Z njim sem se po sveti maši v kapelici pogovarjala o tem, kako je sprejel novo nalogo, zakaj so gore postale njegov »notranji dom« ter o nepozabnih izkušnjah, ki jih je doživel kot trail tekač na planinskih poteh – od Slovenske planinske poti (transverzale) do poti okoli Mont Blanca.

Zdi se mi, da so gore prostor, kjer se človek znova spomni, kaj pomeni biti človek in biti človek človeku. Če lahko nekomu, ne glede na to, kako hitro hodi ali teče, nameniš spodbudno besedo ali nasmeh, je to nekaj lepega. (Matjaž Celarc)

Se še spomnite trenutka, ko ste izvedeli, da boste postali »triglavski kaplan«? 

To se je pravzaprav odvijalo korak za korakom. Prvi namigi so se pojavili lani na srečanju jubilantov, 5. julija 2025, ko je takratni duhovni oskrbnik kapele msgr. Miro Šlibar o tem najprej spregovoril z menoj in idejo takoj predstavil nadškofu. Ob praznovanju zlatega jubileja je želel, da bi počasi predal to poslanstvo naprej. Novico sem sprejel z občutki hvaležnosti in tudi s ponosom. Gore mi veliko pomenijo, saj v njih odkrivam tudi svoj notranji dom. Hkrati je kapela Marije Snežne na Kredarici nekaj posebnega – znamenje vere sredi visokogorja, na katero smo lahko upravičeno ponosni. Zato sem se tega res razveselil.

Z bogoslovci pred kapelo na Kredarici po maši na praznik Marije Snežne. FOTO: FB Matjaž Celarc

Ste že od nekdaj radi hodili v gore?

Pravzaprav ne povsem od nekdaj. V naši družini nismo pogosto zahajali v hribe, le občasno, zato sem kot otrok in mladostnik bolj hrepenel po morju. Kljub temu so mi izleti v hribe s prijatelji ter v okviru župnije ali šole vedno pomenili veliko veselje, razigranost in prijetno sprostitev. Prelomnica je nastopila po očetovi smrti pred dobrimi desetimi leti. Takrat nisem začutil le, da potrebujem več gibanja, ampak tudi, da je prav tek način, ob katerem se lahko sprostim, umirim in premišljujem ter svoje doživljanje izročam Bogu. Za 40. rojstni dan sem si kupil prve čevlje za trail tek in tako se je vse skupaj začelo.

Za 40. rojstni dan sem si kupil prve čevlje za trail tek in tako se je vse skupaj začelo. (Matjaž Celarc)

Prijatelj, ki je v gorah precej bolj domač, me je nekoč izzval, naj pretečem Pohorje. Ko sem to storil, sem ga vprašal: »Kaj pa zdaj?« Odgovoril mi je: »Podaj se na Slovensko planinsko pot.« Tako sem se leta 2021 odpravil nanjo. Prav na tej poti sem izvedel tudi za koroški izziv K24 in se ga lotil takoj naslednje leto. Tako sem postopoma vstopal v svet gorskega teka.

Začetek Slovenske planinske poti leta 2021. FOTO: Osebni arhiv

Takrat se mi je porodila še ena želja: da bi nekoč pretekel pot okoli Mont Blanca. Bogu sem hvaležen, da se mi je ta želja leta 2024 tudi uresničila. Za trail tekača je to res nekaj posebnega. V hribe največkrat hodim sam, predvsem kadar tečem. Tam doživljam srečanje s seboj in z Bogom. Zato pravim, da so gore moj notranji dom. Tam se lahko dotaknem svojega življenja, preizkušenj in različnih čustev ter v vsem tem najdem umiritev in izročitev.

Ste tudi danes priromali peš?

Sem. Prišel sem skupaj z enim od bogoslovcev. Imel je res dober tempo. Nisva tekla, sva pa hodila zelo hitro.

Kdaj sta krenila?

Ob šestih zjutraj.

Torej sta bila tukaj v približno treh urah. Imate morda podatek, kolikokrat ste bili že na Kredarici ali na Triglavu?

Ne, tega res ne štejem.

Na Triglavu s prijatelji leta 2022. FOTO: Osebni arhiv

Se morda spomnite, kdaj ste bili prvič na Kredarici?

