Oba sta sodelovala pri novi izdaji srednjeveškega svetopisemskega priročnika Holandska Biblia pauperum, ki je izšel v okviru Pastoralne službe Ljubljana. V tem pogovoru smo ju vprašali o dostopnosti do cerkva pri nas.

Kako pogosto obiskujete slovenske cerkve?

Julijana: Slovenske cerkve so pogosto cilj mojih romanj ali izletov, pa naj bo to z avtom, peš ali s kolesom. Slovenija pač nikoli ne neha presenečati s svojimi bolj ali manj skritimi biseri, in kamorkoli se človek nameni, pa naj bo to v naravo, odmaknjene hribovske kotičke, mestna središča ali idilične vasice, povsod nas spremljajo sakralni objekti. Uveljavljena romarska središča na eni strani, kot sta Ptujska Gora ali Brezje, vabijo vedno znova – vsako leto, morda tudi večkrat v letu. Na drugi strani pa je lepo odkrivati tudi kaj novega, nepoznanega, skritega … tako s stališča dediščine kot tudi s stališča vernika.

Emil: Sam skoraj vsak teden z znanci poromam v kakšno cerkev, ki jo izberemo po notranjem navdihu ali navdihu knjig – vodnikov, kot so npr. Srednjeveške freske v Sloveniji (Höfler), Lepote slovenskih cerkva (Zadnikar) idr. V zadnjem času me še posebej pritegujejo srednjeveške cerkve s freskami, v katerih so svetopisemski prizori vsebinsko povezani s holandsko lesorezno Biblio pauperum – t. j. »stripovski« svetopisemski priročnik po tipološki metodi. Sodeloval sem pri pripravi njihovega zemljevida – kar 158 je takšnih cerkva pri nas. Nekatere so daleč od prometnih poti, »Bogu za hrbtom«.

Kaj vas ob romanju/obisku v cerkvi običajno nagovori?

Julijana: Vsaka cerkev je zgodba zase, vsaka nagovarja na svoj način. Nekatere s svojo preprostostjo, druge z izjemno lokacijo ali vpetostjo v naravno okolje, tretje spet s svojo notranjščino, opremo, umetniškimi deli. Včasih pa nič od tega ni pomembno, ker gre preprosto za svet prostor, kjer si se nekoč zelo konkretno srečal z Njim. In tja se radi vračamo, ker si takih srečanj želimo še.

Emil: Vsaka cerkev je zame svet prostor, ki nagovarja, še preden prestopim njen prag. Že pot do nje – tihi koraki, gozdne stezice, šelestenje dreves – je sama po sebi molitev, ki srce pripravlja na srečanje z Njim. Ko pridem do cerkve, me nagovori vse: arhitektura, obrabljen kamen, tišina v notranjščini, svetloba, ki sije skozi vitraže, večna lučka, ki mirno plapola ... Vsaka freska, vsak kip, vsaka podrobnost govori – ne le o svetnikih, temveč o tistih, ki so tu molili, gradili, upali. Čas se ustavi. V tem tihem prostoru zaslišim Božji glas: »Tukaj sem bil. In sem še vedno.«

Kako običajno dostopate do manjših oz. manj znanih cerkva?

Julijana: Že leta me jezi, da so cerkve praviloma zaprte. Na njihovih vratih so redko podatki, na koga se obrniti, koga poklicati, kje dobiti ključ. V primerih, ko sem zaradi ogleda kakšnega spomenika nujno morala priti noter, sem se iz preteklih slabih izkušenj naučila, da se je potrebno najaviti vnaprej ali vsaj pridobiti informacije, kje je mogoče dobiti ključ. V nasprotnem primeru je bila velikokrat dolga pot zaman. Razlog za zaprte cerkve je jasen, a po drugi strani se s tem dela tudi precejšnja škoda, saj bi odprta vrata pritegnila marsikoga. Konec koncev so cerkve pogosto edina znamenitost v kraju.

Emil: Običajno do cerkva prihajam brez vnaprejšnje najave. (Le v primeru obiskov iz tujine se prej pozanimam za ključ.) Sicer pa ključ poiščem na kraju samem pri domačinih – marsikje se hitro najde kdo, ki pove, kje je ključar. Ponekod me ključar spremlja v cerkev, ponekod mu izročim osebni dokument, v redkih primerih je potreben dogovor z župnikom ali njegovo potrdilo. Dogodivščin ob tem je veliko. Ljudje so večinoma odprti in pripravljeni pomagati, pogosto pa se ob tem razvije zanimiv pogovor o kraju, cerkvi, župniji, župniku. Spomnim se, ko sva s ključarjem skupaj odkrila fresko za glavnim oltarjem, ki je sam do tedaj še nikoli ni opazil. Opažam, da ključarji znajo povedati, koliko je stala obnova, redkeje pa, kdo je sliko naslikal in kaj je naslikal. Marsikdo me je že prosil, naj mu pošljem razlago njihove cerkve, ker ga je iskreno zanimalo, kaj ta sploh ima.

Vam katere male cerkvice osebno še posebej veliko pomenijo? Zakaj?

Julijana: Na nekatere cerkvice me vežejo še posebej lepi spomini in tiste imajo gotovo posebno mesto v mojem srcu. V prvi vrsti je to pač bližnja podružnična cerkev sv. Lenarta (v Pivoli) in veliko drugih pohorskih cerkva, ki imajo eno posebno domačo noto, pa naj bo to sv. Areh, sv. Uršula ali morda cerkev Device Marije na Kamnu (v župniji Vuzenica), kjer imam po navadi zadnjo pavzo na poti s kolesom okoli Pohorja. Zaradi upodobitve štirih zahodnih cerkvenih očetov mi je posebej ljuba cerkev sv. Vida v Završah, da o vseh »gorskih« cerkvah in kapelicah sploh ne govorim.

Emil: Najglobljo sled mi je pustila Ptujska Gora. To je prva cerkev, kamor sem kot otrok poromal sam s Ptuja, in to brez vednosti staršev. Videl sem sliko romarjev in preprosto kar šel tja. Ta izkušnja je bila zame začetek poti, ki traja še danes. Kot sem omenil, so mi ljube vse starejše cerkve. Posebej bi izpostavil tistih petero, v katerih so bile freske naslikane neposredno po predlogi holandske Biblie pauperum – in so nekakšni tihi spomeniki pri nas izginule te lesorezne knjige. To so cerkve: Koseč pri Drežnici, Blejski otok, Hrastovlje, Gradišče pri Divači in sv. Peter nad Begunjami.

Slovenci imamo največ sakralnih objektov na 1000 prebivalcev. Kako bi po vašem mnenju lahko manjše cerkve bolj približali ljudem, da ne bi bile večino leta zaprte? Imate kakšen predlog ali pobudo?

Julijana: Nujno bi bilo, da bi lahko bile več časa odprte, vsaj ob koncih tedna in za praznike, ko je več izletnikov, romarjev, pohodnikov ... Morda bi se lahko organizirali dnevi odprtih vrat s krajšimi vodenji ali pa bi v njih organizirali dogodke s primerno vsebino.

Emil: Najpomembnejše je, da cerkve postanejo bolj dostopne. Tudi če ostajajo zaprte zaradi varnosti, se lahko najdejo načini, kako jih odpreti duhovno in simbolno. Dobre prakse poznamo: noč cerkva, dnevi odprtih vrat, romanja, vodeni ogledi z razlago simbolike, večeri z glasbo in molitvijo. Ni nujno, da gre za velike dogodke – lahko so majhni, a iskreni. Pomembna je tudi prepoznavnost – zemljevidi, spletne predstavitve, spodbude za deljenje vtisov. Ključarjem bi bilo dobro pripraviti kratke predstavitve cerkva, ki bi jih lahko delili z obiskovalci. Če ljudje začutijo, da cerkev ni le star objekt, temveč živo svetišče, bodo vanjo vstopili – in se tudi radi vračali.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes.