Izraz gregorijanski koral pomeni repertoar liturgičnega enoglasja v latinskem jeziku, kakor se je izoblikoval v 8. in 9. stoletju. V stoletjih do tridentinskega koncila sredi 16. stoletja se je širil in tudi spreminjal, s čimer se je skozi čas preobražala tudi podoba srednjeveške liturgije, zato je za ta repertoar z razširitvami primernejša oznaka »liturgično enoglasje«.

Viri liturgičnega enoglasja na Slovenskem

Srednjeveško liturgično enoglasje na Slovenskem je živelo v ustni in pisni kulturi (izobraženih) okolij, ki so bila povezana z liturgijo. O njem pričajo koralni rokopisi, omembe liturgičnega petja v različnih zgodovinskih dokumentih in glasbenoteoretski spisi. Posebno vrsto virov predstavljajo glasbeni fragmenti, ki so se večinoma ohranili kot knjigoveško gradivo v vezavah novejših knjig. Vsak od teh virov ima svojo nemalokrat zapleteno in nenavadno usodo, še več pa jih je bilo v teku zgodovine izgubljenih in uničenih, tako da si popolne...