Ko so prinesli risbe nazaj, je eden narisal risbo še zame. Napis na tej risbi »Ti si moja ljubljena hči« me je močno ganil in se mi za vedno vtisnil v spomin. V teh besedah se namreč skriva naša identiteta.

Na začetku leta sem v svoj molitveni dnevnik zapisala: »Gospod, pomagaj mi, da mi čas v svetem letu ne bi polzel v prazno, pač pa bi ga znala prepletati s Tvojimi dotiki.«

Bila sem polna načrtov, od katerih so mnogi že v naslednjih dneh padli v vodo. V resnici so se spremenili v moja razočaranja, ker ni bilo po moje. Mnogim se to dogaja, sama pa vem, da razočaranje lahko preoblikujem v nov izziv, če le na stvar pogledam z drugega zornega kota, in sicer skozi prizmo Božje besede. Ta pogled mi vedno prinese novo upanje.

Ko sem ponovno brala odlomek o Janezu Krstniku, sem se ustavila ob vprašanju, kdo je sploh bil, da je lahko krščeval. Sam je vedel, kdo je in kdo mu je to poslanstvo zaupal, poznal je svojo identiteto. Zase je rekel, da je glas vpijočega v puščavi in da je prišel, da p...