Udbovske velike in majhne ribe na Delu

V knjigi Temna stran Dela je Igor Omerza opisal tajno delovanje 24 novinarjev in nekaterih pomembnejših zunanjih sodelavcev Dela, ki so bili konfidenti Udbe. Razdelil jo je v dva dela, Kapitalci in Manjše ribe. »Kapitalci«, enajst jih je lahko ugotovil, so bili predvsem tisti, o katerih je našel več dokumentacije. Za vse »kapitalce«, razen za Mitjo Gorjupa, ki je bil neregistriran vir, je ugotovil tudi kodna imena. Manjših rib je bilo 13, med njimi dve ženski. O njih je našel zelo malo dokumentacije in za večino ni mogel ugotoviti niti njihovih kodnih imen.

Svetlo stran Dela je razdelil na »svetlejšo stran« (trije novinarji in ena novinarka) ter na »popolno svetlobo«, dva novinarja in ena novinarka.

Trilogija o Delu in Udbi obsega 1.266 strani

Kot je pojasnil na predstavitvi obeh knjig v Ljubljani, je »dvojna knjiga« Temna stran Dela in Svetla stran Dela do zdaj najbolj obsežna in kompleksna mikro anatomija delovanja propadle komunistične tajne politične policije oziroma ponarodelo Udbe. »Kaj takega ne boste našli ne na prostorih bivše Jugoslavije, niti v Evropi, niti na celem modrem planetu.« Obe knjigi skupaj obsegata 1.015 strani, s tem, da je temna vsebinsko obširnejša od svetle strani Dela.

Sedanja Temna stran Dela je nadaljevanje prve knjige Temna stran Dela, ki jo je izdal leta 2019, ki obsega 251 strani. Gre torej za trilogijo o Delu in Udbi v skupnem obsegu 1.266 strani.

Trilogijo je pripravljal skoraj 20 let iz ostankov udbovskega gradiva in jo priporoča vsakomur, ki ga podrobneje zanima struktura, delovanje, metode in sredstva propadle slovenske ter jugoslovanske tajne politične policije.

V dvojni knjigi, ki jo je izdal zdaj, opisuje »temne« in »svetle« novinarje Dela ter nekatere »temne« zunanje sodelavce tega časopisa.

Široko razpredena tajna politična policija v zasebni lasti komunističnega vodstva

Dvojno knjigo je bogato opremil s fotografijami in faksimili dokumentov. Kljub obsegu je njena prednost v tem, da jo lahko beremo v sredini, spredaj ali zadaj, saj jo je razdelil na 31 večjih ali manjših samostojnih delov.

Omerza je dejal, da moramo vedeti »samo, da je nekoč, v propadli socialistični Sloveniji, obstajala široko razpredena tajna politična policija v zasebni lasti komunističnega vodstva, ki je masovno zalezovala in šikanirala ter psihično in tudi fizično uničevala in tudi pravosodno montirano procesirala prebivalce Slovenije, zalezovala je tudi tujce, ki so prihajali k nam. Svoje lovke je raztezala tudi v zamejstvo in v tujino oz. še bolj jedrnato povedano, vedeti morate samo to, da je obstajala 'grda' Udba, ki je s pomočjo slabih fantov in deklet, po nalogu in pod nadzorom še slabših fantov in deklet, zalezovali in šikanirali dobre fante in dekleta.«

Opozoril je, da bi bila knjiga še obsežnejša, če bi bil udbovski arhiv v Sloveniji v celoti ohranjen, so ga pa udbovci večji del uničili. »Verjetno bi v celovitem arhivu našel pet do morda celo deset krat več Delovih 'temačnežev«.

Pri predstavitvi knjig o Delu in Udbi se je avtorju pridružila akterka knjige Svetla stran Dela Alenka Puhar. Foto: Ivo Žajdela

Trideset knjig je napisal na javno dostopni dokumentaciji

Na predstavitvi je Igor Omerza povedal nekaj pomembnih metodoloških dejstev. »Jaz, po skoraj 20-letnem sistematičnem pregledovanju udbovskih arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, in javnem predstavljanju tega mojega študija v številnih delih, vse te 'knjižne' povesti temeljim predvsem na javno dostopni dokumentaciji. Izogibam se, če se le morem, celo pričevanjem, kajti tudi priče, ki skušajo govoriti resnico, se ne morejo primerjati s pisnimi dokumenti, kajti, kot je povedal Dante: 'Spomin je sled minljiva.'

