Humanitarni položaj na Slonokoščeni obali je še vedno katastrofalen. Kot poročajo predstavniki salezijanske človekoljubne organizacije ‘Jugend Eine Welt’, ki sodelujejo s salezijansko misijonsko postajo v mestu Duekoue, so ljudje povsem obupani. Ostali so brez živeža, spijo pa kar na golih tleh. Misijonska postaja se je že pred meseci spremenila v begunsko zatočišče za tisoče prebivalcev Slonokoščene obale.

Na območju je prostora za največ osem tisoč ljudi, tja pa jih je pribežalo že okoli trideset tisoč. Higienski pogoji so nevzdržni, salezijanski misijonarji pa le nemočno opazujejo, kako ljudje iz dneva v dan umirajo. Primanjkuje stranišč in prostorov za osebno higieno, velike težave so tudi s pitno vodo.

Salezijanci v Duekoueju imajo zvezane roke. Svoje zaloge riža in energijskih ploščic so razdelili otrokom, zdaj so pošle tudi te. Zato pozivajo mednarodno skupnost in Združene narode, naj jim pomagajo begunsko taborišče urediti v skladu z minimalnimi higienskimi standardi in priskrbeti čim več stvari, ki bi bile v pomoč preganjanim ljudem.

Kljub prijetju nekdanjega predsednika Gbagboja je ta zahodnoafriška država še vedno precej oddaljena od normalnega stanja. Tudi varnostni položaj je še vedno izjemno kritičen. Čeprav se razmere v prestolnici Abidžan počasi normalizirajo, tam izhajajo že prvi časopisi in živilske trgovine ponovno obratujejo, so etnične napetosti, ropanja in pregoni močno prisotni v številnih delih države.

Kot menijo salezijanski misijonarji, si je nesmiselno delati utvare, da se bodo vsi begunci kar vrnili na svoje domove. Ljudje so prežeti s strahom pred nadaljnimi pokoli in maščevanjem. Posebej v mestih in vaseh zagovorniki sedanjega predsednika Outtare prečesujejo ulice in iščejo sovražne pristaše nekdanjega predsednika Gbagboja.

Misijonarji računajo, da bodo za prestrašene begunce primorani skrbeti še nekaj mesecev, zato si z združenimi močmi prizadevajo za vzpostavitev mirnega in solidarnega sožitja med vsemi etničnimi skupinami in verstvi v državi.