Pogreb najstarejšega slovenskega duhovnika bo v ponedeljek, 10. februarja 2025, v Črničah. Ob 11. uri ga bodo pripeljali v župnijsko cerkev, ob 15. uri pa bo koprski škof Peter Štumpf daroval pogrebno sveto mašo, ki ji bo sledil bo pokop.

Aleksander Lestan izvira iz Mirna, rojen je bil leta 14. 5. 1919 v Rečici ob Savinji, saj so njegovo družino ob koncu 1. svetovne vojne pregnali iz Mirna. Po vrnitvi je v domači vasi obiskoval ljudsko šolo in si že kot otrok želel postati duhovnik. Po končanih petih letih šole in petih letih gimnazije v Torinu ter treh letih liceja se je odločil za bogoslovje na Teološki fakulteti v Gorici. Mašniško posvečenje je prejel od goriškega nadškofa Carla Margottija leta 1942. Dobrih osem desetletji dolga duhovniška pot ga je najprej vodila za vikarja v Idrijo (1942–1945), nato za župnijskega upravitelja v Velike Žablje (1945–1953) in v Prvačino (1953–1973). Na zadnje je bil župnik v Črničah (1973–2004), kjer se je pri svojih 85 letih upokojil in do leta 2021 v župniji ostal kot duhovni pomočnik, so zapisali na spletni strani Škofije Koper.

Ob tej priložnosti poobjavljamo intervju Jane Podjavoršek z Aleksandrom Lestanom iz leta 2021, ko je ta štel 102 leti. Ob koncu pogovora je Družinini novinarki in fotografinji dejal: »Zdaj molite zame, da bi srečno umrl!«

---

Kam segajo vaše korenine? Pravite, da ste bili begunski otrok.

Izhajam iz Mirna pri Gorici, kjer je bila slavna čevljarska zadruga. Od tod izvirajo starši, njihove korenine pa naj bi bile v Furlaniji. Moj tata je bil sin čevljarja, njegova mama pa je kot dojilja potovala v Egipt, kakor je bila takrat navada, da bi si tako prislužila primerno količino denarja za gradnjo čevljarnice Lestan v Mirnu, zato je mamo videl šele, ko je imel že devet let, oče pa je gradil čevljarsko delavnico doma. Ko se je začela prva svetovna vojna, je čevljarska zadruga prevzela izdelavo čevljev za vojašnico, zadrugo pa so prenesli na Štajersko, zato so se cele družine selile, med njimi je bila tudi moja mama s celotno družino očetovih staršev in lastnega brata. Z otroki se je preselila v Rečico ob Savinji, kjer sem bil rojen kot prvi otrok Alojza Lestana in Kristine Dreossi. Ko so zaradi vojne izpraznili ves ta teritorij, so očeta moje matere poslali v Italijo, ker je bil Italijan. Tako so razbili družine.

Ali ste potem otroška leta preživeli v Rečici ob Savinji?

Ob koncu vojne se je oče vrnil iz Rusije in se je družina Lestan vrnila v Miren, kjer je bilo vse izropano in uničeno. Med vojno so podrli našo čevljarsko delavnico, ki je bila že pokrita in skoraj končana. Izgubili smo vse.

Kot malega otroka so me prinesli v Miren, kjer sem odraščal. Mojega očeta so Nemci zajeli ob zasedbi tega območja in poslali v Dachau. Oče je bil prej nemški vojak in ko je prišel v koncentracijsko taborišče, so iskali tolmača. Znal je nemško in tako se je rešil.

Doma smo molili vsakdanje molitve, ki smo se jih naučili moliti z mamo. Ministrant pa nisem mogel biti, ker smo stanovali daleč stran od župnijske cerkve.

Kdaj ste začeli razmišljati, da bi postali duhovnik?

Ko smo prišli v Miren in sem dorasel za šolo, sva se takoj sporazumela z domačim župnikom, čeprav niti govoril nisem z njim, mi je bil všeč. Star sem bil pet let, ko sem rekel mami: »Rad bi bil tako, kakor je župnik.« Oče mi je povedal, da je tudi on želel postati duhovnik, ko je bil majhen, pa ga je njegov oče odločno zavrnil: »Čevljar sem jaz, čevljar boš tudi ti.« Prizadeval si je, da sem lahko nadaljeval šolanje in da bi lahko sledil notranjemu klicu. Ker smo bili pod Italijo, so bile šole prenasičene z mladimi fanti, ki so jim Italijani radi omogočili šolanje, da bi postali vojaki ali policisti in bi jih formirali po svoje. Hotel sem vstopiti v semenišče v Gorici, pa je bilo že polno (24 jih je bilo v prvem letniku). Oče se je za pomoč obrnil na lazariste na Mirenskem gradu in so pomagali, da sem se lahko vpisal v gimnazijo v Turinu, šel sem v Turin, živel pa sem v Zavodu Marije Tolažnice. Prej nisem niti vedel, kje je Turin, pri sebi pa sem si mislil: »Če gre moj prijatelj, lahko grem tudi jaz.«

Kako je bilo potem v semenišču?

Čudovito. Bilo nas je 130. Učili so nas delati. Tako je bil v četrtek dan ročnega dela, bil je tudi dan pospravljanja, vsak dan smo se zbirali pri skupnih molitvah. V Turinu sem bil osem let, po končani gimnaziji so bile razmere, hvala Bogu, drugačne in sem se lahko vpisal v bogoslovje v Gorici.

Kako se spominjate let v bogoslovju in mašniškega posvečenja?

V bogoslovje v Gorici sem vstopil leta 1939. V kraljevino Jugoslavijo sem šel za en teden, ko je bil leta 1939 kongres Kristusa Kralja na stadionu v Ljubljani. V Gorici sem šel k škofu Mergotiju, za katerega so pravili, da je fašist, pa je bil ena sama dobrota. Že od nekdaj so bili ljudje zaradi politike krivični. Ko sem prišel k njemu, sem mu izrazil željo, da bi rad šel na kongres Kristusa Kralja, pa je rekel: »O, saj bom šel tudi jaz!« Ko sem se poslovil, mi je dal sto lir: »Da si boš lahko pomagal v tem tednu, ko boš v Ljubljani, in kaj kupil.«

Lepo je bilo v bogoslovju, po štirih letih pa sem bil posvečen v duhovnika. Na dan posvečenja smo morali biti vsi doma, zapreti polknice, da nas ne bi bombardirali. Teden kasneje je bila nova maša.

Kaj so vam v družini dali za popotnico v življenje?

V trpljenju in preizkušnji ne obupuj, ampak zaupaj. Ne kompliciraj, življenje je bolj enostavno.

Aleksander Lestan v Petrovem domu v Šempetru. FOTO: Ivo Žajdela

Potem ste sredi vojne kot kaplan prišli na prvo župnijo v Idrijo …

Takrat je bilo silno težko biti duhovnik. Sošolca, s katerim sva bila posvečena na isti dan, so v Cerknem ustrelili. Prišli so mi povedat. Kaj sem lahko naredil? Trpel, sprejel, molčal, v molitvi pa sem ga izročal Gospodu.

Imel sem mašo za partizane in so prišli. Tako smo bili navdušeni za svobodo in je potem prišlo, kar je prišlo. To so bila zelo težka leta. Ko sem bil kaplan, je bila maša na podružnici in sem šel obiskat umirajočega človeka, ki ni živel na našem območju, zato sem bil že v prekršku. Ostal sem živ in sem hvaležen partizanski učiteljici, ki me je rešila. Potem sem molil zanjo. Pred tremi leti je umrla spravljena z Bogom, kot sem izvedel.

Idrija je bila dobra šola zame, da sem se znašel tudi v Velikih Žabljah, kamor me je poslal škof novembra leta 1945.

Ali ste radi duhovnik tudi po skoraj 80 letih duhovništva?

Rad sem duhovnik, ker vem, da to ni samo ideal, temveč dejstvo zgodovine človeštva na tem svetu. Vključeni smo v Božji načrt, ki ga ne ali pa ga slabo razumemo. Pa je šlo vsa ta leta.

Duhovnik je služabnik evangelija. Biti duhovnik ne pomeni, da izvršuješ kaj izrednega, ampak da lepo spoveduješ, skušaš pomagati ljudem, ki so v stiski, poučuješ tiste, ki so morda napačno poučeni; da ne delaš nobene prisile, pustiš svobodo, miriš, tolažiš, krščuješ, poučuješ krščanski nauk; da se zanimaš za bogoslovne vede, moliš, delaš pokoro in nekega dne prej ali slej umreš in prideš v večnost.

Ko pogledate nazaj na pot duhovništva, za kaj ste hvaležni?

Dva duhovnika v Idriji sta umrla, jaz pa sem ostal sam in sem se moral znajti. Ko sem bil star 33 let, se je že zdelo, da bom umrl, ko sem zbolel za gripo, pa je prišel zdravnik in je rekel: »Kdo vam je dal ta zdravila? Vrzite jih proč!« Potem je šlo na bolje.

Ali radi berete Sveto pismo?

Sveto pismo je tako bogastvo, da le redki ljudje lahko rečejo: »Prebral sem Sveto pismo.« Prav bi bilo: »Prebral sem nekaj Svetega pisma.« Blizu so mi preroki, najbolj Jeremija in Ezekiel. Celega Svetega pisma nisem prebral, je pa bistvo Svetega pisma preneseno v evangelij.

Je bilo kdaj tudi težko biti duhovnik?

Vse življenje.

Kaj vam pomaga, da ob vsem ostanete vedri?

V veliko tolažbo mi je, da imam brevir, ki je tiskan, lahko pa ga tudi poslušam, ko sem utrujen.

Misliti moramo tudi, katerega drevesa sad smo. Moj oče je bil veseljak. Moraš imeti tudi v genih nekaj tega poleg vere. Ko pride težko, ne obupaš, ampak se obrneš na tistega, v katerega veruješ: »Gospod, v tvojih rokah sem. Gospod Bog, sprejmi me, če je to zadnji moment.«

Vesel si lahko tudi v solzah. To je pa Božji dar, da ti Bog da en tak ocvirek in te spravi v solze od ganotja v zavesti ponižnosti, da zaupaš Bogu in se mu prepustiš v naročju Matere. Če smo deležni kakšne izredne milosti, pa se zahvalimo Bogu. Največ zasluženja imamo, kadar se zjokamo in rečemo: »Moj Bog! Ti me vidiš. Ti poznaš vso resnico.«

Veliko ste poučevali verouk. Kaj se vam zdi bistveno pri katehezi?

Lepo mi je bilo poučevati nauk. Bistveno pri katehezi je povezovati življenje s kakim dogodkom iz Svetega pisma. Bog, večni Oče po svojem Sinu v Svetem Duhu živi v sedanjem času.

Velika pregreha sedanje kateheze je, da ne upošteva Stare zaveze. Premalo utemelji nauk v starozaveznih pripovedih, ki se izpolnijo v Novi zavezi.

Maja ste praznovali 102 leti. Ali lahko daste kak nasvet, kako dočakati tako starost?

Čakaj Božjega usmiljenja (se nasmehne hudomušno). Bog že ve, zakaj je tako. Držal sem se načela, da nisem prosil za to in ono. »Gospod Bog, ti veš, kaj je zame dobro, to mi daj,« sem ga zmeraj prosil. Do zdaj je držalo. Česa bi se bal, če je Bog z menoj.

Zakaj je danes malo duhovnikov?

Veste, biti duhovnik ni lahko. Živimo v dobi blagostanja. Niti ne vemo, kako bogati smo, in razsipavamo brez potrebe. Ponašamo se s tem, kdo smo, četudi ne mislimo na to. To je duh časa. Narod, ki živi v takem ambientu, propada. Države tekmujejo, katera bo prva in bo imela prvenstvo. Tako je tudi po hišah, kjer se ne moli. »Zakaj bi bilo treba moliti?« se sprašujejo. Če pa že: »Daj, da bom naredil izpit, daj, da bom dobil dobro oceno …« Včasih so večkrat rekli: »Uči se, da ti ne bo treba delati.« Zdaj ne rečejo tako, mislijo pa. Živimo v čudni dobi in je težko biti duhovnik. To je dar. Pride tudi trpljenje in preizkušnje, pa greš naprej z Božjo pomočjo.