Ko sem npr. Borisu Pahorju, bližal se je stotim letom, in imel je še vedno izvrsten spomin, postavil nekaj vprašanj, da bi razjasnil nekatere podrobnosti iz udbovskih dokumentov, ki so se nanašali na njegovega velikega prijatelja Edvarda Kocbeka, se njegovi odgovori niso skladali z vsebino v arhivskih papirjih. S tem sem ga soočil in skorajda očitajoče mi je dejal: 'Vi veste o meni več kot jaz sam!'«

Igor Omerza, avtor knjig Temna stran Dela in Svetla stran Dela. Foto: Ivo Žajdela

Registrirani sodelavci in registrirani viri Udbe

Opozoril je tudi, da je tudi pri preučevanju dokumentov potrebno delati razlike, da jih ne bi, pri javnem predstavljanju, ljudje narobe razumeli ali se nekateri čutili celo prizadete. »Zato je pomembno vedeti, da je imela naša in ostale republiške in zvezna Udba (in pokrajinski udbici) registrirane sodelavce in registrirane vire. Jaz jih poimenujem s skupnim imenom konfidenti in oboji so imeli tajna kodna imena. Razlika je bila v tem, da so viri večinoma samo poročali, sodelavcem pa je Udba dajala tudi razne naloge, jih uporabljala pri ugrabitvah, bombnih atentatih, umorih ipd. Meja včasih ni najbolj jasna. So pa viri večkrat napredovali v sodelavce, posebej takrat, ko so šli v tujino.«

Obstajali so tudi neregistrirani viri tajne policije. Ti večinoma niso imeli kodnih imen in Omerza jih avtomatično ne uvrščam med konfidente, razen, če o njih iz dokumentacije ugotovi več, kot samo to, da so bili pri Udbi »neregistrirani«, saj ni bilo nujno, da so »neregistriranci« vedeli, da so v stikih z Udbo.

Knjigi o Delu in Udbi sta predstavila avtor Igor Omerza in publicistka Alenka Puhar. Foto: Ivo Žajdela

Neregistrirani viri in udbovsko uničevanje življenja ljudi

»V tej 'dvodelni' knjigi sta dva primera takega mojega pristopa. Prvi je šef Dela Mitja Gorjup, ki je bil neregistriran vir, a se je obnašal do Udbe kot kapitalno-kapitalni ovaduh.« O tem piše v prvem poglavju »temne« knjige. Poleg tega opisuje tudi novinarja Dela Ivana Gerenčerja, ki je bil opredeljen pri Udbi kot neregistriran vir, čeprav se je upiral poročanju tajni policiji. O njem piše v prvem poglavju »svetle« knjige.

V obeh knjigah razkriva veliko neregistriranih virov, a to ne z namenom, da bi jih obsojal, ampak zato, da bi pokazal kako »kapilarno« razvejano je bilo udbovsko ožilje pridobivanja informacij in na tem temelju vdiranje ter uničevanje življenja ljudi.

Kaktus, konfident Dušan Biber, je bil zelo aktiven sodelavec Udbe

Na predstavitvi knjig je Igor Omerza predstavil nekaj konkretnih primerov dokumentov iz dvojne knjige.

Str. 140: »Gre za enega najbolj zabavnih dokumentov, ki sem jih videl v udbovskem arhivu. Namreč, Kaktus (konfident Dušan Biber) je poklical v Beograd, upokojenega generala podpolkovnika Fabiana Trga. Ko mu je omenil znamenitega in od Tita zavrženega Milovana Đilasa se je telefonska zveza enostransko prekinila, vendar Kaktus slušalke ni odložil. Čez nekaj sekund (10 ali 20) pa je zaslišal nekoliko oddaljenejši glas, ki je izjavil 'nek ide u kurac, prekinuo sam ga', nakar je tudi Kaktus slušalko odložil ter poskusil navedeno številko ponovno poklicati, vendar je zaradi zasedenosti ni več dobil.«

Jemanje odtisov pisalnih strojev novinarjev

Str. 300: »Slovenska tajna politična policija je v akciji Vipava (leta 1977) kot poblaznela v Sloveniji in izven nje iskala avtorja neke sovražne anonimke. Zaradi tega se je šef dela Mitja Gorjup z udbašem Miho Brecljem dogovoril, 'da v nekaj dneh organizira jemanje tipkopisov vseh pisalnih strojev, ki jih uporabljajo novinarji in drugi'.

