povedal, da je bilo to dejanje ključno, saj bi lahko konica cepina prebodla ledvico in aorto v desno nogo in bi izkrvavel. K sreči ni bila poškodovana nobena od glavnih žil.

Miha Žumer na Španovem vrhu med dežurstvom – Gorska reševalna služba Jesenice. FOTO: Miha Žumer 

Nato se je začela dolga borba za življenje

Prijatelj je takoj prišel do njega. »Rekel sem mu: 'Poglej tole. Daj tole malo zaflaštrajva.’« Želela sta poklicati reševalce, vendar na mestu ni bilo signala. »Nato sva videla, da gredo kakih 200 m stran nemški planinci po poti navzdol, zato sva zavpila za njimi: 'Pokličite s tistega mesta center!'« Poklicali so pomoč in helikopter je čez pol ure priletel.

Toda pomoč je bila še vedno daleč. Helikopter je priletel 100 metrov nad njiju, vendar zaradi močnega vetra ni mogel pristati ali spustiti po jeklenici reševalce. Nosilo ga je kot list papirja. »Mene je že začelo kar močno boleti. Kaj je bilo notri? Nihče ni vedel. Cepin je bil krvav.« V helikopterju je videl zdravnika in reševalce, a helikopter je odletel stran.

Bom probal narediti vse. Če boš pa umrl, boš pa na najlepšem koncu sveta. (Zdravnik, ko je z reševalci peš prišel do Mihe Žumra)

V tistem trenutku ga je preplavil strah. »Zdaj bom umrl! Potem mi je soplezalec rekel, da zmoliva. In zmolila sva Oče naš.« S Kredarice je čez približno 10 minut prišel meteorolog in reševalec Miha Rakar, ki ga je Žumer poznal, saj sta oba reševalca in inštruktorja na GRS Jesenice. »Sem rekel: 'Miha, daj poglej in pokliči, tole je zelo resno.'«

Reševalci v helikopterju sprva niso vedeli, kako huda je njegova poškodba. »So rekli, da imam verjetno zlomljeno nogo.« Zato je Žumer znova prosil za pomoč. »Potem spet pokliče Miha center: 'Pridite! Stvar je resna!'« Helikopter je še enkrat priletel in se poskusil približati. »Spet ni mogel nič.« Od nesreče je medtem minila že ura in pol.

Zdravnik in reševalci do njega prišli peš

Takrat so se odločili, da bodo reševalci iz Mojstrane z nosili do njega prišli peš. »Nad Peklom, pod Rjavino so jih odložili in odšli peš gor.« Nazadnje je do njega prišel tudi zdravnik Andrej, ki ga je Žumer dobro poznal. »Andrej, poglej tale krvav cepin. Kaj boš naredil?'« 

Tri ure po nesreči: reševalci GRS Mojstrana in zdravnik ponesrečenca na nosilih po snežišču pod Kredarico prepeljujejo proti Kredarici. FOTO: Džuri Ramač

Zdravnikov odgovor je bil miren, a resen: »Bom probal narediti vse. Če boš pa umrl, boš pa na najlepšem koncu sveta.« Te besede so v Žumru prebudile novo moč. Reševalci so ga nato namestili na nosila in ga ob devetih zvečer prinesli do koče na Kredarici.

Če preživi noč, pride helikopter zjutraj ponj

»Ko smo prišli v vežo, je bilo polno planincev in igrala je harmonika.« Ko je oskrbnik opazil poškodovanega Žumra v nosilih, je odgnal radovedne planince: »’Dajte mir, pojdite stran firbci!’ To sem slišal, jaz sem pa rekel: 'Kar naj igrajo še naprej.'«

Reševalci so ga nato odnesli v meteorološko sobo, kjer se je nato z zdravnikom vso noč boril za življenje, ki je bilo že kritično. Zdravnik je medtem porabil vsa zdravila, ki jih je imel na voljo. »Zdaj pa nimam kaj več. Zjutraj ob štirih bo helikopter ponovno priletel,« je dejal zdravnik. A helikopter prileti le, če ponesrečenec noč preživi.

Helikopter je poskušal pristati in pri prvem poskusu ga je kar vrglo dol v Krmo, tako da je pilot rekel: 'Jaz tu ne morem nič naredit.' (Miha Žumer)

Helikopterju je uspelo pristati šele v petem poskusu

Okoli četrte ure zjutraj je iz Brnika proti Kredarici poletel helikopter z drugim zdravnikom, reševalci in celotno ekipo. Ob pol petih je priletel do Kredarice. Toda tudi tokrat vreme ni dovolilo preprostega reševanja. »Je poskušal pristati in pri prvem poskusu ga je kar vrglo dol v Krmo, tako da je pilot rekel: 'Jaz tu ne morem nič naredit.'«

Pilot je poskusil znova. In nato ponovno. V petem poskusu mu je uspelo. Žumra so prinesli do helikopterja in ga naložili. Zaradi predolgih nosil vrat helikopterja niso mogli zapreti. Tako so odleteli, bistveno počasneje, z odprtimi vrati helikopterja in ob šestih zjutraj prispeli v Univerzitetni klinični center Ljubljana.

