Od leta 2009 v Sloveniji obhajamo 23. avgust kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Spominski dan je uvedla resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in spominu, ki je bila z veliko večino glasov – tudi takratnih slovenskih evroposlancev – sprejeta aprila tega leta. Slovenska politika resolucije zaradi nasprotovanja prevladujoče tranzicijske levice sicer nikoli ni popolnoma uradno posvojila, a je njena sporočilnost vendarle zaživela predvsem po zaslugi Študijskega centra za narodno spravo, znanstvene ustanove, ki preučuje vse totalitarne pojave na slovenskem ozemlju. Tudi letos je center – že sedemnajstič zapored – v sodelovanju z Vojaškim vikariatom Slovenske vojske, Nadškofijo Ljubljana in ljubljansko stolno župnijo pripravil spominsko slovesnost, ki se je odvila na več prizoriščih.

Polaganje vencev

Prvi del spominskega dne je bilo polaganje vencev na treh pomenljivih lokacijah: ob spominski tabli v spomin na vse slovenske žrtve totalitarizmov, ki je postavljena ob ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani, sta ga položila direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić in Paul Estrada, vodja politično ekonomskega oddelka ameriškega veleposlaništva; ob nekdanjih zaporniških celicah tajne politične policije na Beethovnovi ulici 3 ter k spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani pa sta venca položila dr. Ivešić in njegov namestnik dr. Matic Batič.

Osrednji del spominskega dneva je sledil v ljubljanski stolnici z mašo za vse žrtve totalitarizmov, ki jo je ob somaševanju vojaškega vikarja Mateja Jakopiča in drugih duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, in slovesno akademijo po maši, ki jo je zaznamoval govor dr. Katarina Kompan Erzar.

Ko pohlep in zavist prerasteta v industrijo smrti

Ljubljanski nadškof je v mašnem nagovoru pozdravil vse udeležence slovesnosti v stolnici sv. Nikolaja, »v kateri vsako leto obhajamo sveto mašo za vse tiste, ki so bili žrtvovani zato, da bi pohoda, ki so ga totalitarizmi – nacizem, fašizem in komunizem – tlakovali za svojo osvojitev sveta in za vzpostavljanje raja na zemlji, na njegovi poti k svetovni prevladi nihče in nič ne oviralo«.

Nadškof Zore med mašnim nagovorom. FOTO: Siniša Kanižaj

Nadškof je spomnil na pomen 23. avgusta: tega dne leta 1939 sta se namreč »pobratila nacionalsocializem in sovjetski socializem in podpisala pakt o nenapadanju, v skritem tisku pa sta se Hitler in Stalin dogovorila o medsebojni razdelitvi Vzhodne Evrope«; podpis tega pakta je tako dejansko pomenil začetek 2. svetovne vojne, saj je že čez nekaj dni, to je 1. septembra 1939, Poljsko napadel Hitler, 17. septembra pa je Poljsko napadel Stalin.

»Največja totalitarna režima sta takrat svet začela spreminjati v velikansko pokopališče. Povsod, kjer so totalitarizmi in avtokratski režimi hoteli uveljaviti svojo podobo sveta in svojo ureditev družbe, je začela žeti smrt in so začele rasti gomile mrtvih,« je pogled v preteklost usmeril nadškof Zore. 

Odstranjevanje nasprotnikov – pravih in namišljenih – je postalo logistično vprašanje, logistični problem. Nobenih moralnih ozirov več.

Prav s totalitarizmi 20. stoletja sta pohlep in zavist, ki sta gonilo nasilja skozi celotno človeško zgodovino, oblikovala nov način doseganja ciljev za vsako ceno: razvila sta, kot je dejal pridigar, »industrijo ubijanja in morjenja, razvila sta industrijo smrti. Odstranjevanje nasprotnikov – pravih in namišljenih – je postalo logistično vprašanje, logistični problem. Nobenih moralnih ozirov več. Nobenega pogleda v prestrašene in objokane oči, v onemogle obraze in shirana telesa.« Tudi slovenska domovina je zaradi tega totalitarnega primeža posejana z mrtvaškimi kostmi, celo do te mere, da je načrtovalce večjih projektov, kot je spomnil ljubljanski nadškof, »strah, kaj bodo našli, ko bodo zakopali v zemljo. In njihov strah je velikokrat upravičen«.

Kdo vse so žrtve?

A to ni le zgodba umorjenih. Nadškof je zbrano občestvo opozoril, da je pogled treba usmeriti tudi širše: ob pobitih so žrtve totalitarizmov tudi tisti, ki so izgubili svojce: očete, brate, sestre, može, žene, otroke – »vsi ti so žrtve, ki morajo svojo bolečino nositi skozi čas, skozi leta in desetletja in jo včasih ne morejo nikoli do konca izžalovati, ker mnogi niti niso smeli žalovati«.

Na poseben način so žrtve po nadškofovih besedah tudi vsi tisti, ki se zaradi teh nasilnih smrti sploh niso mogli roditi – »njihova življenja so bila umorjena v smrtih njihovih bodočih očetov ali mater. In ta množica je brezštevilna.« In končno so žrtev tudi narodi in vse človeštvo, »ker so bili oropani prihodnosti, ki bi bila lahko čudežno bogata in rodovitna, če bi ljudje lahko razvijali svoje talente in ustvarjali.«

Kdo bi mogel pretehtati breme vesti, ki je otopela skozi nove in nove smrti?

Ne smemo pa, kot je dejal nadškof Zore, pozabiti niti tistih, ki »so hoteli ali ki so morali moriti«, kajti »kdo bi mogel izmeriti globino brezna duše, ki je bila oropana človečnosti? Kdo bi mogel pretehtati breme vesti, ki je otopela skozi nove in nove smrti?« Za totalitarno industrijo smrti do današnjih dni ostajajo samo neizmerna polja žrtev …

Noben režim ni moril zato, da bi ga njegove žrtve znova in znova vznemirjale. Režimi so morili zato, da bi imeli mir.

Poslanstvo spominjanja

A ta industrija nima zadnje besede – ta pripada Gospodu, ki obljublja: Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov … In prav v duhu tega spoznanja je jedro vsakoletnega spominjanja na žrtve totalitarizmov in molitve zanje: nad njimi, kot je dejal nadškof Zore, »izrekamo Gospodovo besedo in one prihajajo iz svojih grobov. In njihov prihod iz grobov je motnja za režim, za vsak režim. Noben režim ni moril zato, da bi ga njegove žrtve znova in znova vznemirjale. Režimi so morili zato, da bi imeli mir.«

Mrtvi zato stopajo pred nas in tudi ljudi našega časa postavljajo pred izbiro: človečnost ali pohlep, povezan z zavistjo. Ob tej izbiri je nadškof pozval: »Pogumno moramo nadaljevati svoje poslanstvo spominjanja in izgovarjanja Božje besede posebno v tem času, ko doživljamo, da je nasilje spet dvignilo glavo, se zavilo v lepe besede, da okupira in mori. Ne smemo pozabiti Ukrajine, ki jo hočejo ponovno okupirati mrtvi imperiji, ki ne počivajo v miru. Ne smemo pozabiti Bližnjega Vzhoda, prav tako ne smemo pozabiti tolikih žarišč nasilja, ki so odmaknjena od nas in od pozornosti medijske javnosti, pa vendar tam umirajo ljudje – smrtna žetev meče svoje žrtve v pozabo.«

Tri prvine zmagovalcev

Maši je sledila slavnostna akademija z govorom psihologinje, psihoterapevtke in profesorice dr. Katarine Kompan Erzar. V središče svojega premisleka je postavila zgodbe tistih, ki so zaradi totalitarizmov doživeli in preživeli krivice. Pogosto se namreč zdi, da jim ostajajo le jeza, strah, bolečina, žalost in nemoč. A to ni prava podoba, zgodbe preživelih in njihovih družin so velikokrat »zgodbe zmagovalcev, ljudi, ki so ohranili upanje, v veri razvijali medsebojno ljubezen in iz starega, zatrtega, prešli v novo, odrešeno življenje.«

Govor dr. Katarine Kompan Erzar. FOTO: Siniša Kanižaj

 Resnica vrača dostojanstvo in omogoča bolj kredibilno izhodišče za razumevanje zgodovine.

O čem torej govorijo pričevanja zmagovalcev? Dr. Katarina Kompan Erzar je opozorila na tri bistvene prvine:

»Najprej o pogumu in vztrajanju v iskanju resnice: odkopavanju grobov, razkrivanju zgodb, žalovanju, ohranjanju spomina in odkritem soočenju z bolečino in ponižanjem. Resnica vrača dostojanstvo in omogoča bolj kredibilno izhodišče za razumevanje zgodovine.

Nadalje nam pričajo o zvestobi in sočutju v ustvarjanju prostora za spravo in sožitje. Najprej v lastni družini, med seboj, med starši, ki so trpeli nočne more in stiske ter njihovimi otroki, ki so želeli živeti v varnem in svobodnem duhu. Govorijo o otrocih, ki so slutili, da si zaslužijo boljši svet, zadoščenje in opravičilo, a so bili hkrati ujeti v strah pred nasiljem in jezo nad storjenimi krivicami. Tam, kjer se je jeza obrnila v iniciativo in kreativnost, so zrasle ljubeče in globoko svobodne družine ter sproščena skupnost.

Morda je najtežje sprejeti dejstvo, da odpuščanje in smisel ne prihajata od zunaj, temveč od znotraj, iz ranljivosti in zasidranosti v vero v odrešenje.

Nazadnje nam pričevanja spregovorijo o dolgi poti odpuščanja in odkrivanju globljega smisla življenja po travmi. O iskanju smisla preteklosti, da bi razumeli sedanjost in omogočili prihodnost. Morda je najtežje sprejeti dejstvo, da odpuščanje in smisel ne prihajata od zunaj, temveč od znotraj, iz ranljivosti in zasidranosti v vero v odrešenje. Stari človek odmira počasi in daje prostor novemu človeku, ki ga ni več strah, ker ve, da je smrt premagana.«

Koraki posttravmatske rasti

Travme, ki jih pušča nasilje, nepopravljivo zarežejo v zgodbo družine, je spomnila slavnostna govornica, a hkrati te travme odpirajo prostor rast, ki je sicer dolga in kompleksna, vendar bogata, osvobajajoča in navdihujoča. Kako so se družine, praviloma skozi tri generacije žrtev, njihovih otrok in nato vnukov, prebijale skozi trpljenje in smrt v novo življenje? Zgodbe o njihovem pogumu in posttravmatski rasti pokažejo na štiri korake te rasti, ki jih je dr. Katarina Kompan Erzar strnila v ugotovitvah:

• Ohraniti spomin, ohraniti nekaj, kar prihaja iz tistega časa, ko krivica še ni bila storjena, ohraniti spomin na vse, kar je bilo dragocenega in neponovljivega in ob tem izjokati izgubljeno.
• Povezati se med seboj, krepiti pripadnost in ohraniti dostojanstvo, graditi varne in ljubeče odnose ter jezo in bolečino preoblikovati v iniciativo in izgradnjo novih odnosov, novega doma in domovine. Družina je prostor za ponovno prebujanje otroškega hrepenenja in veselja ob zavedanju, da smo še vedno tukaj, drug ob drugem in drug za drugega. Vsak od nas si je kot otrok želel biti del družine, ki se dobro znajde v svetu, v katerem so starši zadovoljni sami s seboj in se imajo radi med seboj. Želeli smo biti ponosni nanje in da bi bili oni ponosni na nas. Prav nežnost do otrok in med staršema prekine divjanje travme in okrepi odpornost družine.
• Predelati strah in omogočiti otrokom, da v svet vstopijo suvereno, brez občutka drugorazrednosti, pogumno in v njem razvijajo svojo kreativnost in potencial. Predvsem pa sprejeti dejstvo, da svoboda prihaja iz vsakodnevnega premagovanja strahu in hvaležnosti za sposobnost, da te sovraštvo ne potegne v svoje mline, ampak ostane zunaj tebe, pa če je še tako boleče. 
• Zadnji korak pa je zavedanje, da naše življenje ni odvisno od tega ali bodo krivice kdaj obžalovane in popravljene, temveč od tega, da se od krivic in s tem tudi krivcev poslovimo in ne iščemo sogovornikov tam, kjer jih ni.  

Zgodbe naših družin, prežete z nasiljem in izgubo, niso samo zgodbe o smrti. So tudi zgodbe o pogumu, o preseganju sovraštva in o poti, ki vodi skozi temo v luč.

Iz vsega tega izvira temeljno spoznanje: »Zgodbe naših družin, prežete z nasiljem in izgubo, niso samo zgodbe o smrti. So tudi zgodbe o pogumu, o preseganju sovraštva in o poti, ki vodi skozi temo v luč. Smrt in nasilje nimata zadnje besede. Zadnja beseda pripada življenju – življenju, ki se v Kristusu podarja vsem, kot moč za odpuščanje, kot svoboda duha in kot upanje, ki ga ne more premagati nobeno zlo.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Navzoči umetniki, odsotni oblastniki

Mašo in akademijo po njej so s svojim umetniškim prispevkom obogatili organist Matej Burger ter pevska solista Marcos Fink in Lucas Somoza Osterc. V sklopu slovesnosti je bil predstavljen tudi izbor umetniških del iz cikla Huda jama – Preobrazba sveta, akademskega slikarja Jošta Snoja.

Za sklep še drobna opazka o vabljenih udeležencih slovesnosti. Študijski center za narodno spravo vsa leta uradno povabi tudi nosilce vsakokratne oblasti. Letos se slovesnosti ni udeležil nihče od njih, droben korak naprej je v tem, da so z nekaterih naslovov, kamor so bila vabila poslana, dobili vsaj odgovor, da vabljenih ne bo (menda zaradi drugih prej dogovorjenih obveznosti). Ne moremo pa si kaj, da ne bi izrazili začudenja, da se slovesnosti ni udeležil nihče iz kabineta predsednice republike.