Mislim, da je bilo v prvem letniku semenišča. Star sem bil približno 19 ali 20 let.

Pred približno 20 leti sem denimo srečal gorskega tekača in zdelo se mi je neverjetno, skoraj nemogoče, skoraj »noro«, da nekdo teče po hribih. Danes pa se mi zdi to nekaj povsem naravnega in čudovitega. (Matjaž Celarc)

Ste si takrat predstavljali, da boste nekoč tukaj darovali sveto mašo?

Ne povsem zares. Spomnim pa se, da sem bil tukaj tudi pozneje, ko sem bil kaplan. Prišli smo z mladimi in bilo mi je zelo lepo. Pred približno 20 leti sem denimo srečal gorskega tekača in zdelo se mi je neverjetno, skoraj nemogoče, skoraj »noro«, da nekdo teče po hribih. Danes pa se mi zdi to nekaj povsem naravnega in čudovitega. Seveda pri meni ne gre za nič profesionalnega, temveč zgolj za rekreacijo. Še pomembneje pa je, da je to zame način, kako se umirim in stvari izročam Bogu. 

Po maši na Okrešlju v spomin na pet gorskih reševalcev, ki so med vajo pred 29 leti tragično izgubili življenje. FOTO: Osebni arhiv

Ste pred prvo mašo na Kredarici čutili odgovornost ali morda celo nekaj treme?

Seveda. Skrbelo me je več stvari. Čutil sem veliko odgovornost, čeprav sem zadolžen predvsem za pastoralni del, glavno odgovornost pa nosi jeseniški župnik Tilen Oberwalder Zupanc. Spraševal sem se, kako bo vse potekalo, koliko ljudi bo prišlo in ali bo mikrofon deloval. Nekatere stvari res niso šle povsem po načrtih. Sprva smo predvidevali, da bo sveta maša zunaj, nato pa smo se odločili, da bo v kapelici. Na koncu je bilo tako še lepše. V njej se je ustvarilo zelo prijetno, skoraj družinsko vzdušje.

Gasilska fotografija po maši na Kredarici na praznik Marije Snežne. FOTO: Laura Jesenek

Kdo vse skrbi za kapelo Marije Snežne na Kredarici?

Glavni odgovorni je župnik Tilen Oberwalder Zupanc, saj kapela spada pod Župnijo Jesenice. V šali rad rečem, da je bil nekoč moj gojenec v semenišču, danes pa je moj »šef«. To se mi zdi zelo lepo. 

»Tudi meni,« v smehu pripomni Oberwalder Zupanc, ki stoji nekaj metrov stran.

Z bogoslovci in gorskim vodnikom na Kredarici julija. FOTO: Osebni arhiv

Poleg njega za kapelo skrbi tudi, nekakšen hišnik, gospod Janez Tičar. Zdaj si prizadevamo vključiti še mlajšo ekipo, med drugim tudi gospoda Janeza Hozjana. Potrebno je vzdrževati kapelo, kajti zima, sneg in veter vsako leto povzročijo nekaj škode. Lahko rečem, da korak za korakom spoznavam ljudi, ki so vpeti in pomagajo pri kapeli. Danes sem spoznal še enega Janeza – gospoda, ki zase pravi, da je mežnar. Povedal mi je, da ne bo pomagal samo danes, temveč bo prišel tudi za veliki šmaren. Potem se najde še kakšna gospa, ki vsakokrat poskrbi za šopek rož. To so ljudje, ki skrbijo za kapelo in sodelujejo pri njenem delovanju. Verjamem pa, da lahko vsak obiskovalec nekaj prispeva: najprej tako, da kapelo za seboj pusti urejeno, še bolj pa tako, da dopusti, da se ga po tej kapeli dotakne Božja bližina v gorah.

Vedno bolj ugotavljam, da ne gre samo za kapelo na Kredarici. Okoli nje se plete skupnost ljudi, ki imajo radi gore: gorskih reševalcev, vodnikov, markacistov, oskrbnikov planinskih koč in številnih drugih. (Matjaž Celarc)

Kako pogosto vam od prevzema te službe uspe priti na Kredarico?

Sprva sem si želel, da bi na Kredarico prišel enkrat na teden oz. vsaj enkrat na štirinajst dni. Junija mi je to kar dobro uspevalo, potem pa so prišle druge pastoralne obveznosti. Obenem znova opravljam Slovensko planinsko pot, zato v zadnjem času nisem mogel prihajati tako pogosto, kot bi si želel. Zdaj, ko so avgusta tukaj predvidene svete maše, bom spet prihajal pogosteje. To mi ni pomembno samo zaradi mene, temveč predvsem zaradi ljudi, ki jih srečujem v gorah.

Danes je pri sveti maši pričeval tudi gorski reševalec in alpinist Miha Žumer. Z Mihom se poznava že dobrih deset let, še iz Župnije Gorje. Po dolgem času sva se znova srečala prav tukaj. En konec tedna sem pritekel na Kredarico, on pa je spremljal skupino planincev. Takrat mi je pokazal cepin na kapeli, na katerem je vgraviran njegov priimek, in mi povedal zgodbo o tem, kako mu je Marija rešila življenje.

Z Miho Žumerjem na desni in v ozadju cepin. FOTO: Osebni arhiv

Ob drugi priložnosti sem se srečal tudi z Andrejem in Marijo Štremfelj. Vedno bolj ugotavljam, da ne gre samo za kapelo na Kredarici. Okoli nje se plete skupnost ljudi, ki imajo radi gore: gorskih reševalcev, vodnikov, markacistov, oskrbnikov planinskih koč in številnih drugih. Vsem tem ljudem želim biti blizu, pa čeprav se vezi gradijo počasi, korak za korakom. Zato se mi zdi pomembno, da prihajam sem gor in da se med nami vzpostavi pristen stik.

Potrebno je vzdrževati kapelo, kajti zima, sneg in veter vsako leto povzročijo nekaj škode. (Matjaž Celarc)

Vas ljudje med potjo na Kredarico pogosto ustavijo, prepoznajo ali vam zaupajo tudi kaj osebnega?

Če sem na poti sam, navadno tečem in prvi nagovorim koga, včasih pa že moj tek v hrib spodbudi pogovor. Tako je bilo tudi danes. Kadar hodim skupaj z drugimi, je priložnosti za pogovor še več – tako med potjo kot v planinskih kočah. 

Srečanje z gorsko reševalno ekipo po maši na Okrešlju. FOTO: Osebni arhiv

Takšno izkušnjo sem imel tudi prejšnji teden ob 30. obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Tam je bilo veliko hoje in veliko pogovorov. Podobno je tudi na Slovenski planinski poti. Srečujem številne ljudi, ki mi zaupajo del svoje življenjske zgodbe in svojih izkušenj. To se mi zdi izjemno dragoceno – kakor da bi ti nekdo za trenutek odprl vrata v svoj sveti prostor.

Letos na vrhu Škrlatice. FOTO: Osebni arhiv

Čeprav zdaj prevzemam vlogo »triglavskega kaplana«, nimam občutka, da bi bil zaradi tega naziva posebej prepoznaven. Veliko več mi pomeni, da beseda da besedo. Zdi se mi, da so gore prostor, kjer se človek znova spomni, kaj pomeni biti človek in biti človek človeku. Če lahko nekomu, ne glede na to, kako hitro hodi ali teče, nameniš spodbudno besedo ali nasmeh, je to nekaj lepega.

Maša na Okrešlju v spomin na pet gorskih reševalcev, ki so med vajo pred 29 leti izgubili življenje. FOTO: Osebni arhiv

Kateri vzpon vam je do sedaj ostal najbolj pri srcu?

Težko bi izpostavil samo enega. Morda vzpon na Jalovec. Sicer pa bi prej omenil nekaj gorsko-tekaških doživetij. Prvo je vzpon na Stol. Ne znam povsem pojasniti, zakaj, vendar mi je ta gora vedno znova pri srcu. Drugo pravzaprav sploh ni vzpon, temveč spust čez drn in strn v Dolino Triglavskih jezer. To je nekaj »fenomenalnega«. Posebno mesto pa ima zagotovo tudi pot okoli Mont Blanca. To je bila zame nepozabna izkušnja.

Spomnim se leta 2022, ko sem prvič opravljal Slovensko planinsko pot oz. transverzalo. Mislim, da me je nekje za Razorjem ujela megla. Takrat sem si rekel: »Če se mi tukaj kaj zgodi, bodo zame vedeli samo gamsi.« (Matjaž Celarc)

Kdaj ste se podali okoli Mont Blanca?

Leta 2024.

Bi nam opisali pot in ali vas je bilo med potjo strah?

Pot prečka tri države – Francijo, Italijo in Švico – nato pa se sklene z vrnitvijo v Francijo. Dolga je približno 170 kilometrov in obsega okoli 10.000 višinskih metrov vzpona. Na njej me je spremljal prej omenjeni Janez Hozjan.

Zaključek ture Mont Blanc s spremljevalcem Janezom Hozjanom 2024. FOTO: Osebni arhiv

Na tej poti me ni bilo posebej strah; močneje sem ga občutil ob nekaterih drugih priložnostih. Spomnim se leta 2022, ko sem prvič opravljal Slovensko planinsko pot oz. transverzalo. Mislim, da me je nekje za Razorjem ujela megla. Takrat sem si rekel: »Če se mi tukaj kaj zgodi, bodo zame vedeli samo gamsi.«

Strah sem občutil tudi med izzivom K24, ko sem sredi noči sam hodil skozi gozd, pot pa mi je osvetljevala le naglavna svetilka. V takšnih trenutkih začne človek razmišljati, kaj vse bi se lahko zgodilo, obenem pa se zave, da smo vsi v Božjih rokah.

Na K24 z Martinom Moharjem 2022. FOTO: Osebni arhiv

Kot »triglavski kaplan« – kaj je tista stvar, ki jo morate imeti vedno s seboj?

Gora. (v smehu) Rekel bi, da predvsem človečnost. Iskreno povedano sem že velikokrat pozabil kakšno stvar, tudi naglavno svetilko. Enkrat sem se odpravil na Grintovec. Vedel sem, da se bom vračal pozno, pa sem si rekel: »Ko sem že tukaj, skoraj ne morem, da ne bi šel.« Med sestopom se je že mračilo. Takrat sem si mislil: »Morda je včasih dobro, da ne vidiš povsem, kam greš.« Navsezadnje pa si lahko pomagaš tudi s svetilko na mobilnem telefonu.

Včasih je lažje oditi v gore in za nekaj časa pobegniti od vsakdanjih izzivov. (Matjaž Celarc)

Nekateri planinci sploh ne vedo, da na Kredarici stoji najvišje ležeča slovenska kapela. Ste že opazili, kako se odzovejo, ko jo zagledajo? Vas kaj vprašajo?

Spomnim se skupine pohodnikov iz osrednje Slovenije, ki je bila presenečena, da kapela sploh stoji tukaj. Povedal sem jim, da se v njej darujejo tudi svete maše, eden od njih pa je odgovoril: »Mogoče pa res pridem.« Mislim, da se marsikdo ne zaveda, kako dragoceno je, da imamo na Kredarici takšno kapelo. Želel bi si, da bi bili nanjo bolj ponosni, saj nas na nek način tudi zaznamuje. V tujini so podobne gorske kapele pogosto zelo lepo urejene in dobro obiskane. Verjamem, da je lahko tudi pri nas tako. Ta kapela je del naše dediščine in naše identitete.

Z nečakoma in skupino bogoslovcev predlani pod Domom na Planiki. FOTO: Osebni arhiv

Povejte našim bralcem, zakaj morajo obiskati kapelo Marije Snežne?

Da se spomnijo, da so gore, stvarstvo in vse, kar nas obdaja, dar. Tudi vsak korak, ki ga naredimo – hiter ali počasen – nam je podarjen. Kapela na Kredarici nas spomni, da se lahko za ta dar zahvalimo in priporočimo Bogu za vse korake, ki nas čakajo, ko se vrnemo v dolino. Včasih je lažje oditi v gore in za nekaj časa pobegniti od vsakdanjih izzivov. Ko se vrnemo v dolino, pa se moramo z njimi znova soočiti. Prav zato se mi zdi dragoceno, da človek pride sem, se zahvali, izroči svoje skrbi in v dolino odnese nov pogum za vse, kar ga čaka.