Končno je helikopter s posadko pristal na Kredarici. Žumer je že v helikopterju. FOTO: GRS Mojstrana

Preživel je po čudežu

Po prihodu v bolnišnico je sledila operacija in nato 14 dni zdravljenja. »Ko so me poslali domov, so mi rekli: 'Najbolje, da greš kar domov. Gorenjski zrak ti pomaga.'«

V UKC Ljubljana na intenzivnem oddelku nekaj dni po operaciji. FOTO: Mina Žumer

A zgodba s cepinom se s tem še ni končala. »Tisti cepin mi ni dal miru, dokler ga nisem lansko leto prinesel na Kredarico in ga pritrdil na steno preddverja kapele, da me ne bo več strašil. Sem ga pustil pri Mariji.« Danes tako visi pri vhodu v kapelo na Kredarici – kot spomin na nesrečo, ki bi se lahko končala drugače, in kot znamenje preživetja, ki ga Žumer sam razume tudi kot čudež.

V začetku septembra 2025 je pred vhodom v kapelico na Kredarici pritrdil cepin. FOTO: Martin Žumer

Če bi ena stvar manjkala, ne bi preživel

Njegova zgodba je bila tako nenavadna, da jo je pozneje predstavil tudi več kot 200 študentom, bodočim zdravnikom, na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. »Zdravnik, ki me je reševal, je rekel tri glavne stvari, zakaj sem preživel. Bilo je namreč nelogično, da sem preživel.«

Prva je bila fizična pripravljenost. »Jaz sem se pripravljal, da bom eno skupino peljal na goro Ortler na Južnem Tirolskem v Italiji. Da bi bil fizično dovolj sposoben, sem bil takrat že tretji teden zapored na Kredarici, ko se je to zgodilo.« Druga je bila njegova pozitivnost. Ter tretja? »Globoka osebna vera. To so v bistvu te stvari. Če bi ena od teh manjkala, ne bi preživel.«

V UKC Ljubljana na splošnem oddelku pred začasnim odhodom domov. FOTO: Mina Žumer

Nastala je tišina. Čudež. Jaz sem rešil Marijo, Marija je pa mene. (Miha Žumer)

Kako je Žumer rešil Marijo?

Ob koncu je opisal še dogodek iz leta 2009, na praznik Marije Snežne, ko je skupina planincev na Triglav pred stolp prinesla kip Sv. Marije Kraljice. Nenaden sunek vetra je Marijo odpihnil čez rob. »Privezal sem se na vrv, se spustil kakih 20 m in jo našel skoraj nepoškodovano na ozki skalni polici – odlomljena je bila le ena roka. Prinesel sem jo v celoti nazaj na vrh. Nastala je tišina. Čudež. Jaz sem rešil Marijo, Marija je pa mene.« 

Kip Sv. Marije Kraljice pred kapelo Marije snežne na Kredarici 5. avgusta 2009. FOTO: Jerca Rupar

»Ne poznam nobenega alpinista, ki bi bil ateist«

Prav vera je danes pomemben del njegovega pogleda na to, kar se mu je pred dvema letoma zgodilo. »Vsi alpinisti so po mojem prepričanju na nek način verni. Jaz ne poznam nobenega alpinista, ki bi bil ateist. Tisti ni dober alpinist,« mi pojasni. Po njegovem mnenju so alpinisti globoki ljudje. Zakaj? »Gore te izučijo. Gore te naredijo: vreme, izkušnje, stene itd. Tukaj iščeš smisel. Smo namreč nenehni iskalci in raziskovalci čudovitega 'nekoristnega sveta'.«

Ta smisel vidi v Božji navzočnosti. »Ne bi plezali, če ne bi bilo nečesa v ozadju, recimo prisotnosti Boga,« in doda: »Tudi če kdo reče: 'Saj ne hodim v cerkev,' ta kljub temu veliko razmišlja in ogromno piše. Tudi zato, ker smo raziskovalci nekoristnega sveta. Pravzaprav nič nimamo od tega. Na koncu koncev se včasih celo malo izpostavljamo nevarnosti.«

Miha Žumer: »Spet nazaj v »moj čarobni nekoristni svet«. V visokih gladkih stenah VAL DI MELLO (Italija) Smer Tunnel Diagonale, V+«. S sinom Martinom Žumrom 11. septembra 2025 na povratku iz Zermatta. FOTO: Martin Žumer

Vera pa po njegovih besedah ne ostane na vrhu gore, temveč jo človek odnese s seboj v dolino in jo živi tudi v vsakdanjem življenju. »Alpinizem ali gorništvo je način življenja. Sem prideš premagat sebe, svojo težo, vse stvari.«

Starejši sin je mednarodni gorski vodnik in je trenutno v Švici – Matterhorn. Hodi na odprave. (Miha Žumer)

Njegova družina je močno povezana z gorami

Povezanost z gorami se je začela že v otroštvu. »Pri šestih letih sem z bratom in njegovimi prijatelji odšel na Triglav. Pri nas je bilo tako, da smo morali enkrat na leto na Triglav,« se spominja. Kasneje je po študiju začel vse več časa namenjati alpinizmu.

Z vnukom Izidorjem na vrhu Triglava po nesreči. FOTO: Martin Žumer

Najprej je postal alpinistični inštruktor. Med gorske reševalce se je vključil leta 1986, ko je z jeseniškimi gorskimi reševalci iskal prijatelja, ki se ni vrnil s poti čez Karavanke. Takrat je sklenil, da bo svoje znanje in izkušnje iz gorništva uporabil tudi za pomoč drugim.

Žumer ima pet otrok in pravi, da je tudi njegova družina močno povezana z gorami. »Vsi hodimo v hribe, vsi plezamo. Starejši sin je mednarodni gorski vodnik in je trenutno v Švici – Matterhorn. Hodi na odprave.«