Program Skupnosti Srečanje letos obeležuje 25. let delovanja v Sloveniji. Foto: Tatjana Splichal

Ob besedi komuna marsikomu zastane dih in požene strah v kosti, pa vendar se za njenim obzidjem rojevajo zgodbe, ki kličejo po življenju. V Sloveniji v okviru programa Skupnosti Srečanje, ki deluje pod okriljem Zavoda Pelikan – Karitas, trenutno delujejo tri, v katerih je od 4 do 9 članov: v Novi Gorici, Vremskem Britofu pri Divači in Čadrgu nad Tolminom. 

Ob 25. obletnici Skupnosti Srečanje je ekipa Družine obiskala center v Novi Gorici, prvo komuno na Slovenskem, kjer nas je toplo sprejelo šest fantov. Vsak je tam pristal s svojo zgodbo, svojim razlogom, ki ga je pahnil v svet zasvojenosti, in svojo nevidno roko, ki ga je potegnila iz nje in mu dala priložnost za nov začetek. Najmlajši je na pragu polnoletnosti, najstarejši bi mu bil pri svojih 39 letih lahko že skoraj oče.


»Zdaj se ponovno zatekam k Bogu, a imam občutek, da zkoriščam Njegovo pomoč.« Foto: Tatjana Splichal

V nadaljevanju objavljamo osebno izpoved fanta, ki je neizmerno hvaležen svoji družini, da kljub številnim poskusom, da bi ga spravili na pravo pot in njegovemu zavajanju, niso obupali.

Ne morem verjeti, kje sem bil lani ta čas.

»V drogo me je potegnila družba. Bil sem član navijaške skupine, v kateri sem se kot dvajsetletnik hotel dokazovati starejšim članom. To je vključevalo pretepe in izgrede, če pa sem želel skakati v policaje, sem moral biti zadrogiran. V družini nisem imel nobenih težav, nič mi ni manjkalo, družba je bila tista, ki me je potegnila v to. Delal sem dobesedno zgolj za drogo, 15. v mesecu sem dobil plačo, 18. nisem imel nič več. Nakopal sem si dolgove pri banki in ljudeh. To se je dogajalo sedem let, dokler jim doma že po mnogih priložnostih ni prekipelo in so me vrgli na ulico, kjer sem preživel pet dni. Potem sem poklical očeta, da ne morem tako, da bom šel na zdravljenje. To je bila sicer pretveza, da bi mi le odprl vrata. Doma so me sprejeli, a me dobesedno za teden dni zaklenili v stanovanje, mi vzeli vse. Potem so me proti moji volji za en mesec poslali v Višnjo Goro v pripravljalni center, kjer sem prebrodil najhujše krize abstinence, tam so me tudi seznanili s Skupnostjo Srečanje in sem si želel iti, hotel sem iz domačega mesta. Tu sem zdaj 11 mesecev in ko se oziram eno leto nazaj, kje sem bil lani ta čas, ne morem verjeti napredku. Tu res vse začneš znova, učiš se reda in odgovornosti, dlje ko si tu, več odgovornosti imaš. To je res šola življenja. Družina me res podpira in mi pomaga. Neverjetno, glede na vse moje pretekle izgrede, da je celo mama morala klicati policijo. Res sem hvaležen, da jih imam in da imam priložnost, da se spravim v red. Tako da ne bom zlahka obupal. Tudi Boga sem ponovno srečal. Odraščal sem v verni družini, obiskoval verouk in prejel vse zakramente, a potem nisem več stopil v cerkev. Zdaj se zatekam k Bogu in molitvi, mi je pa kar težko in nehvaležno, ker imam občutek, da zdaj, ko potrebujem, izkoriščam Božjo pomoč.«


Foto: Tatjana Splichal

Več o življenju v komuni v Novi Gorici si preberite v tiskani izdaji nove številke Družine (31/2020).