Papež Benedikt XVI. je na drugo velikonočno nedeljo oziroma na nedeljo Božjega usmiljenja, za kar jo je leta 2000 razglasil blaženi Janez Pavel II., spregovoril o nedelji kot o močnem dokazu Kristusovega vstajenja. Kot poroča Radio Vatikan, se je sveti oče po molitvi Raduj se, Kraljica nebeška in blagoslovu posebej obrnil na romarje, častilce Božjega usmiljenja ter kardinala Vallinija, ki so prišli na trg sv. Petra iz cerkve Svetega Duha v Sassiji v neposredni bližini, kjer so obhajali slovesno bogoslužje. Benedikt XVI. je cerkev Svetega Duha v Sassiji označil kot je kraj posebnega češčenja Božjega usmiljenja, kakor tudi čaščenja svete Faustine Kowalske in blaženega Janeza Pavla II. Kardinalu in vsem romarjem je zaželel, da bi bili pričevalci usmiljene Kristusove ljubezni.

Verniki so Trg sv. Petra napolnili v izjemno velikem številu. Pred molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška je sveti oče zbrane romarje nagovoril z besedami, da vsako leto med obhajanjem velike noči podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega v tednu' in nato 'čez osem dni' ; ta dan, ki so ga potem poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Po papeževih besedah je obhajanje Gospodovega dne, nedelje, močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor tedaj tudi danes krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogokov, še manj pa posebna notranja mistična izkušnja; je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, čeprav so se dotikali njegovega resničnega telesa, ki pa je bilo osvobojeno zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, je pojasnil papež, da je namreč Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav 'Mir vam bodi!'. Tradicionalni pozdrav, s katerim zaželimo mir, 'shalom', tu postane nekaj novega, postane dar miru, ki ga lahko da samo Jezus, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir', ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta, 'polnega milosti in resnice'. To tudi pojasnjuje, zakaj je blaženi Janez Pavel II. prvo nedeljo po veliki noči želel imenovati nedeljo Božjega usmiljenja s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda. Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.

Ob koncu nagovora je sveti oče zbranim vernikom položil na srce, naj sprejmejo dar miru, ki ga ponuja vstali Jezus ter pustijo, da jim napolni srce s svojim usmiljenjem. Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo po besedah Benedikta XVI. lahko vsi skupaj drugim prinašali te velikonočne darove.