Ste se kateremu od svetnikov posebej priporočali?

Največkrat Materi Božji. Ko sem šel v Italijo v šole z navdušenjem, sem pozabil, da bom že čez nekaj ur sam. Trije smo skupaj potovali. Ko sem bil zvečer v Vidmu sam, sem se znašel na nekem hodniku, kjer je bil mrak, tisti, ki me je spremljal, pa mi je rekel: »Bodi miren« in ga ni bilo od nikoder. Razjokal sem se in ni me sram to povedati. Prišel je starejši duhovnik in me vprašal: »Otrok, zakaj si žalosten?« Odgovoril sem: »Ni mame.« Objel me je, me zavil v plašč, s katerim je bil ogrnjen, in me stisnil k sebi … Na hodniku je bil Marijin kip razsvetljen z malo lučko. Pokazal je nanjo in mi rekel: »Od danes naprej je tvoja mama Marija.« Tega nisem nikoli pozabil in z Marijo ostajam povezan.

Kateri od papežev vas je posebej nagovoril?

Papež Pij XII., čeprav so ga imeli za fašista z odločnim značajem.

Kako pa vidite papeža Frančiška?

To je ubogi revež, ki je sprejel jarem, ki ga skoraj ne more nositi, pa ga toliko bolj nosi z Božjo pomočjo. Blagor Cerkvi, ker ima takega papeža, ki je določena vrata zaprl in odprl druga.

Rekli ste, da je danes težko biti duhovnik. Ali to velja tudi za kristjane?

Še težje. Nič ni treba spremeniti. Danes se veliko govori o ljubezni, toda ljubezni ni in ni v srcih. Pustimo Bogu, da navdihne kakšne močne značaje, ki bodo znali povedati. Redki kristjani so prežeti z duhom evangelija. Izročiti se je treba Bogu z zaupanjem, potem pride samo od sebe.

Kje naj se zgodi premik, da bo več zaupanja?

Ali nismo preveč navezani na to, kar nas obdaja in spremlja? Ves komfort. Govorimo o ponižnosti, pa nismo sposobni lepo poklekniti. Če ne moreš, daruj svoje trpljenje Bogu. Sprejmi to, kar je.

80 let se po vaših rokah pri vsaki maši spreminja kruh v Jezusovo telo. Kakšen dar ste!

To je višek. Daje se, da ga sprejmem. Sprejmem ga, se mu izročim in mu pustim, da on dela in navdihuje. Ni lahko, kdaj se tudi razjočem, ker ni tako, kot bi moralo iti. Če le morem, mašujem, somašujem prav rad.

Ali še kdaj obiščete svoje kaplane, ki so v duhovniškem domu?

Zadnjič sem jih obiskal 18. maja. Ni me strah koronavirusa in ko je potrebno, nosim masko.

Česa se zelo razveselite?

Vesele družbe. Ljudje, ki imajo lepe ideale, vidijo lepoto življenja, čeprav je težko, se veselijo tega, kar je, znajo pa tudi z Božjo pomočjo zaupati v Boga, kajti Bog je z nami. Če je on stopal po tako težki poti, zakaj mu ne bi sledili.

Se je življenje z leti upočasnilo in imate več časa?

Kdor pravi, da nima časa, ali laže ali res nima časa. »Nimam časa« – beseda, ki je postala kot opravičilo. Dobro bi bilo, da bi jo čimprej opustili, raje si vzamemo čas drug za drugega.

Kaj želite letošnjim novomašnikom?

Trudim se, da bi jih razumel, pa ne zmorem preskoka iz moje starosti v njihovo mladost. Te milosti mi Bog ni dal. Želim jim, da bi bili to, čemur so se posvetili, in da bi bili na poti duhovništva predvsem služabniki vsem. In da bi skušali razumeti tudi druge ljudi, moliti.