Presenetilo meje, da je trenutna ministrica za kulturo med prvimi stvarmi, ko je nastopila ministrsko mesto, obiskala Čebine, kraj, kjer se je prvič sestala komunistična partija. Kultura se pri nas očitno precej prepleta z ideološkostjo.

Ko sem se distancirala od politike, sem se odpovedala tudi dajanju izjav in komentarjev o drugih politikih. Rada bi poudarila, da nam ta opcija, ki je trenutno na oblasti, poskuša vsiliti misel, da je kultura nenehen kulturni boj. To je marksistična misel, da se moramo s kulturo boriti na okopih, recimo za naprednejšo družbo in podobno. A če pogledamo tisočletno zgodovino kulture in umetnosti, človeku ni omogočala razvoja neka destrukcija, temveč čaščenje lepega. Čaščenje lepote, ki je v človeku vzbujalo željo po neki kreativni ustvarjalnosti. Občutenje lepote, ki je v človeku vzbujalo željo po iskanju nečesa presežnega, kar presega naš vsakdan, ki ga živimo, in ki je človeku pokazalo zrcalo o njegovi lastni majhnosti. Ti ljudje pa so vsi samo od tega sveta, zazrti vsak dan v življenje kot bitko z drugim, kot neke vrste ničejansko voljo do moči.

Pravzaprav se mi smilijo v svoji vasezazrtosti, kako zelo pomembni so, v želji, da bodo oni z revolucionarno gesto, kakršna je obisk Čebin, sporočili svetu, da je bil komunizem nekaj pozitivnega in da se mora jugonostalgija znova naseliti v naša srca.

Ali menite, da bi morali danes ponovno ovrednotiti kulturne nagrade iz obdobja socializma in ločiti tiste, ki so bile podeljene zaradi politične pripadnosti, od tistih, ki imajo resnično umetniško vrednost?

Ne upam si na tak način presojati, ker nam ni dano, da bi poznali objektivno situacijo zamolčanih in pozabljenih. Zagotovo lahko trdimo, da so prejemniki nekaterih nagrad povsem upravičeni tudi v najbolj železnih časih socializma. Treba pa je obenem poudariti, da je bilo zelo veliko izjemnih umetnikov cenzuriranih in niso smeli objavljati. Zato nagrajevanje kulturnikov v letih socializma na noben način ni bilo objektivno.

Kako bi vi opisali stanje sodobne slovenske umetnosti, kjer se zdi, da provokacija pogosto nadomešča vsebino – ali gre res še za umetnost ali pa za izgubo kulturnih meril in spoštovanja javnega prostora?

Sama sem se osebno zelo angažirala v kampanji proti privilegiranim kulturniškim pokojninam, ker je bil zakon spisan zares absurdno. Vemo, da moramo za pokojnine delati celo življenje. Ta zakon pa je bil pripravljen tako, da naj bi nekdo, ki je naredil eno samo umetniško delo, bil za to nagrajen z vseživljenjsko pokojnino. To je seveda rušenje celotnega pokojninskega sistema in logike dela. Seznam nagrad, ki je bil za to predložen, je jasno pričal, da gre spet za izbrano elito, ki naj bi te pokojnine prejemala. Enako sporne so seveda tudi žirije. Dolga leta sem bila v žiriji za Grumovo nagrado. Ko smo po zaključku seje sedeli še malo v kavarni Union in klepetali, sta začela ostala dva člana udrihati proti nekemu politiku. Rekla sem, da se mi debata ne zdi primerna, ker kaj pa, če jaz tega človeka volim. Od takrat dalje nisem bila nikoli več v žiriji za Grumovo nagrado, kjer sem bila prej skoraj deset let.

Poskušajo obvladati vse sisteme kulturniškega življenja

Podobno se mi je zgodilo, ko sem bila članica komisije za nagrado fabula. Iz objektivnih razlogov sem nasprotovala določeni kandidatki, češ da je njena literarna zgodba preveč klišejska. Čeprav so me drugi podprli, sem bila po podelitvi nagrade izključena iz komisije, spremenili so statut nagrade, da lahko nagrado odtlej prejme tudi nekdo, ki je bil prejšnje leto nominiran, samo zato, da je lahko oseba, ki so jo želeli nagraditi predhodno leto, naslednje leto prejela omenjeno nagrado. Poskušajo obvladati vse sisteme kulturniškega življenja. Ob tem se spomnim besed svojega profesorja marksizma, ki je rekel, kako zelo pomembna je misel frankfurtske filozofske šole: »Revolucija je končana, začenja se pohod skozi institucije.«

Vida Petrovčič, Ignacija Fridl Jarc, Dragi Slovenci, predramite se!, Domovina, 23. 10. 2025