Govorec, nekdanji uslužbenec tega Mačkovega gubernata, kot ga poimenujemo po njegovem zločinskem »očetu«, je o svojem delu in delu svojih kolegov govoril z neskritim ponosom. Celoten projekt od začetka dalje (ali pa vsaj od leta 1953, do koder je segel njegov nastop) je izrecno predstavil kot »dobro delo«, ki naj bi tlakovalo pot slovenski osamosvojitvi. Partijski projekt, ki je zrasel celo na kosteh prisilnih delavcev – tudi kakšen duhovnik je bil med njimi, recimo medvojni župnik moje mame (Stari trg ob Kolpi) in povojni župnik mojega očeta (Dragatuš) Alfonz Jarc –, naj bi bil del slovenske osamosvojitvene zgodbe!?

Na to govoranco sem se, hotel ali ne, spomnil, ko sem slišal besede predsednika vlade, ki je na državni ceremoniji ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne vehementno trdil, da je bil »ravno partizanski upor tisti, zaradi katerega danes imamo take meje, tak narod in predvsem svojo lastno državo«. Upor, ki ga je komunistična partija sprožila in pod krinko narodne osvoboditve zlorabila za nasilni revolucionarni prevzem oblasti, za katerim so ostale gore trupel in množica na vse načine trpinčenih žrtev, naj bi bil vogelni kamen održavljenega slovenstva!?

Ob obletnici konca druge svetovne vojne so se zvrstile številne pietetne slovesnosti, ki so izžarevale neuničljivo moč spomina, ukoreninjenega v resnici in sočutju.

Za obema nastopoma se skriva ista perverznost: celo če jima verjamemo, da imata v mislih samostojno Slovenijo (kar je kajpak debela laž), vsekakor nimata v mislih demokratične, pluralne, svobodne, ustvarjalne, enakopravne … Slovenije. Nekateri si očitno želijo, da bi bila vsa Slovenija še vedno en sam Mačkov gubernat, v katerem bi le oni vedrili in oblačili, kot bi se jim zazdelo.

Če bi bili ti ljudje kakšni obrobneži, bi nad njimi mirno zamahnili z roko, a prav letošnje oblastno slavljenje obletnice konca vojne kot začetka časa, ko sta se nam kot naciji začela cediti mleko in med, je znova pokazalo, da je takšna miselnost vraščena v sedanji »vladajoči razred«, ki je dedič partijskega »novega razreda«. Ker ima v rokah neštevilne vzvode (od političnih in medijskih do izobraževalnih in akademskih), da svoj privilegirani položaj podaljšuje v trajno okupacijo prihodnosti, čemur je v resnici služil letošnji obletniški triumfalizem, bi se resnični demokrati, ljudje torej, ki jim dobro služi spomin in vedo, kaj se nam je zgodilo v 20. stoletju, lahko znašli v skušnjavi obupavanja.

Boriti se moramo naprej in se ne predati občutku nemoči, kajti kdo ve: morda pa je zmaga za vogalom – zmaga zdrave pameti in dostojnosti.

A tej skušnjavi je treba kljubovati – in ji je utemeljeno mogoče kljubovati. Čeprav je oblastno donenje teh majskih dni želelo preglasiti drugačne glasove, mu to ni uspelo; čeprav na medijskem robu so se namreč zvrstile številne pietetne slovesnosti, strokovne konference, nove knjižne publikacije, občestvene molitve …, ki so izžarevale neuničljivo moč spomina, ukoreninjenega v resnici in sočutju (del tega utripa prinašata tudi tokratna Družina in Slovenski čas). Nauk 80. obletnice konca vojne je na dlani: vsi, ki želijo živeti v resnici in so pripravljeni za to kaj narediti – da, celo žrtvovati! –, se morajo povezovati in delati, kar zmorejo, čeprav z majhnimi koraki.

Zglede za to imamo, ne samo doma. Te dni je bil na obisku v Sloveniji grof Nikolaj Tolstoj, mož, ki je odprl mednarodno razsežnost nezastarljivega revolucionarnega zločina – množičnega umora iz Koroške vrnjenih Slovencev. Zaradi svojega publicističnega dela je bil tarča procesa, v katerem je britansko sodstvo skozi sumljive sprege želelo zaščititi politične ugledneže. Čeprav se je zdelo, da je bil Tolstoj poražen – obsojen na astronomsko odškodnino, cenzuro že izdanih knjig in prepoved nadaljnjega objavljanja –, se slednjič stvari postavljajo na drugačna tla. Ne nazadnje: vsi, ki so ga tožili, so že pod rušo, on pa še kar vztraja v iskanju resnice o povojnih prisilnih repatriacijah protikomunistov. Na srečanju, ki so ga z njim pripravili v Ljubljani, je o svojem položaju s prostodušnim britanskim šarmom dejal: »Ne morem sicer reči, da sem dokončno zmagal, a resnica vendarle prihaja na dan; boriti se moramo naprej in se ne predati občutku nemoči, kajti kdo ve: morda pa je zmaga za vogalom – zmaga zdrave pameti in dostojnosti.«

Grof ima še kako prav.