Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Hannah Arendt: Banalnost zla ali ko ljudje izključijo razmišljanje in vest

Za vas piše:
D. O.
Objava: 16. 11. 2012 / 13:55
Oznake: Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:11
Ustavi predvajanje Nalaganje

Hannah Arendt: Banalnost zla ali ko ljudje izključijo razmišljanje in vest

Aleš Čerin si je na Liffu za spletno Družino ogledal film o judovski filozofinji Hannah Arendt, ki je znana kot utemeljiteljica pojma banalnosti zla.

Aleš Čerin se je med prvimi odzval na pobudo Družine za ogled filmov na letošnjem slovenskem festivalu Liffe in si ogledal film o Hannah Arendt. Svoje vtise je strnil v razmišljanje, ki ga objavljamo v celoti:

Film Hannah Arendt, ki so ga predvajali na Liffe – 23. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, prikazuje del življenja v Nemčiji rojene, a v ZDA živeče filozofinje in politične teoretičarke judovskega porekla Hannah Arendt, znane predvsem kot utemeljiteljice pojma banalnost zla: “Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje (Hannah jim v filmu pravi “Nobodies”), ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.” Ali bolj strokovno z Wikipedije: “Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.” V filmu Hannah pravi, da so se odtrgali od svojega človeškega bistva, ki ga imamo – mi kristjani pravimo zaradi bogopodobnosti – razmišljanja in neupoštevanja vesti.


Spoznanja

Filozofinja Arendt je banalnost zla utemeljila po spoznanjih, ki jih je dobila kot poročevalka s procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmanu v Jeruzalemu leta 1961. Film v veliki meri govori prav o tem obdobju življenja razumnice.
Dogajanje v filmu se začne pred procesom, ko je v ZDA skupaj z možem – prav tako filozofom – živela življenje kritične in zelo aktivne razumnice, profesorice na znani univerzi. Pa se je ponudila časopisu New Yorker, da bo s procesa poročala. Hannah je res odšla v Jeruzalem, se tam srečala s svojim odličnim prijateljem in spremljala proces.

Videti je bilo, da ga spremlja bolj kot filozofinja in ne kot človek čustev, četudi je sama preživela težko izkušnjo koncentracijskega taborišča. Četudi sama Judinja, četudi je bil Eichman soodgovoren za poboj okoli 6 milijonov Židov (v filmu Eichman pravi, da ni položil svoje roke na nobenega Žida, da je samo ubogal povelja nadrejenih), je uspela racionalno spremljati proces. Meni je bilo prav to poglavitno spoznanje: da se je mogla tako izključiti in se iz procesa učiti, četudi bi bilo zelo človeško, da bi vpletla svoja čustva in osebne travme.

Članke, s katerimi je kar dolgo odlašala, ker je želela vestno preštudirati “na tone” procesnega gradiva (še ena učna točka!), ki so očrnili tudi nekatere judovske voditelje (ker naj bi v taboriščih sodelovali z nacisti), so bili sprejeti z velikim ogorčenjem judovske skupnosti v ZDA in Izraelu. Kritizirali so jo, da je preveč prizanesljiva do Eichmana, da v njem ni videla “zveri”, morilca in psihopata, pač pa nedolžnega birokrata, ki je “le” ubogal povelja. Dobila je na stotine grozilnih pisem, tudi najboljši prijatelji so ji obrnili hrbet, metali so jo z univerze. Ona je vztrajala pri svojem. Pri tem so jo podprli edino mož, nekaj najbližjih in njeni študenti. Zaključek filma, ko v perfektnem govoru pred polno predavalnico študentov utemelji pojem banalnosti zla, je eden izmed najboljših filmskih govorov in se bo po moje zapisal v zgodovino filma.

Film mi je pokazal še nekaj, da je treba najprej na stvari pogledati neobremenjeno (tudi, če si obremenjen s svojo preteklostjo, čustvi), da je treba poglobljeno iskati resnico (ona je temeljito preštudirala gradiva), ko pa prideš do spoznanja, ko veš, da si blizu resnice, zaplavati proti toku in spregovoriti ne glede na okoliščine. Tudi če se ti odpove celoten narod in najboljši prijatelj. Tudi to je bilo v filmu ganljivo prikazano, ko je Hannah obiskala prijatelja v Jeruzalemu in se je – ležeč na smrtni postelji – obrnil stran.


Tudi za slovensko stvarnost

Film s svojo univerzalno govorico sporoča tudi nam, ki našo bolečo preteklosti še po dolgih desetletjih vztrajno potiskamo v podzavest, a se od tam stalno vrača, povzroča razdvajanja in bolečine.

Aleš Čerin, publicist na Časnik.si in bloger na blogu Preprostost


Foto: splet

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh