To so gostoljubje, zastonjskost, spokornost in deljenje, v prispevku o romarski kuhinji pišejo vatikanski mediji. Po njihovih besedah ima romanje kot prispodoba vere tudi svojo hrano. Potovanje v Rim, Jeruzalem, Santiago de Compostela ali druge svete kraje je za množice vernikov od nekdaj bilo in še vedno je nedvomno duhovna izkušnja, toda da bi jo lahko uresničili, je nujno treba vzdrževati tudi telo ali »brata osla«, kot ga je na smrtni postelji imenoval sv. Frančišek Asiški, ko se je opravičeval, da je tako dolgo preizkušal svoje telesne moči …

Ko je hrane zmanjkalo, so romarji trkali na vrata hiš, samostanov ali romarskih zavetišč, kjer so se za trenutek ustavili, da bi si povrnili moči in se vrnili na pot.

Romarska malha

Starodavni romarji so se tega dobro zavedali. Preden so se odpravili na dolgo in naporno pot proti grobu apostola Petra, da bi prejeli popolni odpustek, so si v svoje malhe naložili vse potrebno za preživetje. Kaj pa, ko je hrane zmanjkalo? Takrat, pišejo pri spletnem portalu Vatican News, so trkali na vrata hiš, samostanov ali romarskih zavetišč, kjer so se za trenutek ustavili, da bi si povrnili moči in se vrnili na pot.

Recepti ob jubilejih

Toda ali obstaja posebna romarska hrana, morda celo knjiga receptov, ki bi bila namenjena jubilejnim letom? »Če človek išče, bo gotovo našel zanimive recepte,« pojasnjuje duhovnik Andrea Ciucci, koordinator tajništva Papeške akademije za življenje in avtor številnih knjig na to temo, med drugim »Nahraniti dušo. Jedi romarjev in popotnikov«, ki jo je napisal skupaj s sobratom Paolom Sartorjem. »Poznamo recept za jagenjčka, pripravljenega z zelo dišečimi zelišči, pa češnje s sladkorjem, ki so odlične na sladoledu, ali pa znamenite palačinke papeža Gelazija. Da ne omenjam juhe iz pire, pa juhe iz kruha, pora in jajc, ali celo preprostega zrelega sira, kot je pecorino, ki velja za dragocenega zaveznika pri zdravljenju 'potovalnih bolezni' zaradi triptofana, snovi, ki spodbuja nastajanje serotonina ter ima sproščujoče in antioksidacijske učinke.«

Romanje. FOTO: Vatican Media

Gostoljubje in deljenje

»To so klasični recepti iz rimskega izročila, ki pa niso povezani z jubilejem. Zato prave jubilejne kuhinje ne poznamo.« V Rimu so romarje ob prihodu sprejeli in nahranili z brezplačnimi in hranljivimi obroki: juho, vrtnimi pridelki, zelenjavo, z vsem, kar je bilo mogoče deliti. Včasih je bila to celo že nekoliko suha, spokorna hrana, kajti jubilej predstavlja spokornost in takrat naj bi se tako tudi jedlo, pojasnjuje Ciucci. Ekipa vatikanskih medijev se je s svojim sogovornikom srečala na posebnem kraju: v samostanu sv. Frančiška v rimski četrti Trastevere. S čudovito baročno cerkvijo in z zakladnico umetniških mojstrovin, med katerimi je tudi Bernini, samostan slovi kot kraj gostoljubja par excellence.

Iz knjige »Nahraniti dušo. Jedi romarjev in popotnikov«. FOTO: Vatican Media

Frančišek Asiški in starodavni hospic San Biagio

Pred davnimi časi je tu stal hospic San Biagio, ki so ga upravljali bratje benediktinci iz Ripa Grande, bolnišnice, ki je sprejemala popotnike, pomoči potrebne in posebej gobavce. Med rimskimi obiski papeža Inocenca III. je tu leta 1223 zatočišče našel tudi sv. Frančišek Asiški. Prav rimska plemkinja Jakoba dei Settesoli, ki jo je Frančišek zaradi bratskega prijateljstva ljubkovalno imenoval brat Jakoba, je poskrbela, da je asiški ubožec dobil streho nad glavo, pod katero je lahko spal in molil. Njegova celica je še vedno nedotaknjena, preživela je tudi poskus rušenja v 17. stoletju ter je skozi stoletja postala kraj molitve in pobožnosti. Starodavna in pomembna soba v samostanu je tudi refektorij ali obednica.

Cerkev sv. Frančiška v Rimu. FOTO: Vatican Media

Frančiškova slaščica

Iz samostanske kronike je razvidno, da se je sv. Frančišek v samostanu ustavil približno šestkrat do osemkrat. Njegovo srečanje z »bratom Jakobo« je povezano tudi z znamenito slaščico mostaccioli: asiški ubožec, sicer predan molitvi in askezi, je bil tudi globoko konkretna in človeška oseba, in je imel neskončno rad slaščice, ki mu jih je njegova prijateljica večkrat pripravila iz preprostih in okusnih sestavin: mandljev, medu, grozdnega mošta, suhih fig in rozin. Sv. Frančišek si je mostacciole zaželel še na smrtni postelji in »brat Jakoba« mu je željo z veseljem izpolnila.

Samostanska obednica. FOTO: Vatican Media

Pristno obličje jubileja

Gostoljubje, zastonjskost, spokornost, deljenje: številne zgodbe, povezane s hrano romarjev, so po besedah duhovnika Ciuccija najpristnejše obličje jubileja: »Jubilej ali sveto leto namreč pomeni premislek o novem načinu skupnega bivanja, o načinu, kako Bog razmišlja o svetu in naših odnosih. To se zgodi s prihodom v Rim, s prehodom skozi sveta vrata. Če je deljenje hrane po Božji logiki tisto, kar bodo romarji v tem letu doživeli v Rimu, nam je uspelo, nahranili jih bomo resnično in globoko: njihova telesa in njihove duše.«

Veliko pokušino novega sladoleda prirejajo 23. marca v bližini bazilike sv. Petra. FOTO: gelato-day.it

Jubilejni sladoled

Sladkosnedi svetoletni romarji, ki so letos že obiskali Rim, so gotovo opazili, da rimski sladoledarji v izboru okusov ponujajo tudi »jubilejni sladoled«, ki je osvežilnega okusa po mlečni kremi in limonah.

Na tretjo postno nedeljo bodo v Vatikanu slovesno predstavili uradni sladoledni okus jubilejnega leta: imenuje se »Aleluja«, osnovo jubilejnega okusa pa predstavljajo gianduja (čokoladno-lešnikova krema), lešniki in čokolada.

Jutri, na tretjo postno nedeljo, pa bodo v Vatikanu slovesno predstavili še uradni sladoledni okus jubilejnega leta, ki naj bi bil zatem na voljo v prodajalnah sladoleda po vsej Evropi: imenuje se »Aleluja«, ustvaril pa ga je slaščičarski mojster Vincenzo Squatrito s Sicilije, iz mesteca Olivieri v bližini Messine. Osnovo jubilejnega okusa predstavljajo gianduja (čokoladno-lešnikova krema), lešniki in čokolada. Sladoled »Aleluja« je na mednarodni razstavi sladoledov, slaščic in pekovskih izdelkov v Riminiju prejel prvo nagrado v kategoriji slaščičarskih sladoledov; na tekmovanju je sodelovalo trideset slaščičarjev iz vse Evrope.

Veliko pokušino novega sladoleda prirejajo 23. marca v bližini bazilike sv. Petra, in sicer pod pokroviteljstvom Vatikana ter italijanskega ministrstva za kmetijstvo in prehrano. Izkupiček prodaje bo šel v dobrodelne namene.

Izročilo pravi, da je papež Gelazij palačinke ponudil skupini francoskih romarjev, ki so na svečnico prišli v Rim. FOTO: Tatjana Splichal

Palačinke papeža Gelazija

Naj za konec podelimo še dva preprosta recepta zgoraj omenjenih jedi. Po prvem si lahko pripravite znamenite palačinke papeža Gelazija: te je papež iz 5. stoletja po izročilu ponudil skupini francoskih romarjev, ki so na svečnico prišli v Rim. Odtlej palačinke veljajo za značilno francosko slaščico. Za njihovo pripravo potrebujete 250 gramov moke, 4 jajca, 250 ml belega vina, enako količino vode, 50 gramov masla in ščepec soli. Vse sestavine razen masla dobro premešamo, da je masa povsem gladka, zmes naj nato približno eno uro počiva v hladilniku. Zatem z maslom namažemo vročo ponev in palačinke spečemo eno za drugo. Enkratna količina mase mora zadoščati, da v tankem sloju prekrije celotno površino ponve. Ko je palačinka pripravljena, jo lahko, kot dobro vemo, napolnimo s slanim ali sladkim nadevom.

Mostaccioli. FOTO: Vatican Media

Mostaccioli brata Jakobe

Enako preprosta je priprava slaščice mostaccioli brata Jakobe: potrebujemo 250 gramov drobno sesekljanih mandljev, 150 gramov moke, 125 gramov medu, 2 beljaka, 2 žlici mošta, cimet in poper po okusu. Sestavine zmešamo v enotno testo, ki ga razvaljamo na debelino okoli 5 mm. Pečico segrejemo na 170 stopinj in pekač obložimo s papirjem za peko. Testo razrežemo na približno 4-centimetrske rombe in piškote pečemo 15 minut.

Torej: Bog žegnaj in romarski blagoslov vsem skupaj!