Helena Ložar Podlogar je več kot tri desetletja delovala na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Njeno raziskovanje je temeljilo na natančnem opazovanju, zapisovanju, fotografiranju in snemanju. Vedno jo je zanimalo, kako se šege in navade spreminjajo ter prilagajajo sodobnim razmeram, hkrati pa ostajajo ključen vezni člen skupnostne identitete.

Kot Herderjeva štipendistka je študirala na Dunaju in se zgodaj vključila v mednarodno etnološko mrežo. Njeni spisi so bili objavljeni v številnih znanstvenih revijah in monografijah, od Ethnologia Slavica in Ethnographia Pannonica do Traditiones in Etnologa. Največ v slovenščini, nekaj v nemščini, pogosto pa jih je predstavljala tudi na mednarodnih znanstvenih srečanjih. Za svoje delo je bila imenovana za častno članico slovenskega in avstrijskega etnološkega društva.

Njeno raziskovalno delo temelji na natančnem terenskem delu

Knjiga Sledi in podobe izročila. Izbrani etnološki spisi 1 prinaša 23 besedil Helene Ložar Podlogar o šegah in verovanju, objavljena v različnih revijah in monografijah. Raziskovalka je obravnavala mejnike v življenju posameznika in skupnosti, kot so rojstvo, poroka in smrt.

Raziskovala je ljudsko pobožnost in verovanja, romarska središča ter verovanja in šege pastirjev. V svojih raziskavah ugotavlja, kako se predkrščanski elementi prepletajo s krščanskimi in kako te prakse prispevajo k povezovanju skupnosti. Njeno raziskovalno delo temelji na natančnem terenskem delu, analizi zgodovinskih virov in primerjalnih študijah, kar omogoča poglobljeno razumevanje kulturnih fenomenov in njihovo prilagajanje sodobnemu času.

Ženitovanjske šege ter pustne šege in maske

Najobsežnejši del je posvečen ženitovanjskim šegam. Avtorica podrobno analizira snubitve, priprave na svatbo, ritualno slovo neveste od doma, svatbene pesmi in obrede v Prekmurju, Porabju, na Dolenjskem, Kočevskem in v Slovenski Istri, pri čemer je izpostavila magične in simbolične prakse.. Pokazala je, da poroka ni bila le zasebni, temveč skupnostni dogodek, v katerem se prepletajo dramatizacija, pesem, simbolika in družbeni pomen.

Drugi sklop se posveča pustnim šegam in maskam. V Bohinju so se po požaru v petdesetih letih šeme oblikovale na novo iz sodobnih materialov, a z ohranitvijo bistvenih elementov. Na Banjški planoti so šege s Klobasonom, Pustom in Pustovko še vedno žive, v Vrbici je dokumentiran tridnevni obred s pantomimo, darovi in sežigom Pusta, v Zagorici in Ponikvah pa so mačkare z babjim mlinom ena najstarejših pustnih dediščin pri nas. Povsod se pokaže, da pustovanje ni le zabava, temveč kohezijski element skupnosti.

Preučevala je tudi šege letnega cikla, šege ob božiču, veliki noči in kresu

Tretji sklop obravnava ljudsko pobožnost in verovanje. V božičnih in velikonočnih šegah se prepletajo krščanski in predkrščanski elementi. V romarskih središčih, kot sta Trška gora in cerkev svete Ane, se izraža moč kolektivne vere. Pastirske šege združujejo zaščitne zakramentale z verovanji v poganske sile, kresovanja pa s svojo simboliko ognja in pesmi izražajo povezavo s sončnim obratom.

Preučevala je tudi šege letnega cikla, šege ob božiču, veliki noči in kresu.

Raziskovanje izročila: analizira prispevkov raziskovalcev ljudskega izročila

V delu Raziskovanje izročila. Izbrani etnološki spisi 2 so objavili trinajst prispevkov, v katerih je dr. Helena Ložar Podlogar dala vpogled v zgodovino slovenske etnologije, v raziskovalce, ustanove in metodološke okvire, v katerih se je stroka razvijala.

