V nagovoru je izhajal iz evangelijske pripovedi o pomnožitvi kruha, ki je v štirih evangelijih opisana kar šestkrat. Poudaril je, da evangelist ni želel predstaviti zgolj spektakularnega čudeža, ampak predvsem Jezusovo skrb za človeka v njegovi celovitosti – za njegovo telo in dušo.

FOTO: Vanda Forstner

Jezus se je umaknil v samoten kraj ob obali Galilejskega jezera, vendar ga je tam že pričakala velika množica. Ko jo je zagledal, se mu je zasmilila. Bolnike je ozdravljal, ljudem pa govoril o Božjem kraljestvu. Ko se je zvečerilo, so učenci predlagali, naj množico odpusti, da bi si ljudje v okoliških vaseh poiskali hrano.

Jezus pa jih je presenetil z besedami: »Vi jim dajte jesti!«

Učenci so imeli samo pet hlebov in dve ribi. Jezus jih je povabil, naj prinesejo to malo, kar imajo. Vzel je hlebe in ribi, se ozrl v nebo, izrekel blagoslov, razlomil kruh ter ga dal učencem, da so ga razdelili množici. 

Nadškof je v petih hlebih prepoznal simbol petih celin, v dveh ribah pa podobo telesne in duhovne lakote človeštva. Božja odrešenjska volja namreč vključuje ves svet in vse ljudi.

FOTO: Vanda Forstner

»Vi jim dajte jesti«

Osrednje sporočilo evangelija je, da Jezusa skrbi za celega človeka. Ljudem daje besedo, ki nasiti dušo, in hrano, ki nasiti telo. Ob tem se postavlja težko vprašanje, zakaj kljub Božji skrbi toliko ljudi po svetu še vedno strada.

Evangelij nam po nadškofovih besedah ponuja odgovor v tem, da Jezus čudeža ni naredil zato, da bi sebe povzdignil. Najprej je učence vprašal, kaj imajo. Nato jih je povabil, naj to prinesejo in razdelijo.

FOTO: Vanda Forstner

Tudi danes smo povabljeni, da damo skupaj bogastvo zemlje. S pravičnejšo delitvijo bi lahko imeli vsi dovolj. Težko je za lakoto kriviti Boga, ko pa se vsako leto zavrže ali uniči velika količina hrane, tudi zato, da bi se ohranjale njene tržne cene.

Jezus je učence povabil k solidarnosti. Prav solidarnost ostaja ena od temeljnih poti za premagovanje lakote in drugih oblik pomanjkanja. Tistega malega, kar imamo, ne smemo razumeti samo kot svojo lastnino, ampak kot Božji dar, ki smo ga poklicani deliti z drugimi.

Pomnožitev kruha kot podoba evharistije

Besede evangelija – da je Jezus vzel kruh, se ozrl v nebo, ga blagoslovil, razlomil in dal učencem – nas neposredno spominjajo na evharistijo. Ena najstarejših krščanskih upodobitev evharistije v katakombah prikazuje košarico s petimi hlebi, ob njej pa dve ribi.

Pripoved o pomnožitvi kruha vsebuje tudi pomembno naročilo: »Poberite koščke, ki so ostali.«

FOTO: Vanda Forstner

Po obhajanju evharistije smo priče Božje dobrote do človeka, zato smo poklicani k solidarnosti, dialogu in odgovornosti. Evharistija je žarišče novega življenja. Verniki smo poslani, da novico o Božji dobroti prinašamo tudi tistim, ki niso bili deležni gostije, da nihče ne bi ostal pozabljen ali prikrajšan.

Jezusovi učenci smo toliko, kolikor ga posnemamo v skrbi za dušo in telo ter kolikor imamo čut za celega človeka – za njegovo telesno, duševno in duhovno razsežnost.

Sveti Ignacij in njegova ljubezen do svete maše

Ob življenju sv. Ignacija Lojolskega je nadškof spomnil tudi na svetnikov izjemen in globok odnos do evharistije. Sveta maša je bila za Ignacija osrednji vir duhovne rasti in središče njegovega življenja.

Na obhajanje nove maše se je dolgo pripravljal, saj je do evharistične daritve čutil globoko spoštovanje in ponižnost. Novo mašo je obhajal šele pol leta po duhovniškem posvečenju, na božično noč leta 1538 v baziliki Marije Snežne v Rimu.