To ovaduško opravilo je opravila Viktorija Šautova - Vika, generalna sekretarka ČZP Delo in to z legendo oz. izmišljeno zgodbo, da ugotavlja, ali so nekateri stroji (predvsem starejši) potrebni popravila. Mimogrede, Vika Šautova je bila najprej registriran vir Udbe, nato sodelavka in končno opuščena sodelavka.«

Udbovca Mitja Meršol in Janez Zemljarič

Str. 348: Lingvistovo oz. Meršolovo /Mitja Meršol/ londonsko poročanje naši Udbi o spikerki na BBC Ivani Damjanović je imelo zanj neprijetne posledice. To je razvidno iz Zemljaričevega protesta oz. zaprosila, ki ga je poslal v Beograd aprila 1976: »Damjanovićeva je napadla sodelavca Lingvista, da je on lahko edini, ki je v SFRJ dal točne podatke o večerji pri njej konec decembra 1975 v Londonu ... Starši iz Beograda so jo obvestili, da so jih udbovci dvakrat zasliševali v zvezi s tem ... Lingvist jo je pomiril s pojasnilom, da je o tem pisal ženi in da 'so verjetno pisma odpirali in čitali'. Zatem se je izboljšala atmosfera ...« Zemljarič je nato zaključi.: »Prosimo, da način koriščenja podatkov razčistite z ozirom na potencialno ogroženost izvora / Lingvista/ in nas o rezultatih obvestite.«

Str. 389: Zaprosilo ljubljanske Udbe poslano zunanjemu oddelku, da bi lahko Gustav (pravo ime Anton Rupnik) imel na razgovoru z novinarjem Viktorjem Meierjem snemalno napravo (3. 7. 1984).

Manci Košir so udbovci nadeli moško kodno ime Karpo

Str. 597–598: Manci Košir so udbovci nadeli moško kodno ime Karpo /njen partner se je pisal Karpo Godina/. Takšna dodatna kamuflaža je v udbovskih dokumentih precej redka. Dokument prikazuje njeno poročanje ljubljanskemu udbovcu Stojanu Sevšku po vrnitvi iz ZDA (datum: 30/10–80). V dokumentu je na koncu udbovska ocena Mance Košir: »Karpo je odkrit in sposoben.«

Str. 612: Konfident Udbe Rastko Močnik je imel kodno ime Albert Arko. Omerza je pokazal prvo stran njegovega 4-stranskega poročila udbovcu Marku Zoretu o njegovih zvezah s kvekersko organizacijo, od marca 1967 dalje. Tu je poročal tudi o znani angleški publicistki Stelli Alexander, ki so jo kodno zalezovali kot Zvezdo.

Udbovca Boris Frlec, Tomaž Ertl in novinar Danilo Slivnik

Str. 686: Svetla stran Dela, prvo poglavje, »svetlejša stran«. Sem je uvrstil tudi Danila Slivnika. Prikazal je ostro pismo prof. dr. Borisa Frleca, podpredsednika slovenske vlade, notranjemu ministru Tomažu Ertlu: »Tov. sekretar, v Belorusiji smo se srečali z moskovskim dopisnikom Dela, Danilom Slivnikom. Njegov odnos do programa dela uradne delegacije, predvsem pa način pisanja v Delu o Slovenskih dnevih kulture v Belorusiji, ki močno (po svoji rezerviranosti) odstopa od poročanja v sovjetskih časopisih – to je bilo v glavnem izredno ugodno – me navaja na to, da te prosim za kratko poročilo o njem. Preko Komiteja za informiranje bom sprožil normalno akcijo za oceno njegovega poklicnega dela. Moja nepoučena ocena (osebna) pa je, da bi lahko imeli v Moskvi boljšega človeka, ki bi do dela imel bolj odgovoren odnos, do naših naporov pa bolj pozitiven odnos. Vnaprej hvala Boris Frlec.«

Dve udbovski tajno posneti fotografiji

Na str. 728 je objavil dve tajno posneti fotografiji. Zgornja tajno posneta fotografija: Petra Udella, vodjo redakcije BBC za vzhodno Evropo, je po prihodu v Ljubljano Udba zalezovala in o tem 12. januarja 1980 sestavila poročilo. Del poročila se nanaša na Jaka Štularja (zalezovan kot Jakobinec, pozneje Taso): »Ob 11.15 uri je Udell sedel v družbi operativi znanega moškega /šlo je za Dušana Bibra oz. Trna oz. Kaktusa/ v aperitiv baru hotela Slon. Ob 11.35 je k njima prisedel Jakobinec /Jaka Štular/. Čez dve minuti so se vsi trije presedli za drugo mizo.«

Spodnja tajno posneta fotografija: »Ob 12.30 uri se je operativi znani moški /Dušan Biber/ poslovil, Jakobinec in Udell pa sta se pogovarjala dalje.«

Pozitivci: Viktor Blažič, Andrej Inkret, Alenka Puhar

Str. 778–779: V poglavju Popolna svetloba je avtor prikazal Viktorja Blažiča (Udba ga je zalezovala pod oznako Blaž, dobrih 110 strani v knjigi), Andreja Inkreta (zalezovan kot Prijatelj, slabih 40 strani v knjigi) in Alenko Puhar (zalezovano kot Priloga, 45 strani v knjigi).

Novembra 1974 je Udba o Viktorju Blažiču - Vikiju, kodno Blažu, naredila besedilo, v njem je opisala njegovo obdelavo, ki jo je uvedla takrat.

Udbovstvo pisatelja Petra Božiča, Jankovićevi so mu v Ljubljani postavili dva kipa

Str. 804–805: Ob »obsodbi« Viktorja Blažiča in Franca Miklavčič je Boris Pahor napisal protestno pismo slovenskim pisateljem. O tem je Udba obvestila komunistične prvokategornike. Udbi je Pahorjevo pismo predal tudi Blažičev sodelavec v eni izmed Delovih pisarn, novinar Dela in literat Peter Božič, ki je tudi izjavil, da resno razmišlja, da bi veljalo javno spregovoriti o tem in da pripravlja oster napad v tisku.

To je Igor Omerza komentiral: »Tu si ne morem kaj, da ne bi pripomnil, da imamo v Ljubljani od oktobra 2014 spomenik ovaduhu Petru Božiču (in še enega od septembra 2022) ter od aprila leta 2017 spomenik Borisu Pahorju, ki ga je Udbi ovadil isti Peter Božič. Še posebej je odvratno, da je Božič ovadil Borisa Pahorja zato, ker se je ta zavzemal za politična zapornika Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča.«

Alenka Puhar, »osrednja osebnost v strukturi meščanske desnice«

Str. 946–947: Alenko Puhar, kodno Priloga, je Omerza večkrat našel tudi v 124 stranskem udbovskem Splošnem poročilu za leto 1984, na predstavitvi knjig je citiral dve udbovski tajni navedbi: »Kot osrednja osebnost v strukturi meščanske desnice se je v letu 84 uveljavila Alenka Puhar, ki je izstopala tudi zaradi svoje agresivnosti in sovražnosti.«

»V letu 84 je Alenka Puhar postala tudi članica uredniškega odbora Nove revije, zelo pomembna pa je bila njena vloga tudi pri populariziranju Orwelove knjige 1984, katere prevajalka je bila.«

Božo Repe je v Virih udbovski pripis Kučanu zamolčal

Str. 954: V partijskem arhivu, natančneje v škatlah o Kučanovi »dejavnosti, ko je bil predsednik slovenske partije«, je Omerza našel dobrih sto strani tajnega udbovskega besedila z naslovom Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji. To državno-tajnostno in strogo zaupno gradivo iz junija 1986 je že bilo javno objavljeno v Virih Arhivskega društva Slovenije (št. 17, leto 2002), ki jo je uredil Božo Repe.

Omerza: »No, poleg te 'študijske' pisarije, ki je nastala na podlagi izsledkov večletnega udbovskega zalezovanja, in tu se pojavlja tudi Alenka Puhar, je zanimiva opomba Bojane Hudales (šefica Kabineta predsednika ZKS tov. Milana Kučana in bivša udbovska analitičarka, med drugim je tajno analizirala tudi Borisa Pahorja), ki pa je zgodovinar prof. dr. Božo Repe ni vključil v Vire.

Ta opomba je nastala, ko je Hudalesova sredi junija 1986 to obsežno gradivo poslala Milanu Kučanu v vednost: »Tovariš predsednik! Gradivo RSNZ o značilnostih novih družbenih gibanj v SR Sloveniji je sicer pisano bolj v 'policijskem duhu', saj poleg dokumentarnega gradiva upošteva v glavnem izsledke operativne tehnike /udbovske/, vendar po mojem mnenju daje dokaj podrobno in celovito začetno informacijo o pojavnih oblikah, vsebini, razsežnosti in poglavitnih akterjih tkim. množične civilne iniciative oz. novih družbenih gibanj pri nas. Ker gre za sorazmerno nove, vendar zelo odmevne družbene pojave /.../, ki se uveljavljajo kot 'organizirana demokratična opozicija', bi jim kazalo čim prej posvetiti temeljito analitično, pa tudi akcijsko pozornost.«

Akcijsko pozornost?, pripomni Omerza, in doda: »Ali je to obsegalo tudi udbovsko angažiranje? Ne vem, ampak Udba je posameznike iz te študije zalezovala skorajda do svojega bridkega propada.«

Dvorana Muzeja VSO v Ljubljani je bila na predstavitvi Omerzovih knjig povsem polna. Foto: Ivo Žajdela

Kako je ob velikem uničevanju gradiva mogoče pisati o Udbi

»Ob tem, ko je bila torej večina udbovske dokumentacije uničene, se postavlja logično vprašanje, kako je potem sploh mogoče verodostojno predstaviti javnosti delovanja udbovskih konfidentov v časopisu Delo, oz. opisati tudi delovanje novinarjev, ki so se temu ali uprli ali pa so bili sami pod režimom udbovskega zalezovanja,« se je (retorično) vprašal Igor Omerza ob omenjenih treh knjigah o Delu in Udbi.

»In, kako je bilo sploh mogoče meni napisati ne samo to obsežno knjigo, ampak do zdaj že skoraj 30 knjig o Udbi? Na vsem planetu Zemlja namreč ni pisatelja, ki bi napisal toliko stvarnih knjig kot jaz (stvarna literatura temelji ne na domišljiji, ampak na resničnih dogodkih) o tajni politični policiji.

Verjetno sem zato kar sam najbolj primeren, da poskušam odgovoriti na to vprašanje (kako sploh 'stvarno' pisati ob uničenju gradiva), saj sem o slovenski Udbi in njenem nalogodajalcu, t. j. vrhu naše komunistične stranke napisal številne 'stvarne' knjige.«

Foto: Ivo Žajdela

Od še živečih udbovcev ni mogoče pričakovati nobenih pojasnil

Igor Omerza: »Prvič, udbovski arhiv oz. kar je od njega ostalo je več ali manj odprt od leta 2006 (na predlog Janševe vlade je slovenski parlament takrat sprejel ustrezno arhivsko zakonodajo). Drugič, dejal bi, da gre pri metodi raziskovanja (in kasnejšega predstavljanja) delovanja slovenske tajne politične policije za nekakšno arheološko delo, ko iz drobcev dokumentacije skušam izluščiti logiko delovanja Udbe in posamezne udbovske zgodbe.

In tretjič: še bolj pomembno je, da je bilo uničenje gradiva sicer velikansko, a nekako neenakomerno. Nekateri deli so popolnoma uničeni, nekateri deli pa so očitno popolnoma ohranjeni. Zakaj je temu tako, ne bi vedel odgovora. Od še živečih udbovcev pa ni mogoče pričakovati v tej ali (kaki drugi) zvezi nobenih pojasnil. Delali so v megli, gosti megli in v njej bodo tudi ostali – na srečo ne v celoti, kar dokazujejo tudi moje številne knjige.«

Foto: Ivo Žajdela

Knjige iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba

Igor Omerza je dodal, da »bo megla manjša«, bo kmalu poskrbel še z novimi knjigama iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba. Do zdaj so izšle naslednje knjige v tem nizu: Ciril Žebot, kodno zalezovan kot Peter (prva knjiga), France Bučar, kodno zalezovan kot Tikveš, Jože Pučnik, kodno zalezovan kot Psevdomarksist, Igor Bavčar, zalezovan v obdelavi Deviacija in Franc Jeza, kodno zalezovan kot Separartist.

V bližnji prihodnosti bo izdal še štiri knjige iz te serije: Janez Janša, zalezovan kot Kaplar, Dimitrij Rupel, zalezovan kot Negativ in Ciril Žebot, zalezovan kot Peter (druga in tretja knjiga).

Ilustracije s predstavitve knjig o Delu in UdbiIgor Omerza, Triptih o Delu in Udbi, Demokracija, 13. 11. 2025

Alenka Puhar, Branje, molčanje in izgubljanje besed, Igor Omerza, časopis Delo, Udba, Slovenski čas, 1. 3. 2026

1/28