Gregor Anton in Matija sta bila po slovesnem trenutku v prvi vrsti hvaležna Bogu za dar diakonskega posvečenja, ki sta ga prejela po nadškofu Zoretu in za milost, da bosta lahko služila Kristusu pri oltarju. »To veselje želiva podeliti z vami vsemi in se vam zahvaliti za vaše molitve, daritve, predanost in ljubezen, ki ste nama jih izkazovali skozi vsa leta najine formacije.«

Z leve: Gregor Anton Capuder, nadškof Stanislav Zore in Matija Luketić. FOTO: FB Nadškof Stanislav Zore

Zahvala družini, sorodnikom, prijateljem

Posebno zahvalo sta namenila družinama, »predvsem najinim dragim staršem, za dar življenja in za dar vere, ki sva ga po vas prejela, ter najinim bratom in sestram, starim staršem – tistim, ki so še med nami, in tistim, ki jih je Gospod že poklical k sebi v večnost. Vam, dragi sorodniki in prijatelji, pa za vašo bližino, podporo in prijateljstvo. Najlepša hvala tudi vam, dragi župljani, za oporo, ki nama jo nudite v domačih župnijah ter danes z vašo prisotnostjo.«

FOTO: Domen Špringer

Poudarila sta pomen domačih škofov, ki so jima izkazali zaupanje, in predstojnikom, ki so bili odgovorni za semeniško formacijo. »Posebna zahvala gre predstojnikom patrom jezuitom, ki so naju sprejeli v kolegij Germanicum et Hungaricum, ki nama je s svojim širokim programom omogočil nadaljnjo formacijo in nove izkušnje. Hvala vam za vse.«

FOTO: Domen Špringer

V zahvali sta se spomnila tudi vseh domačih župnikov, redovnikov in redovnic, bratov bogoslovcev iz matičnih semenišč ter vsem sošolcem v Germaniku, s katerimi sta preživeli zadnja leta formacije. »Hvala vam za bratsko skupnost, razumevanje in sprejemanje. Še naprej se priporočava za vašo molitev in podporo. Na koncu pa želiva na poseben način izreči zahvalo in pozdrav nebeški Materi, Blaženi Devici Mariji, kateri izročava najini srci in čigar priprošnjo nenehno prosiva. Spremljaj in varuj naju, da bova vredna posnemovalca tvojega Sina!«

Pridiga nadškofa Zoreta

Posvečevalec, nadškof Stanislav Zore, je v pridigi med drugim dejal, da Gregor in Matija z diakonskim posvečenjem postajata služabnika besede, oltarja in krščanske dobrodelnosti. »Kot služabnika oltarja bosta oznanjala evangelij, pripravljala vse potrebno za evharistično daritev in vernikom delila zakrament Kristusovega telesa in krvi. Zavedajta se, da oznanjevanje evangelija ne pomeni v prvi vrsti, da v diakonskih oblačilih, morda posebno slovesnih in dragocenih, z ambona prebereš ali zapoješ evangeljski odlomek. Ne. Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti življenje po evangeliju.«

Nadškof Zore med pridigo: »Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti življenje po evangeliju.« FOTO: D. Š

»Naj vama Gospod podeli milost,« je nadaljeval nadškof, »da se bosta vedno zavedala, da biti diakon pomeni služiti Kristusu in njegovi Cerkvi v najbolj ubogih in odrinjenih. Kot diakona bosta s posebnim poslanstvom služabnika krščanske ljubezni. V tem poslanstvu se naša vera utelesi, dobi meso in kri ter živa in dejavna stopi med Božje ljudstvo«.

Celotno pridigo nadškofa Zoreta lahko preberete tukaj. 

Nadškof je v pridigi orisal tudi zgled sv. Lovrenca, ki je pomagal papežu Sikstu II. pri skrbi za Cerkev, saj je upravljal cerkveno premoženje, zaupana pa mu je bila tudi skrb za reveže. »Draga Matija in Gregor. Naj vama nikoli ne bo tuj pogum, ki ga je pokazal sv. Lovrenc. Vendar moram reči, da ima dovolj poguma, da v Božjem ljudstvu, takšnem kakršno je, vidi največje in edine zaklade Cerkve, samo tisti, ki ljubi po zgledu tiste ljubezni, s kakršno nas ljubi Bog, ki je poslal na svet svojega edinorojenega sina, da bi živeli po njem.«

Kot je še poudaril nadškof, diakonska služba ostaja trajno v življenju Kristusovega služabnika. »Služenje ljudem v njihovih vsakdanjih, včasih tako zelo človeških potrebah, našemu krščanstvu daje življenje, da ne ostane zgolj nizanje lepih besed, ampak ljubezen zaživi in Kristusova podoba postane otipljiva. Spodbujena z željo po iskreni ljubezni do Kristusa in z življenjem v popolni podaritvi, se bosta posvetila Gospodu na nov, vzvišen način. S tem ko bosta Gospodu pripadala popolnoma, z nedeljenim srcem, bosta tudi bolj svobodna za popolno služenje bratom in za delo odrešenja.«

Zbrane brate in sestre je nadškof Zore ob koncu pridige spodbudil, da se veselijo in praznujejo z diakonoma ter naj ju spremljajo v molitvah, prav tako pa tudi tiste, ki jim bosta kot diakona služila.