FOTO: Vanda Forstner

Ignacijevi življenjepisci poročajo, da je med sveto mašo pogosto jokal, saj je bil med evharistično daritvijo deležen globokih mističnih doživetij.

Njegovo znano geslo je bilo: »Ad maiorem Dei gloriam« – »Vse v večjo Božjo slavo«. Prav sveta maša mu je predstavljala najvišjo obliko slavljenja Boga, saj se v njej združujejo češčenje, zahvala za odrešenje in prošnja za Božje delovanje v svetu.

Sveti Ignacij je trdno veroval, da nam Jezus pri sveti maši ne podarja samo navadnega kruha, ampak kruh večnega življenja. Podarja nam samega sebe in se iz ljubezni do nas daruje Očetu.

Evharistija je zato neskončen dar, ki človeka vodi onkraj tega sveta. Začenja se pri Bogu Očetu in se vrača k njemu.

Procesija kot izraz žive vere

Po sveti maši so verniki Jezusa pod podobo posvečenega kruha ponesli v procesiji iz cerkve. Nadškof je poudaril, da procesija ni samo spomin, zunanja navada ali tradicija, ampak dejanje vere v resnično Kristusovo navzočnost med nami.

FOTO: Vanda Forstner

Procesija naj bo izraz vere, hvaležnosti in prošnje, da bi Kristus ostal navzoč v našem občestvu, v naših družinah in v našem vsakdanjem življenju.

Ob koncu nagovora je nadškof vernike povabil k molitvi, naj Gospod blagoslovi naše življenje, delo in polja, da bodo obrodila bogate sadove. Predvsem pa naj blagoslovi nas same, da bomo v svojem življenju obrodili sadove ljubezni, dobrote in solidarnosti.

Cerkev sv. Ignacija Lojolskega na Rdečem Bregu

Cerkev sv. Ignacija Lojolskega na Rdečem Bregu v Občini Podvelka je podružnična cerkev Župnije Lovrenc na Pohorju in znana romarska cerkev.

Je edina cerkev v Sloveniji, ki je posvečena sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju Družbe Jezusove. Stoji na prostorni jasi na nadmorski višini 887 metrov, nedaleč od Hlebovega vrha, ki z 913 metri predstavlja najvišjo okoliško točko. V neposredni bližini cerkve stojita še dve leseni, delno zidani stavbi, ki sta tako kot cerkev razglašeni za kulturna spomenika lokalnega pomena.

FOTO: Vanda Forstner

Poznavalci začetek gradnje cerkve postavljajo v leto 1759. Graditelji so verjetno načrtovali tudi zidan zvonik, vendar sta jih čas in pomanjkanje sredstev prehitela. Gradnja je potekala malo pred reformami cesarja Jožefa II., ki je nasprotoval romanjem in je s svojimi ukrepi posegel v delovanje številnih cerkvenih ustanov. V tem obdobju je bila verjetno preprečena tudi dokončna izgradnja cerkve.

V zadnjih letih na cerkvi poteka obsežna obnova. Med drugim je bila urejena drenaža in zamenjana stara skodlasta strešna kritina.

Cerkev ima prostorno ladjo, polkrožno zaključen prezbiterij, na južni strani prizidano zakristijo ter nizek lesen zvonik, obit s pločevino in pokrit s čebulasto streho. Obokano in svetlo svetišče ustvarja značilno veselo baročno občutje. Banjasti svod v prezbiteriju krasijo freske angelov in velik napis IHS, ki je značilen simbol jezuitskega reda.

FOTO: Vanda Forstner

V notranjosti so trije oltarji. Glavni oltar je izdelal mariborski kipar Jožef Straub, v njem pa je slika Zamaknjenje sv. Ignacija v nebeško slavo, ki je bila ustvarjena posebej za to cerkev.

Po izročilu naj bi oltar prinesli iz ukinjenega frančiškanskega samostana v Ormožu. To potrjuje tudi dejstvo, da je v vseh dvanajstih medaljonih na oltarju upodobljenih dvanajst frančiškanskih svetnikov in svetnic. V zgornjem delu oltarja je tudi značilen frančiškanski simbol – prekrižani roki Jezusa Kristusa in sv. Frančiška Asiškega.