Analizirala je prispevke raziskovalcev ljudskega izročila, od Urbana Jarnika, Antona Trstenjaka, Hinka Smrekarja, Josipa Šašla, Rajka Ložarja, Pavleta Zablatnika vse do Nika Kureta.

Posebej je osvetlila delo Rajka Ložarja

Posebej je osvetlila delo Rajka Ložarja, svojega strica, in njegovo Narodopisje Slovencev iz leta 1944, ki je nastalo tudi kot odgovor na nemške poskuse kulturne apropriacije (prilastitve). Pomembno mesto je namenila tudi Niku Kuretu, svojemu mentorju in Herderjevemu nagrajencu, ter njegovim koroškim raziskavam. O njeni raziskovalni širini priča tudi dragocena razprava o Slovanskem taroku Hinka Smrekarja, o njegovi rabi in interpretaciji dediščine v širšem slovanskem prostoru.

Kritično je predstavila pisce besedil v seriji Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi ter nastajanje Narodopisja Slovencev (1944, 1952), prve celovite slovenske etnografije, izdane med vojno kot dokaz slovenske identitete proti nemškim zahtevam (Oberkrain, 1942).

Tri monografije kažejo na izjemen opus

V zadnjem besedilu je Ložarjeva podrobno opisala Sekcijo za ljudske šege in igre na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je kot raziskovalka delala več kot 30 let. Kronološko razporejena besedila razkrivajo metodološke okvire in ideološke kontekste etnoloških raziskav od 19. stoletja dalje.

Dodatek obravnava delo Frana Saleškega Finžgarja Gostač Matevž (1954), ki opisuje življenje v gorenjski vasi, in vključuje njeno srednješolsko raziskovalno besedilo iz leta 1961 o Novomeški čitalnici, ki že kaže njeno zgodnjo znanstveno zavzetost.

 Tri monografije, V adventu snubiti (1995), Sledi in podobe izročila (2024), Raziskovanje izročila (2025), in njeni enciklopedični prispevki kažejo na izjemen opus, v katerem se zrcali njen celovit ter poglobljen pristop k raziskovanju in ohranjanju slovenskih ljudskih izročil.

Za Etnološki leksikon Slovencev je prispevala več kot 450 gesel

S prvo knjigo Sledi in podobe izročila in drugo knjigo Raziskovanje izročila dajejo na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU vpogled tako v bogastvo slovenskih šeg in navad kot tudi v razvoj slovenske etnologije kot znanstvene discipline. Z njima zaokrožajo temeljni opus Helene Ložar Podlogar, ki ga dopolnjujeta že prej izdana knjiga V adventu snubiti – o pustu ženiti ter njeno obsežno bibliografsko in enciklopedično delo.

Za Etnološki leksikon Slovencev, ki bo prihodnje leto dostopen tudi v spletni obliki, je prispevala več kot 450 gesel. Posebej pomembno je tudi njeno delo za mednarodne bibliografske projekte, kot sta Demos in Internationale Volkskundliche Bibliographie, s katerimi je dosežke slovenske etnologije predstavila evropskemu raziskovalnemu prostoru.

Celovit vpogled v njeno delo in glavne raziskovalne dosežke

Danes imamo s tremi knjigami – s prvo, izdano leta 1995 pri Mohorjevi družbi v Celovcu in zdaj ponatisnjeno na spletu, ter z dvema novima, ki sta na voljo tako v tiskani kot spletni obliki – razmeroma celovit vpogled v njeno delo in glavne raziskovalne dosežke.

Kot je na predstavitvi obeh knjig 24. septembra 2025 na ZRC SAZU dejal njun urednik dr. Jurij Fikfak, nas raziskave Helene Ložar Podlogar opominjajo, da tradicija ni le dediščina preteklosti, temveč način, kako skupnosti še danes ustvarjajo, ohranjajo in živijo svojo identiteto.

