17. maj je prejšnja vlada leta 2022 razglasila za nacionalni dan spomina na žrtve komunizma, sedanja vlada pa ga je s poniglavo potezo na dopisni nočni seji 16. maja 2023 ukinila – a ta ukinitev se je izkazala za strel v prazno, saj je mnoge le še dodatno spodbudila h krepitvi kulture spominjanja. Vidni izraz te pristne kulture je slovesnost, ki so jo pod naslovom »Ker smo ljudje« letos že tretjič na Trgu republike, tik ob razvpitem spomeniku, posvečenem (danes sicer zanikovani) komunistični revoluciji, na predvečer ukinjenega praznika pripravili v civilnodružbenih pobudah Vseposvojitev, Prebudimo Slovenijo, Nova Slovenska zaveza in Združeni ob lipi sprave.

»Resnični do sebe«

Spominska slovesnost je znova globoko doživeto skozi posamične zgodbe prebujala iskreno sočutje do vseh žrtev komunizma – tistih, ki so zaradi komunističnega nasilnega prevzema oblasti med vojno in po njej izgubili življenje; tistih, ki so zaradi tega nasilja izgubili ljubljene svojce; tistih, ki so jim v razrednem besnilu ukradli premoženje in onemogočili uresničitev lastnih talentov; tistih, ki so jih trpinčili zaradi njihove vere in demokratične naravnanosti …

Farni spominski križi na Trgu republike. FOTO: Tatjana Splichal

Eden teh je bil tudi prof. Justin Stanovnik (1928–2019), preživeli domobranec in politični zapornik, ki je svoje življenje posvetil temu, da je postal jasen in prodoren glas tistih, ki so jim z nasiljem vzeli glas. In prav s posnetkom njegovih besed, izrečenih v oddaji Radia Ognjišče, se je po izzveneli Zdravljici (kot tudi druge pesmi v programu sta jo izvedla Bernarda Fink in Mitja Ferenc) začel vsebinski del spominske slovesnosti.

Stanovnikovo sporočilo, ki ga lahko razumemo tudi kot del njegove oporoke, je bilo jasno: zavezanost resnici, ki edina lahko pripelje do spreobrnjenja narodove miselnosti – tudi pri ljudeh, ki so povzročili državljansko vojno v kakršni koli obliki, kot iniciatorji, pomočniki, podporniki, sopotniki … Prof. Stanovnik se je čudil, da toliko zločinov, kot so jih povzročili, ne premakne notranjosti teh ljudi in jih pripelje do priznanja resnice. »Mi nimamo moči, da bi jih prisilili; nimamo medijskih, finančnih – nobenih moči nimamo, samo čakamo, da bodo začutili v sebi, da ni mogoče odhajati čez reko s takimi zločini, kot so jih počeli. Na to računamo, prispevamo pa k temu s tem, da ko govorimo ali pišemo, govorimo po najboljši volji in možnosti tako, kakor je bilo. S tem, da smo resnični do sebe, lahko največ prispevamo k temu, da se bo ustvarilo narodovo razpoloženje, ki bo pripeljalo do velike konverzije – prav do spreobrnitve.«

Že to, da ne moremo kot narod enodušno praznovati takšnih obletnic, kot je konec vojne, je pomenljivo znamenje, da kot narod še nismo sprejeli svoje celotne zgodovine.

Sveto vodilo spominjanja

Na besede Justina Stanovnika, človeka, ki »nam je s svojim razmišljanjem o slovenski in evropski zgodovini in kulturi pomagal, in nam še pomaga, dojemati, kaj se dogaja s slovenstvom, ki ga je usodno prizadela komunistična revolucija«, se je v uvodnem nagovoru navezala Romana Bider iz pobude Vseposvojitev. Ko je profesorju Stanovniku nekoč pripovedovala, kako si zamišlja to pobudo, ji je – kako značilno zanj! – rekel: »Aha, vi bi radi, da bi mi postali boljši ljudje.« Te besede Romana Bider odtlej hrani »kot sveto vodilo, kaj nas edino lahko reši pred razkrojem, v katerega drsimo z zanikanjem travmatičnih dogodkov izpred 80 let, o katerih nismo na nedavnih državnih proslavah slišali ničesar«. Oblastno praznovanje okrogle obletnice konca druge svetovne vojne je dejansko izzvenelo v tej zamolčevalni maniri, kar razgalja tragično narodovo podobo. Povedano z besedami Romane Bider: »Že to, da ne moremo kot narod enodušno praznovati takšnih obletnic, kot je konec vojne, je pomenljivo znamenje, da kot narod še nismo sprejeli svoje celotne zgodovine, da nimamo skupnih nedotakljivih svetinj, skupne postave in zakonov in ne skupne vizije za prihodnost.«

Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

Prav v takih okoliščinah je zato še toliko pomembneje, kako ravnajo ljudje, ki se jih zavedajo: »Zbrali smo se, da skupaj povečamo zalogo dobrega s spominjanjem na naše prednike, sorodnike, svojce, ki jim je bilo vzeto življenje, identiteta, obraz, dobro ime, človeško dostojanstvo, pravica do groba, pravica do spomina. Spominjamo se jih v molitvi, prižigamo jim sveče, prinašamo poljsko cvetje, prebiramo njihova imena, pripovedujemo njihove zgodbe. Naj to, kar se jim je strašnega zgodilo, ne bo zaman. Počastimo jih tako, da na njihovo trpljenje odgovorimo s svojim polnejšim življenjem.« To je zavestna izbira, ki izhaja tudi iz naslednjega spoznanja govornice: »Človek je bitje, ki je iznašlo Macesnovo gorico, Hudo jamo in vsa mesta trpljenja tega sveta. Vendar je tudi bitje, ki je v rovih Svete Barbare in na neštetih drugih moriščih umiralo dostojanstveno, z molitvijo na ustnicah.«

In prav molitev Očenaš številnega zbranega občestva je takoj nato objela občestvo žrtev ter se prelila v zgodbo o materinskem objemu, ki ga zaradi revolucionarnega nasilja ni smelo biti.

Marta Ciraj bere pismo Ivanke Škrabec Novak. FOTO: Tatjana Splichal

Pismo mučenke nerojenemu otroku

Marta Ciraj je prebrala pismo, ki ga je Ivanka Škrabec Novak, učiteljica v Sodražici, tik pred usmrtitvijo junija 1942 napisala svojemu nerojenemu otroku. Navedimo le nekaj besed iz njega: »Stvarnik sam bo vzel v ljubeče roke hostijo tvojega bitja in ga položil v svoje božansko srce. Tam, moj otrok, te bom prvič zagledala, o moj nežni angel; tam boš gledal svojo mater in prvič me boš poklical: O, mama! Glej, moj otrok, jutro se že bliža – za naju poslednje jutro trpljenja … Le mirno spi, saj tvoja mati bedi nad tabo. Ura v stolpu že naznanja jutro, ki naju bo peljalo na poslednjo pot …«

Ivanki Škrabec Novak je bila posvečena ena izmed maš, ki jo vsak prvi petek pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani obhajajo za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja: za to priložnost je pesem o njej napisal Gregor Čušin, prisluhnili so ji tudi zbrani na Trgu republike.

Spomin na pobite – pravičnost sveta

Slavnostni govornik na prireditvi je bil dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, njegovo osrednje vprašanje, ki ga je zbranim zastavil (sledilo je zgodbi, ki je priklicala v spomin še ne sedemnajstletnega primorskega domobranca Cirila Kavčiča, ki se je v povojni moriji rešil iz enega brezna, da bi ga pokončali v drugem), pa je bilo: kaj nam pomeni, ko se spominjamo naših mučenih in pobitih?

Spominjati se pobitih pomeni tudi misliti na to, za kar jim je šlo, za kar so si prizadevali, misliti na njihovo stvar.

Ogrinov odgovor: »Spominjati se pobitih pomeni misliti na njihovo osebno usodo, na stisko ob bližanju trpljenja, na muke zadnjih ur, na njihove zadnje besede, na svete zdihljaje pod gomilo trupel.

