Še malo do cilja, Kredarica se že vidi v daljavi. FOTO: Laura Jesenek

Po krajšem počitku, malici in preoblačenju v suha oblačila se je okoli kapele začelo zbirati vedno več planincev. Nekateri so pravkar osvojili Triglav, drugi pa so prišli posebej zaradi maše. Že uro pred bogoslužjem je »triglavski kaplan« oz. duhovni oskrbnik kapele Matjaž Celarc spovedoval romarje, marsikdo pa je izkoristil priložnost tudi za kratek pogovor ali skupno fotografijo.

Druženje pred kapelico. FOTO: Laura Jesenek

Na Kredarici kot ena družina

Kapela je bila napolnjena do zadnjega kotička. Pri maši z začetkom ob 11. uri so sodelovali trije duhovniki, zbrane pa je povezovalo ubrano petje. V majhnem prostoru pod Triglavom smo skupaj molili izkušeni alpinisti, planinci, družine z majhnimi otroki in mladi, ki so se na vrh povzpeli prvič. Med njimi so bili tudi številni plezalci, ki so se po vzponih za nekaj trenutkov ustavili v tišini molitve.

Matjaž Celarc med pridigo. FOTO: Petra Ramšak

Vzdušje je bilo sproščeno in domače. Veliko obrazov se je po dolgem času znova srečalo prav na Kredarici. Po maši so se ljudje še dolgo zadržali pred kapelo, se pogovarjali, izmenjevali planinske zgodbe in se veselili ponovnih srečanj. Marsikdo je pristopil tudi k Mariji Štremfelj (njen mož Andrej je pred kratkim v gorah doživel nesrečo) in ji namenil nekaj spodbudnih besed.

Gora človeka spomni, kako majhen je

Že na začetku pridige je Celarc zbrane povabil, naj povedo, od kod prihajajo. Iz različnih koncev Slovenije so prihajali odgovori: Radovljica, Bohinj, Kamnik, Vipavska dolina, Radeče … »Torej zdaj ne bomo začinili spora: ‘Čigav je Triglav, gorenjski ali primorski?’ Naš je,« je z nasmehom pripomnil.

FOTO: Petra Ramšak

Osrednje sporočilo pridige je razdelil v tri podobe: mater, goro in kapelo. Najprej je spregovoril o Mariji kot materi, ki vidi človekovo stisko. »Kjer se zdi, da so se zaprla vrata, tam Marija poskrbi, da se odpro okna. Marija nas vabi, da bi svoje življenje zmogli izročiti Jezusu, saj je on tisti, ki ga napolnjuje z življenjem, celo sredi preizkušnje.«

Posebej ganljiv je bil njegov razmislek o podobi gore. »Smo na vrhu Slovenije, obdani s temi srhljivimi lepotami. Tu se človek zave, kako je znotraj tega stvarstva pravzaprav majhen. V dolini, kjer nas čaka delo, kjer nas čaka polno stvari, polno odgovornosti, se včasih zdi, da je vse v naših rokah. Tu pa se v resnici zavemo ne le, da smo majhni, ampak da stvari niso vedno v naših rokah.«

Nekateri so se pred mašo povzpeli na vrh Triglava. FOTO: Laura Jesenek

Nato je dodal misel, ki je med navzočimi posebej odmevala: »Gora je vedno prostor srečanja med Bogom in človekom. Na eni strani občudujemo veličino stvarstva, na drugi pa se zavemo svoje majhnosti. Tu na Kredarici pa se ti dve dimenziji srečata še v tej kapeli, kjer k vsakemu izmed nas pristopa Bog sam.«

Kako je Marija rešila življenje gorskemu reševalcu

Velik del pridige je namenil tudi sami kapeli, ki po njegovih besedah skriva številne zgodbe. Spomnil je na cepin, ki visi pri vhodu v kapelo. »Tisti cepin je živa priča, da Marija izprosi čudeže,« je dejal, nato pa povabil gorskega reševalca Miho Žumra, da z navzočimi deli svojo pretresljivo izkušnjo.

Miha Žumer si je za Družino vzel čas za kratek pogovor o gorskem reševanju in svoji nesreči. FOTO: Laura Jesenek

Njegovo pričevanje je v kapeli ustvarilo popolno tišino. Marsikdo je poslušal s solzami v očeh. »Jaz sem Marijo rešil, Marija je pa mene,« je dejal. Ker gre za izjemno zgodbo, jo bomo na Družini objavili v posebnem prispevku.

»Smo majhni, krhki, a med seboj zelo povezani«

Celarc je po pričevanju pridigo sklenil z mislijo, ki je lepo povzela celotno dopoldne: »Ni vse v naših rokah. Pomembno je, da naredimo vse, kar je mogoče, ko pa stvari ne gredo čisto tako, kot smo si zamislili, pa se izročimo njej in po njej Bogu. Smo majhni, krhki, a med seboj zelo povezani.«

V kapeli Marije Snežne na Kredarici se bodo letos zvrstile še naslednje svete maše:
14. avgusta ob 19.00
15. avgusta ob 8.00 in ob 11.00 (Veliki šmaren – Marijino vnebovzetje)
8. september ob 11.00 (Mali šmaren – Marijino rojstvo)

Celarc je na družbenih omrežjih zvečer istega dne zapisal: »Vreme – vročina in strah pred nevihtami – je nekatere pregnalo v dolino, a se nas je kljub temu nabralo lepo število (nekaj manj kot sto).« Ob tem je poudaril, da namen praznika ni bil prihod na vrh Slovenije, temveč praznovanje patrocinija kapele, posvečene Mariji Snežni.

Na Kredarici nikoli ni dolgčas

Po koncu maše smo se vsi zbrali še pred kapelo za tradicionalno »gasilsko fotografijo«, ki bo ostala lep spomin na letošnje romanje.

Gasilska fotografija po maši. FOTO: Laura Jesenek

Sredi dneva je na Kredarici večkrat pristal tudi helikopter, ki je pripeljal določene stvari na postojanko in nato znova odletel v dolino. Njegovi prihodi so pritegnili poglede številnih planincev ter ponudili zanimiv vpogled v vsakdanji utrip življenja na Kredarici.

Ujela nas je nevihta

Če je bilo dopoldne vreme skoraj poletno popolno, se je popoldne pokazala druga plat visokogorja. Približno dve uri po koncu maše so se nad Julijskimi Alpami začeli zbirati temni oblaki, kmalu pa se je razbesnela nevihta. Med sestopom je tudi naju s fotografinjo ujela nevihta, zato sva se s številnimi drugimi planinci zatekli v Vodnikov dom na Velem polju (1.817 metrov), kjer smo počakali, da se je vreme nekoliko umirilo.

Vodnikov dom in Triglav v ozadju med vzpenjanjem na Kredarico. FOTO: Laura Jesenek

Prav ta nenaden preobrat vremena je še enkrat potrdil besede iz pridige: v gorah človek hitro spozna, kako majhen je. Morda prav zato kapela Marije Snežne že desetletja ostaja prostor, kamor planinci prihajajo ne le po počitek, ampak tudi po notranji mir, s hvaležnostjo in priporočilom za varno pot.

Med potjo do Vodnikovega doma. FOTO: Laura Jesenek

Na spletni strani Družine bomo prihodnji teden objavili tudi poseben pogovor s triglavskim kaplanom Matjažem Celarcem, velikim ljubiteljem gora, ki bo med drugim spregovoril o svojem poslanstvu med planinci, povedal, kaj ga vedno znova vleče v visokogorje, ter razmišljal o pomenu duhovne oskrbe na Kredarici.