Takoj po vojni je morala družina Ložarjevih zapustiti Ljubljano

Naj iz Fikfakove spremne besede povzamem še nekaj o življenju in delu Helene Ložar Podlogar. Takoj po vojni je bila družina Ložarjevih, brez preminulega očeta, pravnika in organizatorja Zimske pomoči, in brez stricev (po očetovi strani) prisiljena zapustiti očetovo službeno stanovanje v Ljubljani in iti v Novo mesto, k staremu očetu Košaku. Tu je mlada družina preživljala sedem dolgih, sušnih let, preden je učiteljica Slavka Ložar dobila službo v Dolenjskem muzeju. A v teh letih, vse do fakultete, so Heleno Ložar obkrožale stare ljudske pesmi, ki jih je pela Košakova stara mama (do 1949), potem muzej, kamor je kot desetletnica začela hoditi k mami skoraj vsak dan in kjer jo je ravnatelj muzeja, prof. Janko Jarc, ki je rad posedal v Košakovi gostilni, večkrat povabil: »Punca, dol se used' pa poslušaj, da se boš kaj naučila!«

Sorodnica Rajka Ložarja, nekdanjega ravnatelja Etnografskega muzeja

Kot dekle je počitnice preživljala tudi v družbi tete Marte Ložar (žene Rajka Ložarja), takrat pomembne raziskovalke ljudske noše, dopisovala si je s stricem Rajkom Ložarjem, nekdanjim ravnateljem Etnografskega muzeja, urednikom in piscem Narodopisja Slovencev I, ki je v prvih majskih dneh leta 1945 zaradi groženj zapustil Ljubljano, z mnogimi drugimi odšel na Koroško in je po neuspešnih prijavah na različnih ustanovah, npr. na graški univerzi ali v harvardskem muzeju Peabody, kjer hranijo zbirko vojvodine Meklenburške, in delu v tovarnah v Illinoisu, sklenil svojo pot kot direktor majhnega indijanskega muzeja v Manitowocu (Wisconsin).

Dr. Milko Matičetov, dr. Zmaga Kumer in dr. Valens Vodušek

Za maturitetno nalogo si je Helena Ložar izbrala Novomeško čitalnico in čas slovenskega preporoda. Izbrala si je tematiko, ki jo je pozneje na poglobljen način raziskovala celo življenje. In takrat, v zadnjem letniku gimnazije, je tik pred maturo, po naključju v Novem mestu poslušala predavanje treh narodopiscev (dr. Milko Matičetov, dr. Zmaga Kumer in dr. Valens Vodušek), ki so novomeškim dijakom učiteljišča želeli približati nekaj glavnih področij slovenske ljudske kulture in jih navdušiti za to stroko.

»Dvomim, da jim je takrat to uspelo; tedaj si niti v sanjah nisem mislila, da bom nekoč s temi znanstveniki sedela v istem inštitutu, da bodo postali moji učitelji, predstojniki in, upam, da ne rečem preveč, strokovni prijatelji, od katerih sem se veliko naučila. Med njimi je bil tudi dr. Milko Matičetov, raziskovalec ljudskega slovstva, izreden poznavalec nam takrat še neznane zamejske dežele Rezije. In prav zaradi nje sem si Matičetovo predavanje o ljudskem pripovednem izročilu Rezijanov še posebej zapomnila.« (Ložar Podlogar, Etnolog, št. 25, 2015.)

V študentskih letih je intenzivno sodelovala na terenskih vajah

Tako je Helena Ložar prišla na študij germanistike in etnologije v Ljubljano že z velikim predznanjem in prvimi izkušnjami: muzej v Novem mestu, kjer je bila njena mama deklica za vse, ji je dal občutek za gradivo, za snovnost, stara mama ji je dala občutek za svet ljudske pesmi in petja, kar je posebej nadgradila s svojim sodelovanjem in delom, predvsem pri zboru Lipa zelenela je, kjer je pisala programske liste. Za te več kot štiridesetletne aktivnosti ji je Sklad za kulturne ljubiteljske dejavnosti tudi dal priznanje.

