Umrla je sopranistka Tatjana Kralj. Rodila se je v Ljubljani umetnikoma Mari in Tonetu Kralju. Leta 1959 je diplomirala na ljubljanski fakulteti za umetnost, nato pa študij nadaljevala v tujini pri znanih profesorjih petja. Debitirala je v sarajevskem opernem gledališču kot Violetta v Verdijevi Traviati, zatem pa je bila angažirana na opernih odrih v Nemčiji, Švici in Avstriji, posamezne vloge je odpela tudi na drugih svetovnih opernih odrih. Od leta 1972 do 1988 je pela na odru ljubljanske Opere.

Po upokojitvi leta 1988 je bedela nad slikarsko dediščino očeta Toneta Kralja in Fundacijo, ki jo je ustanovila in poimenovala po njem, pomagala restavrirati očetov opus v cerkvah na Primorskem. V svojem stanovanju v Ljubljani je imela na steni zemljevid in na njem označene cerkve, ki jih je poslikal oče, po njenih podatkih jih je od leta 1920 do 1975 poslikal vsaj šestdeset. Kot je za Družino povedala pred štirimi leti, si je prizadevala, da bi bil očetov opus do leta 1920, ko se bomo spominjali 120-letnice njegovega rojstva, restavriran in spomeniško zavarovan … Skrbela pa je tudi za dediščino drugih sorodnikov: mame Mare Kralj, hčerke, sopranistke Irene Baar, strica komponista in pianista Lucijana Marije Škerjanca, za katerega je tudi ustanovila fundacijo, ter za dedka, skladatelja in violinista Karla Jeraja, prvega in doslej edinega slovenskega glasbenika, ki je bil član Dunajskih filharmonikov. Prav on je opazil njen pevski talent, kadar je prišel v Ljubljano na obisk, je z njo vadil ob klavirju, skupaj sta prepevala v njihovi dnevni sobi. Dan pred smrtjo (30. december 1950) ji je prinesel partiture za Tosco in ji napovedal pevsko kariero. Kar ji je povedal takrat, je bil za Tatjano, kot je povedala v intervjuju za Družino, v vsej karieri njen »umetniški brevir«: »Si pridna, skromna in samozavestna. V glasbo in umetnost vstopaj z velikim spoštovanjem. Naj ti bo merodajno tisto, kar je v globini, umetnost je prodiranje v globino. Je kot lestev: lezeš po njej navzgor, misliš, da si že vse odkril, a ko pogledaš navzdol, se zazreš v neodkrite globine. Umetnost je večno iskanje.«

O sebi je Tatjana nerada govorila. Da bo, ko bodo očetova, mamina, hčerina in dedkova zapuščina urejeni, o svojem delu napisala knjigo, je naglas načrtovala pred štirimi leti. Dnevniške zapise, izrezke kritik iz tujih časopisov o njenih predstavah, fotografije s predstav, operne kataloge, zloženke, vabila na predstave, korespondence s pomembnimi umetniki … vse to je skrbno shranjevala, nabralo se jih je za dva velika predala. V ospredje pa je postavljala druge. Najraje se je spominjala zadnjega pevskega nastopa hčere Irene Baar, ona je, ko je šla mama leta 1988 v pokoj, v ljubljanski operni hiši dobila njeno mesto sopranistke, »tudi omarico in predal«. Ob 30. obletnici moževe oziroma očetove smrti, leta 2005, sta v Filharmoniji pripravili dobrodelni koncert za obnovo cerkve v Premu in Avbru, ki ju je on poslikal, nastopilo je več glasbenikov, med njimi tudi Irena skladbo Agnus Dei. »Nebeško lepo, kot bi vedela, da poje zadnjič. Nekaj dni pozneje so ji odkrili raka, umrla je leta 2006, stara 48 let.«

Pri 86 letih se je pridružila svojim pri Bogu. Večna luč naj ji sveti, naj počiva v miru.