Spominjati se pobitih pa pomeni tudi misliti na to, za kar jim je šlo, za kar so si prizadevali, misliti na njihovo stvar. To je bil njihov domač slovenski svet, ki so ga oblikovala kmečka opravila, delo, pesem, posvečenost nedelje z mašo, cerkveno leto s prazniki, procesijami … To je bila Slovenija, utemeljena na krščanski omiki stoletij, v njej so hoteli ti fantje, ti možje živeti in preživeti, takšni, kot so bili in kakršni so želeli ostati.« To je bila, kot je dejal dr. Ogrin, »njihova stvar«, in ta se je znova uveljavila šele z osamosvojitvijo Slovenije.

Matija Ogrin. FOTO: Tatjana Splichal

Spominjati se pobitih, govoriti o njih zatorej pomeni – govornikove besede so zvenele kot poziv sleherniku – »izpolniti nekaj, s čimer uresničuješ pravičnost sveta, ni pomembno, v kako majhni stopnji. Zate osebno je ta stopnja popolna, ko si izpolnil svojo resnično možnost«.

In ena teh možnosti bo udeležba pri obletni sveti maši v Kočevskem rogu, ki bo letos v soboto, 7. junija, ob 11. uri pri Jami pod Macesnovo gorico. Dr. Ogrin je tja povabil tudi s temi besedami: »Telesa naših pomorjenih so se spremenila v roško zemljo; njihovi ostanki so izkopani in čakajo na pogreb; njihove duše so pri Stvarniku življenja; njihova stvar – ohranitev Slovenije, utemeljene na slovenski omiki – pa je ostala nedokončana. Zavestno jo sprejmimo vase.«

Ožgani pastirček, mučeni taboriščniki …

Mnogi, ki so se zbrali na slovesnosti, so se že odločili, da se bodo zavestno spominjali pobitih – da bodo varuhi spomina za žrtve komunizma z imeni in obrazi, da bodo torej tudi javni pripovedovalci njihovih življenjskih zgodb.

Mariana Rožanec Žnidar. FOTO: Tatjana Splichal

Mariana Rožanec Žnidar je predstavila besedilo iz revije Zaveza, v katerem je oživela podoba Jožka Cimermančiča. Štirinajstletnega pastirčka iz Vinje vasi so julija 1942 partizani odpeljali s seboj v gozd na zaslišanje, ker naj bi skrival mitraljez. A zanj Jožko sploh ni vedel! Kljub temu so se okrutno znesli nad ubogim otrokom: obesili so ga na vejo in kurili pod njim, zatem je moral še bos skakati po žerjavici. Njegova uboga gluhonema mati ga je šla čez nekaj dni sama iskat v gozd; našla ga je, vsega ožganega povila v rjuho in sama (župnika so iz vasi pregnali) položila v grob, ki ga je prav tako sama izkopala. Kako je bila mogoča taka krutost?! Neizrečeno vprašanje, ki je obviselo nad nekdanjim Trgom revolucije …

Slovenske trpine so po mukah v taboriščih in moriščih nasilno izločili iz narodne skupnosti. 

Kaj vse so morali prestati naši rojaki, predno so večino njih pobili, pove tudi pričevanje nemškega mobiliziranca Tonija Skubica iz Štangarskih Poljan pri Litiji o povojnem komunističnem taborišču v Novem mestu. Glas zgodbi je dal njegov nečak, duhovnik dr. Janez Juhant, ki vodi društvo Združeni ob lipi sprave: »Vsak dan so poveljujoči po jutranji telovadbi jetnikom ukazali, da morajo teči in jih opozorili: Tecite, na zadnje bomo streljali! In res so se po komandi V tek! kmalu s stolpov oglasile strojnice in zadnji so popadali ranjeni ali mrtvi. Napol mrtve so do konca usmrtili, pripeljali kamione, zmetali nanje vse pomorjene ter jih odpeljali v neznano.«

Janez Juhant. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Juhant je ta pripovedni drobec o zločinu preteklosti vpel v časovni lok, ki sega do današnjih dni – in z njim prihaja zaveza spominjanja: »Slovenske trpine so po mukah v taboriščih in moriščih nasilno izločili iz narodne skupnosti. Z vero so odšli v večnost, nas vse pa zavezujejo, da jih ohranjamo v spominu, molitvi ter nas kličejo k usmiljenju in sočutju, da bi bili zares ljudje.«

Sveča za »blodeče rdeče mornarje«

Pred občestvo spominjajočih so stopili še drugih varuhi spomina in v trdni veri, da bodo nekoč vsi priklicani v dom spravljene Slovenije, poimensko obudili spomin na žrtve in odnesli sveče zanje k farnim spominskim križem.

Tudi zanje, za naše blodeče rdeče mornarje, prižigamo svečo in prosimo: Gospod, reši jih in jim daj večni mir!

Pa ne le sveče za žrtve, temveč tudi povzročitelje. H grobnici narodnih herojev sta jo odnesla zakonca Kurinčič, Jože pa je to dejanje pospremil s poezijo Antona Vodnika, ki je v pesmi Rdeči mornarji že leta 1922 prikazal stisko revolucionarjev, ko je med drugim zapisal: Na daljnem, črnem bregu so se nam čolni razbili. / Le s temnimi očmi smo vpili: / »Joj, koliko duš smo ubili / mi rdeči mornarji! /Vse pokrajine, / skozi katere smo se peljali vriskajoč, / so opustošene, gluhe kot noč. // Reši nas, reši nas rdeče mornarje, o Daljni! …

Zakonca Kurinčič. FOTO: Tatjana Splichal

Pesmi je prof. Kurinčič dodal vprašanje: »In kaj naj storimo mi danes v senci temnega zla revolucije?« Spravni odgovor na to vprašanje je jasen: »Tudi zanje, za naše blodeče rdeče mornarje, prižigamo svečo in prosimo: Gospod, reši jih in jim daj večni mir!«

Prireditev »Ker smo ljudje« želi desetletja zamolčanim in še danes sramotenim žrtvam komunizma vrniti ime – dobro ime. Tudi zato je del slovesnosti branje imen s seznama žrtev, ki imajo kot kraj smrti naveden Kočevski rog in so zelo verjetno med 3.450 žrtvami, izkopanimi iz Jame pod Macesnovo gorico, ki zdaj v državni kostnici v Škofji Loki čakajo na krščanski pogreb. Igralec Pavle Ravnohrib je prebral 25 imen s tega seznama – 25 imen, ki nosijo v sočutnem spominskem naročju tudi tisoče drugih imen pobitih.

Pavle Ravnohrib. FOTO: Tatjana Splichal

Milo mi je pri srcu, da se štejemo med varuhe in zagovornike tistih, ki so v vrtincu 2. svetovne vojne in revolucije po krivici izgubili življenje.

»Ne bomo jih pozabili!«

 Vlasta Doležal Rus iz pobude Prebudimo Slovenijo je z jasnim sporočilom za prihodnje prizadevanje sklenila letošnjo slovesnost ob dnevu spomina na žrtve komunizma: »Nocoj smo zbrani na tem trgu groze in veselja: groze zato, ker nas nanjo še vedno spominja spomenik revoluciji. A je to tudi mesto razglasitve samostojne države, ko je nastopil dan novega upanja in ponosa za nas – domoljube, Slovence. Milo mi je pri srcu, da se štejemo med varuhe in zagovornike tistih, ki so v vrtincu 2. svetovne vojne in revolucije po krivici izgubili življenje. Ne bomo jih pozabili: ne naslednje leto, ne v daljni prihodnosti!«

Vlasta Doležal Rus. FOTO: Tatjana Splichal

Spomnila je še na to, da ta krog empatije vztrajno širijo tudi v Novi Gorici, kjer so 15. maja priredili podobno slovesnost kot je bila ljubljanska. Žrtve tako, kot je dejala predsednica pobude Prebudimo Slovenijo, »vračamo v naše narodno občestvo, kar mora nemudoma storiti še država«.

Mitja Ferenc in Bernarda Fink Inzko. FOTO: Tatjana Splichal

Dogodek je tako – tudi skozi sklepno pesem Lipa zelenela je – izzvenel kot iskreno vabilo celotnemu državljanskemu občestvu: naj nas vse v duhu besed prof. Justina Stanovnika vodi želja, da bi skozi kulturo spominjanja »postali boljši ljudje«.