Zapri
Iskanje

Gospod, Ti veš …

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 13. 04. 2022 / 17:00
Oznake: Cerkev, Škof, Vera
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2022 / 16:04
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Gospod, Ti veš …

Gospod, Ti veš …
Alojz Uran na koncertu Radia Ognjišče. FOTO: Tatjana Splichal
Spomini z mnogih srečanj na nadškofa metropolita Alojza Urana.

Močno ganjen na belo nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja – 19. aprila 2020 poslušam posnetek z 22. Gala koncerta Radia Ognjišče 20. novembra 2016, ko je upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran ob spremljavi Simfoničnega orkestra Cantabile in Gala zbora pred polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma zapel pesem Gospod, Ti veš in za svoje petje požel bučen aplavz.

Še bolj me presune posnetek njegove slovesne trikrat zapete vstajenjske Aleluje. Oboje izjemno. Tako pevsko, kot duhovniško, škofovsko občuteno. Tako, kot znajo zapeti le Bogu popolnoma posvečene osebe. 

Ohranjajmo blag spomin na velikega nadškofa metropolita Alojza Urana, molimo za blagor njegove duše in se mu priporočajmo v hudih življenjskih težavah in preizkušnjah. 

Najlepše cerkvene pesmi pojejo bogoslovci

Profesor retorike Mirko Mahnič nam, študentom teologije, ni kar tako dejal, da je zanj najlepše petje tisto, kadar pojejo bogoslovci, kajti nobeden ne zna tako iz srca in predano peti bogoslužne pesmi. 

Slovenci smo res lahko veseli, da jih imamo toliko in tako lepe, mogočne, v dno srca segajoče, za vsa obdobja cerkvenega leta. Veliko je pevcev in pevk, ki imajo čudovite glasove, a ko jih poslušaš, čutiš, da ni to pravo bogoslužno petje, se ne sklada dobro z baročno ali katero koli drugo arhitekturo svetišča, marveč bolj z operno hišo ali s kakšnim drugim pevskim prostorom. Sam imam raje, da zapoje mešani cerkveni pevski zbor s Skomarij kot odličen operni pevec, ki se hoče izkazati s svojimi pevskimi sposobnostmi, kako obvlada še tako veliko cerkev, njegovo petje pa ne prihaja iz srca in duše. Prav zgrozil sem se, ko se je v podružnični cerkvi na Gorenjskem s kora bolj zadrl kot zapel solist sicer odličnega cerkvenega pevskega zbora. Veliko bolj mi je pri srcu milo petje in zelo lepa besedila mojega sošolca iz gimnazije duhovnika Franca Juvana, ki jih je posnel velik glasbenik in pevec Dominik Krt; kdaj sta zapela tudi skupaj. Skromen duhovnik z velikimi darovi! Nič čudnega, da so njegove pesmi tako priljubljene po smrti njegovega vzornika duhovnika Franceta Gačnika! 

Nadškof Alojz Uran je umrl 11. aprila 2020. FOTO: Arhiv Družine

Preveč »koncertov«, premalo sodelovanja vernikov

Je pa v cerkvi vse preveč »koncertov«, premalo sodelovanja vernikov. Kaj pomaga, če na koru še tako lepo prepevajo cerkveni pevci in pevke, verniki spodaj pa so bolj ali manj poslušajoče »božje ljudstvo«, z mislimi bogve kje!? V trajnem spominu mi je ostalo, ko sem bil še v Malem semenišču v župniji Ljubljana-Sv. Peter, kako je naš spiritual Vinko Vegelj vodil cerkveno petje z ambona, zraven pa kazal na velikem lepaku napisana besedila pesmi. Po maši smo se vsi skupaj z verniki pod njegovim vodstvom naučili novo cerkveno pesem.

Podobno je ravnal rajni nadškof Alojz Uran. Prav danes (19. aprila 2020) sem si v oddaji Obzorja duha ogledal televizijski posnetek 25. pomladanskega romanja po Hrvaški, Srbiji in Madžarski, ki ga je leta 2018 duhovno vodil nadškof Alojz. Kaj lepšega, ko je s številnimi romarji pred stolnico Marije Kraljice Madžarov v madžarskem škofijskem mestu Szeged vodil petje slovenske narodne pesmi? Kakšna promocija Slovenije!

Alojz Uran na Svetih Višarjah. FOTO: Tatjana Splichal

Nadškof Uran je imel velike darove in sposobnosti

Nadškof Uran je res imel izjemen pevski dar, a velik je bil tudi v drugih pogledih. Najprej kot človek, potem kot Bogu zares predan duhovnik, pastoralist, optimist, tolažnik, škof, ki je vedno znal najti pravo besedo, si ob njej čutil, da prihaja iz srca, ni povedana kar tako, kot dostikrat doživljamo pri duhovnikih, ki se »mučijo« s pridigami, »trpimo« z njimi, namesto da bi bili polni velikonočnega veselja, zares potolaženi in duhovno opogumljeni v času koronavirusa. Tistega veselja, ki ga zna v svoje govore in nagovore strniti papež Frančišek, v veliki meri in zelo dobro pa tudi oba slovenska nadškofa: ljubljanski Stanislav Zore in mariborski Alojzij Cvikl. Prav čudim se papežu, kako zmore že v rani jutranji uri najti tako spodbudne besede. Nekaj čisto novega iz svetopisemske oz. evangeljske predloge. Tako logično, rečeš na koncu, ko se vprašaš, kako da se meni ni kaj takega ali podobnega posvetilo. Očitno tudi zato ne, ker je moj um omejen, moje razumevanje Svetega pisma premalo poglobljeno, kje je šele dialog, pogovor z Bogom, kar naj bi bila molitev. Prej kot resnično to drdranje pri verouku naučenega. Sedaj, ko smo že več nedelj »doma« pri mašah pred malimi zasloni, bomo, če ne ponavljamo redno oz. izrekamo molitev, še kaj od njih pozabili. Kot so komendski župljani med drugo svetovno vojno, jih je moral novi župnik Viktorijan Demšar po vojni ostro prijeti, so začeli ponavljati za njim počasi in razločno običajne molitve. 

Alojz Uran, birmovalec. FOTO: Tatjana Splichal

Pomen zakramentalne skupnosti

Nadškof Uran je znal ustvarjati cerkveno občestvo, zakramentalno skupnost, na katero je v nagovoru pri maši 17. aprila 2020 v Domu sv. Marte še posebej opozoril papež Frančišek. Da ne zadošča maša v TV prenosu iz Doma sv. Marte oz. mariborske stolnice, marveč mora biti okrog daritvenega oltarja zbrano živo verno božje ljudstvo. Na »lakoto po evharistiji«, na katero je kaj kmalu po začetku širjenja covid-19 pri nas spomnil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Nikakor se ne smemo navaditi na maše sede ali na pol leže na kavču, ko jih spremljamo bolj ali manj nemih ust in jezika, marveč se kljub koronavirusu prizadevati, da smo čim bolj dejavni pri njih. Na to nas je spomnil oz. »prebudil« nadškof Alojz, ko je prav na veliko soboto, 11. aprila 2020, zjutraj zatisnil oči. Pred tem je poslednjič za časa zemeljskega življenja Bogu rekel: »Da, Oče!« Svoje škofovsko geslo, ki ga je tolikokrat izrekal, ko mu je bilo lepo, so ga hvalili, povzdigovali v nebo, pa tudi obrekovali in sramotili. Svojo uteho je našel pri Bogu, kateremu se je 29. junija 1970 v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani zaobljubil za vedno, pokorščino pa obljubil svojemu ordinariju nadškofu Jožefu Pogačniku. Tisto, ki jo je po mnenju župnika in dekana Maksa Ipavca (to mi je povedal pred dnevi), najtežje izpolnjevati. Laže je celo, verjeli ali ne, držati celibat. Temu bi tudi pritrdili možje, ki smo že dolgo poročeni, smo okusili sladkosti pa tudi grenkobe in razočaranja v zakonskem stanu. Tako že mora biti, da nam ni v življenju z rožicami postlano, nas nebeški Oče opozarja: Marijan, Ksenija, ta svet je tudi dolina solza. Te dni še posebej, ko po svetu preštevajo številne žrtve covid-19. 

Nadškof Uran je pokopan v ljubljanski stolnici. FOTO: Tatjana Splichal

Slovenija je bila za nadškofa Alojza tudi »dolina solza«

To – dolino solza – je občutil tudi nadškof Alojz. Vsi se sprašujemo, kako je kaj takšnega moglo doleteti tako dobrega človeka, duhovnika, škofa? A odgovor ve, kot je nadškof Uran zapel 20. novembra 2016, le Bog: Gospod, Ti veš. Še najbolje je tako, da Gospod ve, kaj je bilo zares v srcu in življenju nadškofa Alojza, katere skrivnosti je s seboj odnesel v grob in kakšno bo njegovo srečanje z Večnim sodnikom. Bog nam vsakemu posebej govori: Ti glej zase! Nadškof Uran se je že prečistil za Gospoda s svojim vdanim prenašanjem bolezni, »preganjanja in krivic«, ki jih je pri maši zadušnici 15. aprila 2020 v ljubljanski stolnici pred pozdravom miru in sprave omenil njegov nečak Emil Kranjec, in vsega drugega nam neznanega. Zapustil pa nam je moder nauk: »Če ne moreš človeku pomagati, mu tudi škoduj ne!« To, kar je občutil na lastni koži in v tem dozorel za poslednjo daritev. Kako nas Gospod preizkuša, hudobni duh pa nastavlja zanke, v katere se mnogi ujamejo. Tudi v obliki t. i. fake news«, katerih žrtev je bil nadškof Uran in tudi njegov predhodnik na sedežu ljubljanske nadškofije nadškof dr. Franc Rode, poznejši kardinal. Stara resnica, da strele udarjajo v najvišje vrhove oz. satanova zvijača: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile. Nadškofa Alojza so močno udarjali, a je vse udarce prav do zadnjega diha molče in vdano prenašal v duhu škofovskega gesla: Da, Oče! in pesmi: Gospod, Ti veš, da ljubim te.

Ohranjajmo blag spomin na tega velikega nadpastirja, molimo za blagor njegove duše in se mu priporočajmo v hudih življenjskih težavah in preizkušnjah. Sam to vsak dan naredim s prvo desetko rožnega venca. In, prav neverjetno, čutim, kako je nadškof Alojz ob meni. Tudi ta večer je, ko to pišem. Stoji za mano, rahlo nagnjen naprej, s svojim blagim pogledom in nasmehom. In se skupaj spominjava veliko slovesnosti, romanj in trenutkov, ko sva si bila blizu. Velik Bog lonaj mu za to! Tudi za milost, da sem smel kot časnikar v Družini objavljati njegove spodbudne misli, se veseliti skupaj z njim, kdaj tudi pošaliti, predvsem pa slaviti Gospoda z pesmijo. Nadškof Alojz Uran je resnično lahko pred slovesom s tega sveta sam zase zapel trikratno vstajenjsko Alelujo vstalemu Zveličarju. 

In velika hvala mojemu prijatelju odraslemu skavtu Matjažu Maležiču za nadškofove fotografije in posredovane posnetke njegovega petja!

Molitvenemu občestvu Katoliške prenove v Duhu Ljubljana-Mirje pa bosta  za vedno ostala v spomin obisk in maša nadškofa Alojza Urana. 


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh