Zapri
Iskanje

In memoriam: Marija Inzko (1924 -2018)

Berta Golob
Za vas piše:
Berta Golob
Objava: 05. 08. 2018 / 19:36
Oznake: Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 08.08.2018 / 11:05
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

In memoriam: Marija Inzko (1924 -2018)

Živela je v Svečah; učiteljica slovenščine je bila ena najbolj domoljubnih Slovenk na avstrijskem Koroškem
In memoriam

MARIJA INZKO (1924 - 2018)


Pogreb Marije Inzko Ziherl je bil v nedeljo, 29. julija, na pokopališču v Svečah v Rožu.
Doma je bila iz Vodic pod Šmarno goro v Ljubljani. Po koncu 2. svetovne vojne je z begunci odšla na avstrijsko Koroško in si tam ustvarila nov dom in družino. Dolga desetletja je poučevala slovenščino v Šentrupertu pri Velikovcu, nato v Šentjakobu in v Tinjah; na trgovski akademiji je bila 15 let in zadnjih pet let pred upokojitvijo spet v Šentjakobu. Pisala je za Naš tednik, Nedeljo, Družino in dom. Ljubezen do slovenskega jezika, vera, pa tudi politika so bili pomembni stebri v življenju matere štirih otrok in žene pokojnega Valentina Inzka.

V SPOMIN Mariji Inzko je nekrolog napisala njena prijateljica, pisateljica Berta Golob

