Grad Brdo je že drugi državni protokolarni objekt, ki mu je Kronika namenila celotno številko. Leta 2000 je uredništvo izdalo tematsko številko Iz zgodovine snežniške graščine.

Prispevki v Kroniki so visoko strokovni

Kroniko izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije. S tematskimi številkami je uredništvo poseglo v vse konce naše domovine, od Primorske (s primorsko številko leta 1989 in tolminsko številko leta 1994), prek Gorenjske (Bled leta 1984), Dolenjske (Ribnica leta 1982 in Kočevska leta 1995), Štajerske (Maribor leta 1983 in Ptuj leta 1992), do Prekmurja (iz zgodovine Pomurja leta 1991). Dvakrat je tematska številka pogledala v preteklost Ljubljane, v letih 1981 in 2002. Številni krajevno obarvani zborniki so postali Kroniki neke vrste konkurenca, pri tem pa je treba dodati, da so prispevki v Kroniki vendarle visoko strokovni.

Grad Brdo se uvršča med najpomembnejše reprezentančne objekte v državi

Tematska številka o gradu Brdo je bila za uredništvo, kot so zapisali v uvodniku, »kar precejšen zalogaj«, saj obsega kar 181 strani besedila na velikem formatu. Poleg zgodovinarjev in strokovnjakov njim sorodnih strok so se pridružili tudi naravoslovci in ljudje, ki so povezani z Brdom, kar zagotavlja vsebinsko zelo raznovrstno številko.

Grad Brdo se, kot je uvodoma zapisal Iztok Purič, leta 2004 direktor javnega zavoda Protokolarne storitve RS, danes uvršča med najpomembnejše reprezentančne objekte v državi. Temeljno poslanstvo javnega zavoda, ki z njim upravlja, je organiziranje in izvajanje gostinskih in nastanitvenih storitev za potrebe protokolarnih in reprezentančnih dogodkov. Zavod mora poleg gospodarnosti, racionalnosti in funkcionalnosti skrbeti tudi za ohranjanje naravnih in kulturnih znamenitosti tega obsežnega kompleksa.

Leta 2004 je zavod upravljal z okoli 70 večjimi in manjšimi objekti na skupni površini 520 hektarjev na sedmih lokacijah. Od tega so bili trije prvega ranga: grad Brdo, grad Strmol in vila Podrožnik. Ena od nalog zavoda je, da objekte predstavi tudi javnosti, da bi njihovo zgodovinsko vrednost približal najširšemu krogu obiskovalcev.

Grad Brdo je zgradila družina Egkh

Kompleks gradu Brdo so v Kroniki predstavili dokaj izčrpno, saj so objavili kar 20 različnih prispevkov. Uvodni prispevek Utrinki iz zgodovine Brda je napisala Lidija Slana. V njem je prikazala kratek pregled lastnikov gradu in gospoščine Brdo pri Kranju od začetka, ko je bila prvič omenjena družina Egkh, ki je zgradila grad, pa vse do konca druge svetovne vojne, ko je bil grad s posestvom nacionaliziran in je postal protokolarni objekt nove države.

Valvasorjeva upodobitev gradu Brdo.

Rodbini Brdskih in Gallenbergov, lastniki gradu Brdo

Volja po moči, časti in slavi je bila vedno značilna sestavina plemiške zavesti. Na primeru nekaterih članov sorodstveno povezanih rodbin Brdskih in Gallenbergov, ki sta v 16. in 17. stoletju imeli v lasti grad Brdo, je Maja Žvanut v članku pod naslovom »Čast in hvala vselej dala njim se vaša gnada bo ...« prikazala, na kakšne načine so dosegli družbeno moč in s katerimi sredstvi so vzdrževali videz ter skrbeli za slavo. V času renesanse je moč prinašalo premoženje, pridobljeno na način, ki mu pravimo zgodnjekapitalistični, slavo pa junaštvo v vojni in gradbeni podvigi. Dvesto let pozneje so bili gradbeni podvigi še vedno zelo pomembni za plemičevo (samo)podobo, moč pa so pomenile različne službe v deželi in na dvoru. Velik pomen je dobilo tudi mecenstvo, zlasti podpora avtorjem pri tiskanju njihovih del, ki so potem v predgovorih slavili svoje pokrovitelje.

Gospostvo Brdo je sredi 18. stoletja prešlo v roke baronov Zoisov

Gospostvo Brdo je sredi 18. stoletja prešlo v roke baronov Zoisov. Baroni so večinoma živeli v Ljubljani, gospostvo pa so v njihovi odsotnosti upravljali oskrbniki. Iz korespondence med oskrbnikom Martinom Urbančičem in Žigo Zoisom ter iz Urbančičevih navodil za ostarele uslužbence gospostva je Miha Preinfalk pod naslovom »To in nič drugega je volja gospode« izbral nekaj drobcev, ki prikazujejo vsakdanje življenje na Brdu in v okolici ob koncu 18. stoletja.

Žiga Zois na Brdu in vrtna umetnost

Prispevek Alenke Kolšek Razsvetljenska krajina Žige Zoisa na Brdu obravnava začetke oblikovane krajine za časa Žige barona Zoisa pl. Edelsteina in njegovega brata Karla v osemdesetih in devetdesetih letih 18. stoletja. Besedilo razčlenjuje ukvarjanje Žige Zoisa z vrtno umetnostjo in krajinskimi izboljšavami posesti. Raziskuje zglede, ki so ga vodili v razmišljanju o krajini in vrtovih. Nekatere nove razsežnosti vrtne zgodovine Brda odpira dodatna preučitev Zoisove korespondence, knjižnice in drugih arhivskih virov, še posebej zemljevida brdske posesti iz leta 1797. V sklepu je komentirala kasnejše delne spremembe krajinske kompozicije v 19. stoletju ter v času Pavla Karađorđevića pred drugo svetovno vojno, dodala pa še pogled na prihodnje urejanje Brda.

Karl Zois je bil konec 18. stoletja lastnik gradu in parka Brdo.

Botanični vrt Karla Zoisa na Brdu

V prispevku Botanični vrt Karla Zoisa na Brdu je Nada Praprotnik obravnavala parkovne nasade na Brdu, ki so nastajali v času Žige in Karla Zoisa. Karel Zois je v obdobju od leta 1785 do 1790 na posestvu zasadil tudi alpske rastline, ki jih je prinašal s svojih izletov po gorah. Pomagali so mu najeti domačini. Vrste je dobival tudi iz drugih botaničnih vrtov po Evropi. Njegov botanični vrt velja za prvi alpinum na ozemlju Slovenije.

Na podlagi zapisov v cenilnih elaboratih franciscejskega katastra je želela Alenka Kačičnik Gabrič v svojem prispevku Gospostvo Brdo v luči franciscejskega katastra osvetliti kmečko življenje in gospodarsko stanje v prvi polovici 19. stoletja v katastrskih občinah Predoslje, Kokrica in Kokra, kjer je imelo gospostvo Brdo svoja dominikalna zemljišča. Zapisovalci razmer so kmečko prebivalstvo ocenili kot marljivo, primerjava z nekaterimi drugimi deli Kranjske pa pove, da so Gorenjci v 19. stoletju živeli enako dobro oziroma enako slabo kot drugod.

Rezidenca komunističnega diktatorja Josipa Broza - Tita

Lidija Slana je v prispevku Vrt v kraljevskem slogu – neuresničene sanje nekega princa prikazala najnovejše odkritje načrtov za neobaročno ureditev brdskega parka v času lastništva kneza Pavla Karađorđevića, ki jih je izdelal Georg Potente, znani nemški načrtovalec in urejevalec zgodovinskih parkov in vrtov. Ohranjene so štiri kopije načrtov, ki pa niso bili nikoli uresničeni.

Grad Brdo je bil skupaj s pripadajočim posestvom leta 1947 nacionaliziran in je prešel v last države. Dodelili so ga tedanjemu predsedniku Josipu Brozu - Titu, ki ga je vse do smrti uporabljal za svojo letno in protokolarno rezidenco. Tito je na Brdu sprejemal številne tuje državnike in diplomate, slovenske in zvezne funkcionarje in različne delegacije. S številnimi zelenimi površinami in lastnim loviščem mu je posestvo Brdo ponujalo tudi obilo možnosti za sprostitev, zato je tu preživljal tudi del prostih dni. Bil je njegova zadnja rezidenca, saj so ga od tam januarja 1980 odpeljali v ljubljanski Klinični center.

Andreja Burja je v prispevku Obiski Josipa Broza Tita v Sloveniji (1945–1980) naredila analizo obiskov in prikazala njihovo povezanost in soodvisnost od tedanjega notranje- in zunanjepolitičnega dogajanja.

Arhitektura dvorca Brdo pri Kranju

V besedilu Arhitektura dvorca Brdo pri Kranju je Gojko Zupan predstavil stavbni razvoj renesančnega dvorca Brdo od znanih začetkov v 15. in 16. stoletju skozi baročno obdobje in lastnino družine Zois do konca 19. stoletja. Posebej in enakovredno je obravnaval čas velikih prezidav v obdobju kneza Pavla Karađorđevića.

V prispevku Brdski interierji v preteklosti in sedanjosti je Vesna Bučić predstavila baročno in klasicistično notranjo opremo Brda v lasti baronov Zoisov od druge polovice 18. stoletja do leta 1929. V nadaljevanju so obravnavani arhivsko-dokumentarni interierji kneza Pavla od 1935–1941. Za časa nemške okupacije o notranjosti gradu ni nobenih podatkov. Po letu 1947 je bilo Brdo opremljeno s stilno opremo iz različnih obdobij.

Slike in plastike v protokolarni rezidenci Brdo tvorijo eno večjih likovnih zbirk pri nas. Predstavil jih je Damir Globočnik. O zbirki kipov na Brdu piše Gojko Zupan, o grajskih preprogah pa Gregor Moder. Tkano in vezeno stensko preprogo v dvorcu Brdo je predstavila Marjeta Ciglenečki.

Grad Brdo pri Kranju. Vir: brdo.si

Pod varstvom 496 hektarjev

Gozdove posestva Brdo je prikazal Franci Jagodic. Od 496 hektarjev velikega kompleksa Brdo, ki so ga v današnji podobi oblikovali leta 1972, je 380 hektarjev gozda. Z njimi na podlagi odloka upravlja Javni gospodarski zavod protokolarne storitve Republike Slovenije. Za gozdove Brda je značilna izjemna poudarjenost estetske, biotopske, turistične, raziskovalne in lovnogospodarske funkcije ter bogata sestava drevesnih vrst. Isti avtor je predstavil tudi ribogojstvo, ribištvo, lovstvo in konjerejo na Brdu.

Za parkovni kompleks Brdo so ugotovili 782 vrst rastlin in 989 vrst živali

Popis rastlin in živali na Brdu je prikazal Iztok Geister. V večletni raziskavi je bilo ugotovljeno 782 vrst rastlin in 989 vrst živali. Od teh so na slovenske rdeče sezname kot močno ogrožene uvrščene ena rastlina in 24 živali. Na koncu je Silvester Gaberšček pisal o neuresničenem Muzeju na prostem na Brdu, Ida Gnilšak o čebelnjaku na Brdu, Roman Nahtigal pa o hotelu Kokra. Kot vidimo, je tematska številka Kronike, ki je namenjena predstavitvi zgodovine Brda pri Kranju, res raznolika in izčrpna.

Ivo Žajdela, Iz zgodovine Brda, grad Brdo, Demokracija, 29. 7. 2004