V študentskih letih je intenzivno sodelovala na terenskih vajah skupaj s profesorji in z muzealci Etnografskega muzeja. Zbrano in urejeno gradivo se je potem hranilo in arhiviralo v Etnografskem muzeju in na Oddelku za etnologijo na Filozofski fakulteti.

Študirala je tudi na dunajski univerzi

V tretjem letniku je na predlog in priporočilo prof. Vilka Novaka prišla v Inštitut za slovensko narodopisje, da bi urejala fototeko. Ker je večina fotografskega gradiva nastajala v Sekciji za ljudske šege in igre (fotografa sta bila predvsem Božo Štajer in dr. Niko Kuret, pozneje Vlastja Simončič), je bila po njeni diplomi in po Herderjevi nagradi, ki so jo podelili dr. Niku Kuretu, nagrajenčeva izbira, kdo bo Herderjev štipendist, preprosta. Prejela jo je Helena Ložar in za dve leti šla na študij na dunajsko univerzo, v Institut für österreichische Volkskunde, ki ga je vodil prof. Richard Wolfram z asistentom dr. Helmutom Fielhauerjem, torej na inštitut z dvema, ideološko in raziskovalno zelo različnima profiloma, prvim, predstavnikom ritualistične šole, in drugim, ki ga je zanimal kulturni in socialni kontekst tradicije. Richard Wolfram, zelo vnet raziskovalec kulture kočevskih Nemcev, je takrat iskal nekoga, ki bi pokrival Balkan, a mu Ložarjeva ni mogla ustreči, saj je svojemu mentorju, dr. Niku Kuretu obljubila, da se vrne v Ljubljano.

Leta 1968 je postala asistentka v Inštitutu za slovensko narodopisje

Po dveh letih dela in študija na Dunaju je leta 1968 postala v Inštitutu za slovensko narodopisje asistentka z nalogo, da se posveti raziskovanju življenjskih šeg na Slovenskem, a raziskovala je tudi šege letnega kroga, ljudsko verovanje in pobožnost in zgodovino etnološkega raziskovanja. Prvotno zamišljeno doktorsko nalogo – imenitno raziskavo ziljske ohceti – so ji zaradi spremenjenih univerzitetnih pravil priznali le kot magisterij.

Kot germanistka je bila od leta 1974 do 1995 zadolžena za bibliografsko revijo s povzetki etnoloških in narodopisnih raziskav Demos, ki so jo izdajali v Vzhodni Nemčiji; prav tako je bila tudi slovenska urednica Internationale volkskundliche Bibliographie, ki so jo izdajali v Bonnu, v Nemčiji. Nazadnje, v letih 1998–2001 je bila urednica inštitutske revije Traditiones, kjer je vse od upokojitve leta 2004 tudi članica mednarodnega uredniškega sveta.

Med priznanji za njeno delo velja omeniti dve, Avstrijsko etnološko društvo jo je imenovalo za dopisno članico, Slovensko etnološko društvo pa ji je podelilo Murkovo nagrado za življenjsko delo.

Helena Ložar ter ljudska pobožnost in verovanje

Helena Ložar Podlogar je raziskovala eno od zelo pomembnih raziskovalnih področij, ljudsko pobožnost in verovanje. V knjigi je sedem besedil, od katerih so prva tri (o ljudski pobožnosti, božiču, veliki noči,) povezana pretežno z ljudsko pobožnostjo in krščanstvom, drugi dve z romarskimi središči (cerkev na Trški gori in cerkev sv. Ane), v zadnjem delu pa besedili o verovanju in šegah pastirjev ter šegah in verovanjih ob kresu.

S terenskim delom, opazovanjem in sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi, s preučevanjem zgodovinskih dokumentov, zapiskov in arhivov, ki beležijo pobožnosti in verske prakse skozi čas, navsezadnje s primerjavo ljudskih pobožnosti v različnih slovenskih regijah, je ugotovila njihovo raznovrstnost in podobnosti.

Elementi ljudske pobožnosti so vključeni v vsakdanje življenje posameznika

Za ljudsko pobožnost je značilen preplet krščanskih in predkrščanskih elementov, preoblikovanih v krščanskem kontekstu. Ljudske pobožnosti so pomembne tako za posameznika kot za povezovanje skupnosti ter izražanje vere v Boga in svetnike z rituali, molitvijo, pesmimi in procesijami. Tradicionalne prakse so se prilagodile sodobnemu življenju, vendar ohranjajo osnovne elemente, ki zagotavljajo kontinuiteto kulturne dediščine. Elementi ljudske pobožnosti so vključeni v vsakdanje življenje posameznika in družine, od rojstva do smrti, ter povezujejo osebno in skupnostno vernost.

Pojasniti pomen, funkcijo in zgodovinsko ozadje šeg

Besedila o ljudski pobožnosti so v raziskovalnem opusu Helene Ložar Podlogar namenjena predvsem javnosti, ki jo zanimajo kulturne in verske tradicije ter zgodovinski vidiki ljudske pobožnosti. Zato so napisana v razumljivem jeziku, a ohranjajo znanstveno podlago in natančnost. Avtoričin motiv je pojasniti pomen, funkcijo in zgodovinsko ozadje šeg in na ta način prispevati k boljšemu razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine. Besedila o ljudski pobožnosti tako poudarjajo bogastvo in raznovrstnost kulturne dediščine ter pomen ohranjanja in razumevanja tradicionalnih verskih praks v sodobnem svetu.

Božične šege vsebujejo tudi številne predkrščanske elemente

Pri tem Ložarjeva ugotavlja, da vsebujejo božične šege številne predkrščanske elemente, kot je postavljanje zelenja in obredna priprava hrane, ki so se preoblikovali v krščanski kontekst in imajo pomembno vlogo pri ohranjanju družinske povezanosti in izražanju verske pripadnosti. Velikonočne šege vključujejo elemente, ki izvirajo iz predkrščanskih verovanj, povezanih z naravo, npr. butarice; imajo apotropejsko funkcijo (apotropejski pomeni, da ima po ljudskem verovanju moč, da odganja nesrečo, varuje). Ljudska pobožnost se kaže v procesijah, romanjih in drugih oblikah kolektivnega verovanja, ki imajo pomembno vlogo pri povezovanju skupnosti.

Romarska cerkev na Trški gori nad Novim mestom

V dveh besedilih je Ložarjeva analizirala božjepotni oz. romarski središči. Prva, Trška gora nad Novim mestom, je pomemben romarski cilj že od 17. stoletja, poznana po čudežnih ozdravljenjih in priljubljena med lokalnim prebivalstvom. Raziskovalka je bila pozorna najprej na romanje, nato pa na stare pesmarice, zgodovinske zapise in dokumente, ki se nanašajo na cerkev. Aktivno je sodelovala z lokalno skupnostjo, da bi zbrala pesmi in zgodovinska pričevanja. Primerjala je pesmi z drugih območij, predvsem iz zbirke Slovenskih ljudskih pesmi, da bi bilo mogoče razumeti regionalne razlike in podobnosti. Pesem »Na Trški gorici že dan zvoni« je ohranjena v več variantah, ki se razlikujejo glede na lokalne šege in interpretacije.

Romarska cerkev sv. Ane na Grabnu so podrli leta 1952

Druga je cerkev sv. Ane na Grabnu (ob Krki vzhodno od Novega mesta), pomembnega romarskega kraja, kjer so se zbirali verniki iz bližnjih in daljnih krajev, še posebej ženske, ki so se priporočale za srečen porod in materinstvo. Leta 1952 so novomestni socialistični oblastniki cerkev podrli »zaradi gospodarskih načrtov«, kar je povzročilo nezadovoljstvo lokalne skupnosti in težave pri ohranjanju kulturne dediščine. Njen inventar, tri baročne oltarje, slike Valentina Metzingerja in druge dragocene umetnine so prenesli v cerkev Žalostne Matere božje v bližnji Smolenji vasi.