V soboto je v celjski bolnišnici umrl duhovnik lazarist Stanko Boljka, star 93 let. Leta 2006 je praznoval 60 let duhovništva.

Njegovo življenjsko pot smo predstavili tudi v Družini (6.–5. februarja 2006).

Jubilant je bil v duhovnika posvečen 20. januarja 1946 v Tridentu v Italiji. Novo mašo je daroval daleč od domačih in prijateljev. Rodil se je v vasi Poženik v župniji Cerklje na Gorenjskem. Osnovno šolo je obiskoval v domači župniji, gimnazijo pa v Ljubljani kot gojenec Dijaškega doma lazaristov na Taboru. Kar štirinajst let je bival v tej hiši in bil vsak dan v cerkvi Srca Jezusovega. V Ljubljani je študiral bogoslovje, dokončal pa v Praglii pri Padovi januarja 1946.

Po novi maši je prišel na Mirenski grad, a je moral kmalu v svet. Šel je v Rim, vendar že poleti istega leta poletel v Tunis, kjer je dve leti deloval v bolnišnici kot kurat. Ker je nevarno zbolel, je odšel za nekaj mesecev v Španijo in pomagal na župniji, konec leta 1948 pa z ladjo odpotoval v Argentino. Najprej je deloval pastoralno v Lujanu, nato pa kot profesor in vzgojitelj v drugih krajih. Med njegovimi učenci sta bila tudi France Buh, misijonar na Madagaskarju, ter Franc Rode, sedanji prefekt kongregacije za redovnike. Deloval je tudi v Paragvaju in Ekvadorju. Leta 1961 so ga predstojniki poslali v Kanado, kjer je deloval med rojaki na župnijah Marije Pomagaj v Torontu in sv. Vladimirja v Montrealu.

Leta 1969 se je vrnil v domovino. Na več lazaristovskih postojankah se je zlasti posvečal delu na ljudskih misijonih in vodil številne in različne duhovne vaje. V Južno Ameriko je odpotoval še enkrat, in sicer v Čile, ko je bil leta 1979 imenovan za provinciala tamkajšnjih lazaristov. Službo je prizadevno opravljal do leta 1983, ko se je spet vrnil v Slovenijo. Sedaj je hišni duhovnik pri Marijinih sestrah na Dobrovi pri Ljubljani.

Med pridigo pri svoji biserni maši je zlasti poudaril geslo sv. Vincencija Pavelskega: »Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim.« Med ubogimi je delal zlasti v prvih letih duhovništva, v bolnišnici v Tunisu in med rojaki, ki so mnogi prišli v Kanado brez vsega, pa so se s skrajnim naporom in trdim delom počasi postavili na noge. Vrsta mladih je vstopila v Marijino legijo, ki je tam zelo dejavna. Biseromašnik je deloval v desetih državah. Uspešno se je naučil več jezikov, sodeloval v novih okoljih in uporabljal različne pastoralne prijeme. Pri pridigi je zatrdil, da je vse to sprejemal in še sprejema kot božji dar. »Bog me je imel rad in me ima rad danes! Bog ima rad vsakogar,« je poudaril jubilant, »njegove dobrote je deležen vsak, ki jo išče. Dober nam je v življenju in dober nam bo tudi takrat, ko bomo prestopili prag večnosti, saj bo za to izbral pravi trenutek.«

Po slovesni maši, pri kateri je ubrano prepeval komorni zbor Doma sv. Jožef nad Celjem, ki ga sestavljajo mladi, je biseromašnik nadaljeval praznovanje v domačem razpoloženju s sobrati lazaristi, usmiljenkami in Marijinimi sestrami. Spomnil se je svoje nove maše visoko v hribih nad Meranom, ko je bil navzoč samo en sobrat in ni bilo nikogar od domačih. Tisto prvo mašo je doživel posebej globoko; bila je tudi njegovo osebno darovanje. Ko je nekoliko odstrl svojih šestdeset let mašništva, je prepričljivo vzkliknil: »Bogu hvala za vse!«