V semenišču bogoslovci sami kuhajo. Foto: arhiv semenišča


Če se nekatera semenišča v zahodnem svetu lahko pohvalijo le z majhnim številom bogoslovcev, pa to nikakor ne velja za Katoliški inštitut filozofije in teologije (STFK) v Ledaleru na indonezijskem otoku Flores. Na tej ustanovi, ki je obenem bogoslovno semenišče, se šola okoli tisoč študentov, med njimi se jih okoli 600 pripravlja na duhovniški poklic. Priznano teološko fakulteto, pred nekaj leti potrjeno od države, so ustanovili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nizozemski in nemški redovniki verbisti (Družba Božje besede). Ti so prišli na ta najmanjši indonezijski otok, kjer je bilo še veliko poganskega verovanja v demone in čare, in preprostim otočanom oznanili veselo novico, evangelij.

Na krščanskem otoku

Na otok Flores, ki priteguje redke turiste, pošilja mlade moške na izobraževanje več škofij in okoli 14 redovnih skupnosti. Iz bogoslovja je od ustanovitve izšlo okoli 10 tisoč duhovnikov, med njimi 10 škofov. Na najbolj krščanskem otoku (kristjanov je okoli 90 odstotkov) v sicer večinsko muslimanski Indoneziji je duhovniški poklic še vedno ugleden in privlačen. Korenine tega zanimanja so pri prvih misijonarjih, ki so tudi po 40 let živeli po odročnih otoških vaseh in pričevali za Kristusa s svojim zgledom. Še danes nekateri misijonarji verbisti opravljajo svoje misijonarsko delo v oddaljenih zaselkih, kjer je vera prebivalcev pristna in trdna.

V Ledaleru sta v 40-članskem učiteljskem zboru od Evropejcev ostala le še Anglež in Nemec, pred kratkim pa se jima je pridružil še mlajši poljski duhovnik. Ostali del predavateljskega zbora so domačini, ki so študirali v Evropi, ZDA in na Filipinih, prav tako je domačin dekan dr. Otto Gusti Madung, ki predava filozofijo. Ta velika ustanova, ki je obenem eno največjih semenišč na svetu, v zadnjih letih nima več tako velike finančne podpore evropskih krajevnih Cerkva. Vodstvo v Ledaleru se zato zanaša na Božjo previdnost, na pomoč Družbe Božje besede, na darove vernikov in na lastno iznajdljivost. K slednji sodijo tudi lastni nasadi kokosovih palm in sadnega drevja na morski obali blizu kraja Patiahu.

Učijo se kuhanja

Celoten kompleks semenišča je razdeljen na osem bivalnih enot, v katerih bogoslovci sami skrbijo za pripravo dnevnih obrokov in čiščenje riža. »Moramo se naučiti kuhanja. Čeprav morda obroki niso vedno izjemno okusni, pa se potrudimo, da nismo lačni,« je za agencijo Fides povedal bogoslovec Jhonto. Trikrat na teden se iz vsake od teh enot odpravijo na tržnico v deset kilometrov oddaljeno otoško prestolnico Maumere. Semeniščniki imajo tam priložnost, da se srečajo s povsem navadnimi ljudmi, z njihovimi težavami in radostmi. Ker imajo posamezne bivalne enote mesečni znesek za hrano omejen, morajo pri nakupovanju predvsem rib gledati na vsako rupijo (indonezijska valuta), zato laže razumejo tiste, ki se iz dneva v dan ubadajo s preživetjem. »V resničnem svetu se ne bomo srečevali samo s teološkimi in filozofskimi problemi, ampak z resničnimi problemi ljudi,« pravi bogoslovec. Če semeniščniki denarja ne razporejajo dobro, se včasih na krožniku ne znajde drugega kot riž.


Flores je najbolj krščanski indonezijski otok: procesija na čolnih s Kristusovim kipom. Foto: Reuters


Sposobnost vživljanja v sočloveka

Verbisti, ki vodijo bogoslovje, poudarjajo, kako pomembno je, da se bogoslovci poleg pridobivanja odličnega teološkega znanja učijo vživljati v ljudi in se srečujejo z ljudmi v stiski. Tako obiskujejo prenapolnjen zapor v Maumereju, kjer se z zaporniki med drugim srečujejo v kapeli. Zakrament evharistije jim prinaša upanje. Verbistom se bogoslovci enkrat na teden pridružijo tudi pri njihovem služenju v zavetišču za ženske, žrtev domačega nasilja. Duhovno oporo jim nudijo tako, da skupaj z njimi prebirajo Sveto pismo, poskrbijo pa tudi za sprostitev ob družabnih igrah. »Za vzgojo študentov je dragocen tovrstni apostolat, ko se jasno odločijo, da bodo ostali z revnimi in obrobnimi,« pravi profesor p. John.

Seveda vsi, ki začnejo študij filozofije in teologije, ne končajo svoje poti pred oltarjem, ampak si najdejo zaposlitev na drugih področjih: delajo kot novinarji, učitelji verouka, profesorji ali tudi politiki – tako je bil tudi podžupan v bližnjem Maumeru nekdaj gojenec semenišča. Papež Janez Pavel II., ki je obiskal Ledalero oktobra 1989, je zbranim študentom govoril ravno o različnih oblikah poklicanosti, pri čemer je posebno besedo namenil bodočim duhovnikom. Ti naj bodo predvsem pastirji, oznanjevalci Božje besede. Vsi, kleriki in laiki, pa smo poklicani, tako sv. Janez Pavel II., da bi bili luč sveta v tej generaciji. Predstojnik semenišča dr. Madung dodaja, da mora biti duhovnik teološko podkovan, mora pa imeti tudi gorečnost za ljudi. Poudaril je, da je njihovo misijonsko poslanstvo namenjeno predvsem revnim, ki nas po besedah papeža Frančiška lahko ubranijo pred mentaliteto zmagoslavne Cerkve.

Nekdanji bogoslovci v 50 državah

Ker so mnogi duhovniki, posvečeni od gojencev bogoslovnega semenišča v Ledaleru, poslani v misijone v Evropo in Azijo, je pomembno, da se naučijo predvsem angleščino, ki je lingua franca današnjega sveta. Poljski pater Józef Trzebuniak, ki je lansko jesen prispel na otok Flores (tja ga je poslal generalni inšpektor družbe, ki je tudi Indonezijec), pa se je moral najprej spopasti z indonezijščino. Pravi, da jezik ni tako težek in da se ga Slovani lahko sorazmerno hitro naučimo.

Danes v semenišče v Ledaleru z različnih krajev po svetu, kjer imajo pomanjkanje duhovnikov, prihajajo prošnje, da jim pošljejo tam vzgojene duhovnike. Nekdanji tamkajšnji študenti danes delujejo že v okoli petdeset državah. Vloge so se tako zamenjale: še ne tako dolgo nazaj so v misijone množično odhajali evropski duhovniki, zdaj pa nekdaj misijonske države pošiljajo svoje duhovnike na staro celino in drugam.