Spomin na rajno gospo Marijo Inzko me preplavi s trenutki brezdišnega molka. Blagi molk; nešteto odtenkov takega molka jo je označevalo. Toliko desetletij poznanstva, pa da bi se ta prijazna žena vsaj enkrat bohotno razgovorila o sebi! O da, saj je povedala marsikaj, a nikoli v slogu to sem pa jaz, to je pa moje delo, to so pa moje zasluge.
Predvojne gorenjske Vodice so bile kar daleč znane. Tudi zaradi župana gospoda Ziherla, njenega očeta. Že to bi jo lahko vrglo med domišljavce. Njena sošolka je omenjala, kako vestna učenka da je bila in kako rada je vsakomur pomagala. Prva v vasi, ki je šla v gimnazijo, a vojni čas je njeno šolsko pot drobil na kosce; tik pred koncem vojne je januarja celo poučevala v Voklem, ne da bi vedela za maj in za beg čez Ljubelj tja do zavetnega Vetrinja.
Že vojna je preveč krvava, kako more njen konec obetati nove zablode in kri? Mlada Marinka Ziherl dela tri leta po begunskih centrih. Živa priča čudeža v težkih okoliščinah na tujih tleh, kjer hitro zaživi slovenska šola in se razmahne kulturno delovanje. Doživlja, razmišlja, pomaga, doume, sprejme, upa in veruje. V Svečah ima sorodnike. S slovensko domovino v srcu, s spoznanjem, da varne poti nazaj ni, sicer pa - mar Rož, Podjuna, Zilja niso strune z istega glasbila?
Kot gospa živi Marija Inzko s soprogom v državi Avstriji; temeljito se priuči nemščine in z zavednostjo govori slovensko. Poučuje v Šentandražu, Šentjakobu, v Tinjah, na Trgovski akademiji. Prijazno márnja, zaupljivo žebrá in skrbi, da bi se slovenski rod oblikoval ob lepoti domače besede in lepe umetnosti. Soprog je po službeni vlogi povezan s šolstvom, je predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, čedalje bolj zavezan kulturnemu in družbenemu življenju rojakov, ukleščenih med kladivo in nakovalo dednih časti ter državnega aparata. Ta je naklonjen večinskemu jeziku in veliko manj slovenski entiteti. Ni kar lahko biti svobodoljubna ovca v ogradi gospodarjevega travnika.
Hčerka vodiškega župana je zdaj mlada in obetavna oseba z izkušnjo vojne in begunstva in žena Valentina Inzka, spoštovanega profesorja, družbeno zavzetega in slovenstvu zapisanega dediča Einspielerjevega rodu in izročila. Zna in hoče se gibati v nemški in slovenski družbi, ostaja pa trdna v sebi. Goji se globoko duhovno, ne puhlopovršinsko za vsakodnevni lesket. Otroke vzgaja zavestno v poštene državljane in zveste slovenstvu. Ni znana zgolj zaradi soproga, odlikuje jo lastno družbeno delo; publicistično, leposlovno, dobrodelno, pedagoško. Postane medijska osebnost zaradi odmevnih oddaj na radiu in zapisov v slovenskih tednikih. Avstrijsko ministrstvo za izobraževanje ji podeli častni naslov profesorice, Krščanske kulturna zveza Janežičevo priznanje.
Šteje leta svojega bivanja v Svečah. Sešteva in odšteva, množi in razdeljuje. Od vsega začetka ji je blizu dejavnost Katoliške akcije. Obiskuje vse vredne kulturne in druge prireditve v deželi. Diha in deluje, kot da je od vedno Rožanka, vendar jo kdaj le izda gorenjski govor. Predvsem je pa mati! To bi bilo večkratno izdajstvo, če otroci ne bi govorili slovensko. In govorijo! In se ne skrivajo, ne uklanjajo. Stojijo in so družbeno dejavni vse do diplomatskih višin.
Pomaga, povsod pomaga. Spominja se begunskih božičev in razume stiske vseh vrst. Kiparju Goršetu, ki kamen spreminja v obraznost božanske lepote in čigar umetniški grad je brez vratarja, pomaga postati njen sveški sosed. Z njegovo galerijo pridobi ves kraj, tu se odtlej stekajo mnoge poti in stezice.
Z dejavnim sočutjem do drugih, z družinskostjo, z delom za rojake na avstrijskem Koroškem si širi svoj notranji grad nekam v brezmejnost. Kdo vse nima mesta v njenem srcu! Kako se radosti ob vsaki primiciji! Brez cincavega tehtanja, kaj je na prvem mestu, je pri njej tam vsak in vse, če je potrebno pomoči. Bogoslužna prošnja imeti pravo besedo za te, ki se počutijo osamljeni in zapuščeni, zanjo ni lepa simbolika, ampak krik v srce. Saj ne razda družinskega imetja, saj ne zida samostana, ne obleče redovniške obleke, pa je kakor Ema Krška. V prvih vrstah stoji Marija Inzko predvsem takrat, ko kdo ihti.
Leta tečejo kot tkalski čolniček. Gospa Marija vztrajno živi v času in s časom. Ta ne prinaša samo rojstev, navrže tudi smrti. Nekje vmes njej in njenim izmakne družinskega svečenika, vendar ne tudi oltarja! Okrog tega se po soprogovi smrti toliko tesneje zgrne ona z otroki. Postane nadangelska varuhinja ognjišča, kamor se potem stekajo pota njunih rojencev tja do čredice vnukov in že njihovih otrok. Z vidnimi osebnostmi sveta se srečuje v teku življenja. Kaj ji je povedal na srce sv. Janez Pavel II., kaj Pedro Opeka? Na vse kraje sveta, predvsem pa pod Južni križ, se je s spomini na sobegunce in ob sožitju s snaho glasbenico razpelo njeno nebo.
A njej se nabirajo leta. Kam s polnimi predali popisanih strani, kam z vsemi knjigami in z vedno novimi nakladami dragocenega uma človeštva? Tudi njena bibliografija je obsežna. Navsezadnje je doživela ero informatike in digitalnega časa. O njenem delu in življenju se je zdaj možno seznaniti na klik; kdo bi še zamudno iskal nekakšne podatke po leksikonu?
Podatki, saj brez njih ne gre. A koliko je v njih človeka? Je v njih možno ugledati portret, navznoter ožarjeni nébes človeške nravi. Ta se razkriva samo v človeških odnosih. Na loku, razpetem od Vodic do Sveč, je možno začutiti gospo Marijo Inzko preko védenja o njeni dejavnosti, tem bolj pa v njenem plemenitem vedęnju in srečevanju z njo.
Njena pisma so bila preprosta in žlahtna zaradi nje same. Vedno priložena še razglednica z umetniškim ali umetnozgodovinskim ali pa verskim motivom. S časom je pisava postajala čipkasta; razkrila je sled filigranskih tresljajev sicer peresa tako veščih rok. Da se bova morda kdaj še videli, zapiše. Ali pa ne, pomenljivo doda.
Vrla žena, kdo jo najde, se sprašuje svetopisemska beseda.
Z goré razgleduje se Mati Marija; prav s Šmarne gore, kakor to vidi pesnik v pesnitvi Z vlakom. Spodaj na ravnem je bila doma Marija Ziherl, ki jo je življenje pripeljalo pod pravarstvo Gospe Svete. Ne kot potnico v oblazinjenem prvem razredu hitrega vlaka, begunko čez strmino na drugo stran usodne črte. Od ondod – če si sposodimo izraz iz očenaša - je gospa Inzkova, ta mitski lik nekakšne Ajdovske deklice, desetletja segala od Marije k Mariji in se Marinka Marija učila razgrinjati plašč zavetja nad znane in neznane ljudi. Udomovinila se je v deželi s pridihom davne Karantanije in je v vihrah časa in okoliščin z žitjem in bitjem oznanjala slovenstvo.
Letošnjega julija poslednje slovo. Krsta, prekrita s cvetjem domačih vrtov in gredic. Veličastno slovo z množico pogrebcev, z njenimi najdražjimi, z molitvijo in pesmijo, s pogrebno sveto mašo in mnogimi duhovniki.
In sprejme zemlja, kar je njenega.
In ne sprhní človeška dobrota, preizkušena in dozorela v Ljubezni.
BERTA GOLOB

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh