Ddr. Irena Avsenik Nabergoj je ob izidu knjige Močna kakor smrt je ljubezen. Ženske, čustva in družbeni odnosi v hebrejski Bibliji in antičnem svetu (692 strani) dejala, da se ji je ob raziskovanju kulturne zgodovine starega Bližnjega vzhoda in antičnega Mediterana postopno izostril pogled na tesno prepletenost evropske književnosti, kulturne zgodovine in bibličnega izročila ter na pomen antičnih bližnjevzhodnih kultur pri oblikovanju evropske literarne in duhovne tradicije.

Knjiga Močna kakor smrt je ljubezen je nastajala dolgo

Kot je pojasnila, je knjiga Močna kakor smrt je ljubezen nastajala dolgo, ob raziskovalnem delu, ob predavanjih na mednarodnih kongresih doma in v tujini, ob strokovnih pogovorih in počasnem zorenju vprašanj, ki so jo spremljala vrsto let. »Nastajala je na presečišču različnih raziskovalnih poti: ob ukvarjanju s slovensko in evropsko književnostjo, literarno teorijo in hermenevtiko, pa tudi ob raziskovanju kulturne zgodovine, bibličnih besedil in zgodovine čustev. Knjiga je hkrati nastajala tudi v okviru raziskovalnega projekta ARIS Moč čustev in status ženskih likov v različnih žanrih Stare zaveze, ki ga vodim na Univerzi v Ljubljani, Teološki fakulteti, ob sodelovanju ZRC SAZU in Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Delni rezultati raziskave so bili v preteklih letih predstavljeni tudi na mednarodnih kongresih in predavanjih v tujini, med drugim na kongresu IOSOT v Berlinu, na konferenci EABS v Sirakuzah, na Univerzi v Leedsu v Angliji in Gdansku na Poljskem ter na drugih mednarodnih znanstvenih srečanjih. Prav mednarodni dialog z raziskovalci bibličnih študij, literarne hermenevtike, kulturne zgodovine in antropologije je dodatno potrdil aktualnost vprašanj, ki jih odpira monografija.«

Skozi stoletja v stalnem dialogu z bibličnimi podobami

Pojasnila je, da je srečevanje različnih disciplin pokazalo, da teh področij v resnici ni mogoče povsem ločiti. Evropska književnost je namreč skozi stoletja nastajala v stalnem dialogu z bibličnimi podobami, pripovedmi in predstavami o človeku. Biblično izročilo ni vplivalo le na posamezne motive ali simbole, ampak tudi na sam način, kako evropska literatura upodablja človekovo notranjost, odnose, krivdo, hrepenenje, trpljenje, ljubezen in odgovornost. Prav zato poznavanje biblične tradicije pomembno poglobi razumevanje evropske književnosti – od grške tragedije do Shakespeara, Danteja, Dostojevskega ali Cankarja –, posebej tam, kjer literatura odpira vprašanja krivde, vesti, trpljenja, ljubezni, odgovornosti in človekove notranje razklanosti.

Kako globoko so biblične podobe zaznamovale evropsko literarno imaginacijo

Ko se je v preteklosti ukvarjala z vprašanji ljubezni, krivde, hrepenenja, notranje razklanosti in človekove odgovornosti v evropski književnosti, je vedno znova opažala vzporednice z bibličnimi besedili ter medbesedilne povezave med evropsko književnostjo, ljudskim izročilom, antično grško-rimsko tradicijo in svetom hebrejske Biblije. Tako se je začelo odpirati vprašanje, kako globoko so biblične podobe, pripovedi in predstave o človeku zaznamovale evropsko literarno imaginacijo. Prav to jo je vodilo k hebrejski Bibliji in k širšemu svetu starega Bližnjega vzhoda.

V knjigi je skušala odpreti prostor dialoga

V slovenskem prostoru imamo bogato tradicijo bibličnih, filoloških in literarnovednih raziskav, vendar je zelo malo raziskav, ki bi sistematično povezale zgodovino čustev, ženske like, kulturno zgodovino starega Bližnjega vzhoda, literarno hermenevtiko in vprašanje evropske etične imaginacije. Tudi v širšem evropskem prostoru so takšne celostne interdisciplinarne raziskave zelo redke. Prav zato je avtorica skušala v knjigi odpreti prostor dialoga med bibličnimi študijami, literarno vedo, antropologijo, kulturno zgodovino in sodobnim razmislekom o človeku.

Poznavanje biblične tradicije pomembno poglobi razumevanje številnih predstav

Ko danes govorimo o hebrejski Bibliji ali Stari zavezi, pogosto najprej pomislimo na religijo. Toda ta besedila so skozi stoletja postala eden temeljnih virov evropske literarne in kulturne dediščine. Skupaj z grško-rimsko antiko so skozi stoletja pomembno sooblikovala evropsko literarno imaginacijo ter predstave o človeku, ljubezni, krivdi, trpljenju, pravičnosti, dostojanstvu in usmiljenju. Biblične podobe, pripovedi in simboli so namreč prek judovske in krščanske tradicije močno zaznamovali evropsko književnost, umetnost in kulturni spomin. Prav zato poznavanje biblične tradicije pomembno poglobi razumevanje številnih predstav o odnosih med starši in otroki, med moškim in žensko, med oblastjo in posameznikom ter o vprašanjih ranljivosti, dostojanstva, zvestobe, usmiljenja in odgovornosti do drugega človeka. Hkrati pa osvetljuje tudi dolgotrajen razvoj predstav o krivdi, vesti, trpljenju, odpuščanju, zaščiti šibkega, skrbi za tujca, pomenu spomina in človekovi potrebi po bližini, priznanju in ljubezni. Prav v teh vprašanjih biblična besedila še danes ostajajo pomemben del evropskega kulturnega in literarnega spomina.

Irena Avsenik Nabergoj s knjigo Močna kakor smrt je ljubezen. Foto: Ivo Žajdela

Čustva so pomemben del medčloveških odnosov

Knjiga Irene Avsenik Nabergoj zato svetopisemskih besedil ne obravnava le kot religioznih dokumentov ali zgodovinskih virov, temveč kot izjemno kompleksno literarno, kulturno in antropološko dediščino. Svetopisemske pripovedi etike ne razlagajo predvsem z abstraktnimi pravili, ampak prek konkretnih odnosov, ranljivosti, bližine, molka, trpljenja in odgovornosti. Raziskava povezuje literarno hermenevtiko, biblične študije, zgodovino čustev, sodobne študije afektov, kulturno zgodovino, primerjalno književnost in religijsko antropologijo. Izhaja iz spoznanja, da način, kako posamezna kultura razume čustva, pomembno oblikuje tudi njene predstave o človeku, odnosih, ranljivosti, dostojanstvu in odgovornosti do drugega. V bibličnih besedilih čustva niso prikazana le kot zasebna notranja občutja, ampak kot pomemben del medčloveških odnosov, skupnosti, etičnih odločitev ter človekovega odnosa do bližnjega, tujca, šibkega in ranljivega človeka.

Žalovanje ni bilo razumljeno le kot zasebna bolečina posameznika

Avtorica poudarja, da se je vprašanje čustev pokazalo kot eno ključnih vprašanj raziskave. Tudi danes so čustva tesno povezana z odnosi, družbo in skupnostjo, vendar jih sodobni svet pogosto razume predvsem kot osebno in psihološko izkušnjo posameznika. V antičnem svetu pa meja med posameznikovo notranjostjo in skupnostjo ni bila tako izrazita. Čustva so bila veliko bolj neposredno povezana z družino, religijo, pravom, častjo, pripadnostjo in družbenim redom.

To se jasno pokaže že v najstarejših besedilih starega Bližnjega vzhoda. Žalovanje ni bilo razumljeno le kot zasebna bolečina posameznika, ampak kot javno dejanje skupnosti. Sram ni pomenil le osebnega občutka, ampak izgubo časti družine ali skupnosti. Zvestoba ni bila predvsem vprašanje intimnega odnosa, ampak temelj družbenega reda in medgeneracijske povezanosti. Tudi usmiljenje ali skrb za vdovo, siroto, tujca in bolnega človeka nista bila razumljena le kot osebna dobrota posameznika, ampak kot znamenje moralne podobe skupnosti.

Vprašanje odgovornosti in človekovega odnosa do drugega

Prav v tem kontekstu postanejo biblična besedila še posebej zanimiva. Hebrejska Biblija namreč čustev ne prikazuje le kot del družbenega reda, ampak jih pogosto poveže z vprašanji odgovornosti, zvestobe, zaščite ranljivega človeka in človekovega odnosa do drugega. Ljubezen, sočutje, žalovanje, strah ali usmiljenje zato v teh besedilih niso samo notranja občutja, ampak pomemben del človekovega odnosa do drugih, njegove odgovornosti, zvestobe in razumevanja človeškega dostojanstva.

Ljubezen ni le čutna privlačnost ali trenutek očaranosti

Knjiga zato sega v različne svetove starega Bližnjega vzhoda: v Mezopotamijo med Evfratom in Tigrisom, v Egipt ob Nilu, v Levant, v svet grške tragedije in nato v hebrejsko Biblijo, ki vse te vplive sprejema, a jih hkrati tudi globoko preoblikuje. Mezopotamski zakoni, egiptovska modrostna literatura in egiptovska ljubezenska lirika že razvijajo vprašanja družine, telesnosti, dedovanja, spoštovanja staršev in bližine med moškim in žensko. V egiptovskih ljubezenskih pesmih srečamo podobe vrtov, dišav, vode, ptic, cvetja in telesne lepote. Ljubezen je povezana z ritmom narave, z željo po bližini in z radostjo srečanja. Toda prav Visoka pesem te motive preseže in poglobi: ljubezen ni več le čutna privlačnost ali trenutek očaranosti, ampak postane prostor vzajemnosti, zvestobe, notranje preobrazbe in odgovornosti za drugega človeka.

Latinska beseda pietas pomeni spoštovanje, hvaležnost in skrb

Pomembno mesto v knjigi zavzemajo primerjave med Mezopotamijo, Egiptom, grško-rimsko mislijo in bibličnim izročilom. Platon starše imenuje »živa svetinja doma«, Aristotel pa poudarja, da človek staršem nikoli ne more v celoti povrniti tega, kar je od njih prejel. Latinska beseda pietas pomeni spoštovanje, hvaležnost in skrb. Svetopisemska zapoved »Spoštuj očeta in mater« pa to razumevanje še bistveno poglobi: ne temelji le na družbeni dolžnosti ali ohranjanju reda, temveč na prepričanju, da ima vsak človek – posebej starejši, šibkejši ali odvisni človek – neodtujljivo dostojanstvo. Prav zato biblično izročilo spoštovanje poveže z usmiljenjem, zvestobo in odgovornostjo skupnosti do človeka, ki sam sebe ne more več zaščititi. Prav v odnosu do najbolj ranljivega človeka se pokaže resnična moralna podoba neke civilizacije.

Posebno mesto v knjigi zavzemajo ženski liki

Posebno mesto v knjigi zavzemajo ženski liki, ker prav njihove pripovedi pogosto najjasneje razkrivajo razmerja moči, ranljivosti, dostojanstva, bližine in odgovornosti v neki skupnosti. Ob ženskih zgodbah stopajo v ospredje vprašanja zlorabe oblasti, družbene izključenosti, skrbi za ranljivega človeka, medgeneracijskih vezi ter človekove potrebe po odnosu, varnosti in priznanju. Avtorica je z raziskavo pokazala, da ženski liki v svetopisemskih pripovedih niso le obrobni liki antičnega sveta, temveč ključne nosilke čustvene in etične dinamike, ker prav njihove pripovedi pogosto najjasneje razkrivajo razmerja moči, ranljivosti, dostojanstva, bližine in odgovornosti v neki skupnosti.

Vprašanje čustev nikoli ni samo zasebno vprašanje

Šifra in Pua, hebrejski babici v Egiptu, se upreta faraonovemu ukazu ubijanja otrok (2 Mz 1,8--22). Dve ženski brez politične moči postaneta prvi nosilki odpora proti državnemu nasilju. Hagara, egiptovska sužnja in nadomestna mati, po rojstvu otroka tava po puščavi brez zaščite in brez doma. Prav v skrajni zapuščenosti postane ena prvih žensk v biblični tradiciji, ki Boga poimenuje kot tistega, ki človeka vidi. Ruta, tujka iz Moaba in mlada vdova brez prihodnosti, z ostarelo Noemi postopno znova vzpostavi razbito družino in medgeneracijsko zvestobo. Tamarina zgodba pokaže, kako nasilje razjeda ne samo posameznika, ampak celoten družbeni red. Batšeba pa razkrije, kako hitro lahko oblast začne razpolagati z ženskim telesom kot predmetom politične moči. Prav v teh zgodbah postane jasno, da vprašanje čustev nikoli ni samo zasebno vprašanje, ampak vprašanje etike, odgovornosti in človekovega dostojanstva.

Knjiga veliko prostora namenja vprašanjem skrbi, pietete, medgeneracijske zvestobe

Pomembno mesto v knjigi zavzema tudi družina. Ne kot idealizirana podoba brez konfliktov, temveč kot prostor največje bližine, ljubezni, ranljivosti in tudi najglobljih napetosti. Svetopisemske zgodbe zelo jasno pokažejo, da prihodnost skupnosti ni odvisna samo od zakonov ali politične moči, ampak od kakovosti medčloveških odnosov: od odnosa med starši in otroki, med možem in ženo, med generacijami, med človekom z močjo in človekom brez zaščite. Prav v teh odnosih se razkrije, ali skupnost temelji na spoštovanju dostojanstva ali na prevladi močnejšega. Prav zato knjiga veliko prostora namenja vprašanjem skrbi, pietete, medgeneracijske zvestobe, odnosa do starejših in etike bližine.

Visoka pesem, eden največjih biserov antične ljubezenske poezije

Vrh raziskave predstavlja Visoka pesem, eden največjih biserov antične ljubezenske poezije in eno najglobljih besedil evropske kulturne dediščine. Avtorica Visoko pesem bere kot izjemno antropološko in literarno besedilo, v katerem ljubezen prvič postane predstavljena kot dialog, vzajemnost in medsebojno prepoznavanje dveh oseb. V njej ljubezen ni prikazana kot posedovanje ali podreditev, temveč kot prostor srečanja dveh glasov, ki se medsebojno iščeta, poslušata in nagovarjata drug drugega. Ženska ni nema podoba moške želje, ampak govori, išče, hrepeni, kliče in soustvarja odnos. Ljubezen postane prostor srečanja dveh oseb, ki druga drugo prepoznata v dostojanstvu in svobodi. Prav tam zaslišimo znameniti verz, ki je dal knjigi naslov: »Močna kakor smrt je ljubezen.«

Ljubezen in smrt: ena najdrznejših misli antične ljubezenske poezije

Pisec Visoke pesmi ljubezni ne primerja s srečo ali lepoto, temveč z najmočnejšo mejo človekovega življenja – s smrtjo. To je ena najdrznejših misli antične ljubezenske poezije. Smrt je v antičnem svetu pomenila silo, pred katero obstane vse človeško: moč, oblast, bogastvo, telesna lepota in človekova samozadostnost. Pred smrtjo človek izgubi nadzor nad samim seboj. In prav ob to mejo Visoka pesem postavi ljubezen.

Ljubezen in smrt človeka presežeta ter ga notranje spremenita

Ljubezen in smrt sta si podobni prav v tem, da človeka obe presežeta ter ga notranje spremenita. Obe človeka iztrgata iz občutka popolne samostojnosti in ga postavita v izkušnjo ranljivosti. Smrt človeku pokaže mejo njegove moči; ljubezen pa mejo njegove zaprtosti vase. Zato ljubezen v Visoki pesmi ni predstavljena kot bežno občutje ali trenutek očaranosti, ampak kot sila, ki človeka razgali, ga izpostavi drugemu in ga potegne v odnos, v katerem ne more več ostati samo gospodar samega sebe.

Ljubiti pomeni sprejeti, da nas drugi človek lahko gane in zaznamuje

Prav v tem je globoka antropološka moč besedila. Ljubiti pomeni sprejeti, da nas drugi človek lahko gane, prizadene, spremeni in zaznamuje. Ljubezen človeka odpre bližini, hkrati pa tudi tveganju izgube, hrepenenju in bolečini. Zato je primerjava s smrtjo tako pretresljiva: ne zato, ker bi ljubezen uničevala življenje, ampak zato, ker podobno kot smrt presega človekov nadzor in ga postavlja pred nekaj večjega od njega samega.

Gustave Moreau, Song of Songs, 1893 (na naslovnici knjige).

Ljubezen kot dialog dveh glasov, ki se medsebojno iščeta

Prav v tej napetosti med erosom, telesnostjo, intimo, zvestobo in dostojanstvom drugega Visoka pesem preseže številne okvire antične ljubezenske lirike. Ljubezen ni prikazana kot zmaga moči, kot posedovanje ali kot hierarhija med moškim in žensko, temveč kot dialog dveh glasov, ki se medsebojno iščeta, nagovarjata in prepoznavata. Prav zato je Visoka pesem postala eno temeljnih besedil evropske ljubezenske imaginacije.

Biblična besedila se skozi stoletja vedno znova vračajo

S to raziskavo je avtorica skuša pokazati, da antičnih besedil ni mogoče razumeti le kot oddaljenih zgodovinskih dokumentov ali religioznih ostankov preteklosti. V njih so že navzoča številna vprašanja, ki še danes odločilno oblikujejo človekovo življenje: vprašanja bližine in osamljenosti, zvestobe in izdaje, moči in ranljivosti, nasilja in skrbi za drugega človeka. Prav zato se biblična besedila skozi stoletja vedno znova vračajo v evropsko književnost, umetnost in kulturni spomin. Prav zato se mi zdi pomembno, da antičnih besedil ne razumemo kot mrtve ostanke preteklosti, temveč kot del dolgega kulturnega spomina, ki še danes oblikuje evropsko razumevanje človeka, odnosov, družine, dostojanstva in ljubezni.

Kako zaščititi človeka v njegovi ranljivosti

Knjiga odpira dolgo razvojno pot, od Mezopotamije, Egipta in Levanta prek grške tragedije do svetopisemske poetike odnosov ter Visoke pesmi. Ob tem pokaže, da hebrejska Biblija ne nastaja zunaj antičnega sveta, temveč v živem dialogu z njim. Toda prav v svetopisemskih pripovedih čustva pogosto dobijo izrazitejšo etično razsežnost: vprašanje ni več samo, kako ohraniti red sveta ali moč skupnosti, ampak kako zaščititi človeka v njegovi ranljivosti. Prav zato v teh besedilih tako pomembno mesto dobijo vdova, tujec, otrok, starejši, bolni, ženska brez zaščite ali človek na robu skupnosti.

Visoka pesem ljubezen prvič predstavi kot vzajemen odnos dveh glasov

Posebej ženski liki pogosto najjasneje razkrivajo moralne razpoke družbe. Šifra in Pua se upreta nasilju oblasti, Hagara v izkušnji izgona razkrije bolečino nevidnosti, Ruta pokaže moč zvestobe v svetu izključenosti, Visoka pesem pa ljubezen prvič predstavi kot vzajemen odnos dveh glasov. Prav v tem loku – od ranljivosti do bližine – knjiga raziskuje, kako literatura oblikuje človekovo razumevanje drugega človeka.

Antična besedila danes govorijo z izjemno močjo

»Morda antična besedila prav zato tudi danes govorijo z izjemno močjo. V času, ki ga zaznamujejo vojne, razdeljenost, negotovost, osamljenost in strah, znova odpirajo temeljno vprašanje, brez katerega ne more obstati nobena skupnost: ali je človek še sposoben drugega človeka videti kot osebo in ne kot sredstvo, kot breme ali kot grožnjo,« ob knjigi razmišlja njena avtorica.

O človeku, ki želi biti viden, slišan, ljubljen in priznan v svojem dostojanstvu

Zato verz Visoke pesmi »Močna kakor smrt je ljubezen« ostaja pretresljivo sodoben. Ne kot govorica sentimentalnosti, temveč kot spoznanje, da človeškega sveta ne ohranjajo predvsem moč, oblast ali učinkovitost, ampak sposobnost bližine, zvestobe, sočutja in odgovornosti za drugega človeka.

Knjiga Irene Avsenik Nabergoj Močna kakor smrt je ljubezen tako v resnici ne govori le o antičnem svetu, temveč predvsem o človeku – o človeku, ki želi biti viden, slišan, ljubljen in priznan v svojem dostojanstvu. Knjigo sta založila založba ZRC in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, izdala pa sta jo Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta.

Irena Avsenik Nabergoj, Močna kakor smrt je ljubezen – kazalo

Irena Avsenik Nabergoj med predstavitvijo knjige Močna kakor smrt je ljubezen v atriju ZRC v Ljubljani 26. maja 2026. Foto: Ivo Žajdela

Avtorica knjige prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj

Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj je redna profesorica za književnost in religiologijo na Univerzi v Ljubljani, Teološki fakulteti, ter znanstvena svetnica na ZRC SAZU, Inštitutu za kulturno zgodovino. Je redna članica Evropske akademije znanosti in umetnosti. Doktorirala je na področju literarnih ved ter na področju bibličnih študij.

Njeno raziskovalno delo povezuje literarno vedo, biblično hermenevtiko, kulturno zgodovino ter slovensko in primerjalno književnost, s posebnim poudarkom na vprašanjih ljubezni, hrepenenja, etične odgovornosti ter simbolike in moči čustev v svetopisemski ter evropski literarni tradiciji. Še posebej se posveča motiviki Lepe Vide ter slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, zlasti opusu Ivana Cankarja, pa tudi delom Franceta Prešerna, Franca Ksaverja Meška, Edvarda Kocbeka, Alojza Rebule, Draga Jančarja, Maje Haderlap, Zorka Simčiča in drugih slovenskih literatov, pri katerih raziskuje vprašanja identitete, ranljivosti, zgodovinskega spomina in duhovnega iskanja.

Objavila je številne znanstvene monografije in razprave doma ter v tujini, sodelovala pri dveh prevodih celotnega Svetega pisma v slovenščino ter pomembno prispevala k mednarodni prepoznavnosti slovenske književnosti.

Njena najnovejša knjiga Močna kakor smrt je ljubezen (2026) prinaša poglobljeno raziskavo čustev, ženskih likov in medosebnih odnosov v hebrejski Bibliji ter antičnem svetu. Za svoje znanstveno delo je prejela Zoisovo priznanje, najvišje državno priznanje Republike Slovenije za znanstveno odličnost.

1/3