Hildegarda iz Bingna (1098–1179) je bila izjemna srednjeveška ženska, ki je zapustila pomembno delo na področju glasbe, teologije, naravoslovja, zdravilstva in še kje. Čeprav jo danes slavimo predvsem kot skladateljico osupljive sakralne glasbe, kot vizionarsko mistikinjo in naravoslovko, je bila tudi pesnica, napisala je več kot 70 pesmi.

Njena liturgična besedila z naslovom Simfonije, ki jih večinoma spremljajo eterične melodije, so prepletena z nenavadnimi metaforami in izvirno simboliko. Te nas vpeljujejo v skrivnosten svet »ženske metafizike«, ki je obarvana »zeleno«. Vodila nit njenega dela je namreč viriditas, »zelenost« ali »zelenina«: skrivnostna življenjska sila, ki celotnega človeka, z dušo in telesom, neločljivo povezuje z naravo in Bogom. Zato ne preseneča, da lahko nemška mistikinja s svojo globoko in izvirno duhovnostjo očara svoje bralce in poslušalce enako močno kot pred skoraj 900 leti. Alen Širca, komparativist in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, je poleg prevoda napisal tudi spremno besedo.

Papež Benedikt XVI. jo je leta 2012 povzdignil med cerkvene učitelje

Hildegarda iz Bingna je ena najbolj izjemnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je skladateljica sakralne vokalne glasbe. Bila je mistikinja, ki je od zgodnjih otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je zapisovala in na teološko izviren način komentirala. Zaradi tega jo je papež Benedikt XVI. leta 2012 povzdignil ob bok takšnim osebnostim, kot so bile sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed cerkvenih učiteljic. Gre za 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini posebej zaznamovali.