Pogrebna sveta maša za dolgoletnega župnika v Zgornji Kungoti ter soupravitelja v Spodnji Kungoti bo v torek, 10. marca 2026, ob 15. uri v Zgornji Kungoti.

Zahvala za osem desetletij življenja

Ciril Kocbek se je rodil 10. avgusta 1945 v Rodmošcih v župniji Gornja Radgona. Mašniško posvečenje je prejel leta 1970. Šest let pozneje ga je škof poslal v Zgornjo Kungoto, štiri leta je upravljal še Sveti Križ nad Mariborom. Od leta 1995 je poleg Zgornje Kungote vodil tudi župnijo Spodnja Kungota.

Pred sedmimi meseci je dopolnil osemdeset let življenja, za kar se je zahvalil s slovesnim bogoslužjem ob somaševanju petih sobratov duhovnikov. Hvaležni župljani so priljubljenega duhovnika, ki je bil med njimi skoral pol stoletja, povabili na romanje po njegovih stopinjah – v rojstni kraj Rodmošče, na grad v Gornji Radgoni, kjer je hodil v šolo, na prvo kaplansko mesto v Lendavo in potem v Črenšovce, kjer je bil štiri leta kaplan, preden je prišel v Kungoto. Na poti so mu pripravili številna presenečenja.

Med zahvalno sveto mašo ob 80. življenjskem jubileju. FOTO: Marko Knehtl

Spomini zlatomašnika

Leta 2020 je obhajal zlato mašo in ob tej priložnosti kar sam opisal svoje dolgoletno duhovniško poslanstvo. Takole je napisal:

V družini smo redno molili

Hvala Bogu in staršem za življenje. Hvala tetiki, sestram, bratoma in vsem ostalim, ki so me in me še spremljajo na moji življenjski poti, da sem to, kar sem po milosti Božji.

V majhni vasici Rodmošci, od koder izhaja tudi dr. prof. Trstenjak (bil je pridigar na novi in na srebrni maši), sem tudi jaz privekal na svet 10. avgusta 1945. Starša sta povila deset otrok. Dva sta majhna umrla. Otroštvo po vojni ni bilo lahko, bilo pa je lepo, ker smo se imeli radi, pa čeprav v težkih povojnih časih, nas še vseh osem živi. V družini smo redno molili: zjutraj, zvečer, pred in po jedi, ob nedeljah in praznikih smo se redno udeležili maš. Božja roka je bila z nami.

Duhovnik ali mehanik. V življenju sem bil dostikrat oboje.

Treba je bilo v šolo. Štiri leta v Orehovce nato pa v Gornjo Radgono, približno sedem kilometrov oddaljeno. Učil se dosti nisem. Sem si pač zapomnil v šoli.

Po osemletki sem se moral odločiti kam naprej. V meni se je rojevalo: duhovnik ali mehanik. V življenju pa sem bil dostikrat oboje. Tudi poklicni šofer sem. V osmem razredu sem začutil in prosil Boga za duhovniški poklic. Tudi drugi so molili v ta namen, v to sem prepričan.

Po pogovoru z župnikom msgr. Puncerjem sva napisala prošnjo za sprejem v semenišče. Mojim staršem sta prišla povedat, da sem sprejet, župnik in kaplan. Doma prej niso nič vedeli. Hitro po tem sem dobil vabilo od ravnatelja OŠ, naj se oglasim pri njem, ker ima zame štipendijo za gimnazijo v Murski Soboti. Vpisali bi me brez sprejemnih izpitov.

Ciril Kocbek, ki je bil tudi dolgoleten gasilec, med sveto mašo ob vseslovenskem romanju gasilcev na Brezjah leta 2024. FOTO: Jože Potrpin

Mene ne boš imel vedno ob sebi, Ona pa bo vedno s teboj ...

Pred odhodom v Zadar so mi rekli: 

a) župnik: Če ti ni, ostani doma, da ne bi kdaj rekel, da te je kdo silil.
b) mati je vzela Marijin kip in mi rekla: »Mene ne boš imel vedno ob sebi, Ona, Marija, pa bo vedno s teboj, imej jo rad.«
c) oče pred samim odhodom: »Če pomišljaš, ostani doma, nihče ti ne bo nič očital. Če pa greš, pa glej, da iz tebe nekaj bo.«

Pa sem krenil na pot v Zadar.

Končno odločitev sem prepustil Bogu in rekel: »Bog, ti veš, ti odloči.«

Po mojem odhodu so se tudi miličniki zanimali, kam sem šel. Mati jim je enkrat odgovorila: »Ne vem, saj ne vem, kje je Zadar.« Na vprašanje, kaj bo iz mene, pa je odgovorila: »Mogoče še bo kdaj hodil z vami.« Od takrat je imela mir. Ko sem bil v četrtem letniku, nam je umrl oče.

V vojski sem bil 18 mesecev v eni od kasarn, za katere se je reklo, da so v njej »popovi, lopovi« ali tisti, ki so bežali čez mejo. Eden od zastavnikov me je celo vprašal, ali grem naprej v bogoslovje. Rekel sem mu, da grem. On pa mi je odgovoril: »Edino pametno.« Vedno sem si želel biti duhovnik, končno odločitev pa sem vedno prepustil Bogu in rekel: »Bog, ti veš, ti odloči.«

Sorodnikom pokojnega duhovnika in nadškofu Cviklu z duhovniki mariborske nadškofije izrekamo iskreno sožalje.