Organizatorji simpozija so bili Teološka fakulteta Univerza v Ljubljani, ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino, Znanstveno-raziskovalno središče Koper ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Organizacijski odbor so sestavljali predsednica Irena Avsenik Nabergoj, Jan Dominik Bogataj, Matjaž Celarc, Aljaž Krajnc, Jože Krašovec, Ivan Platovnjak, Liza Primc in Samo Skralovnik. Napovedanih je bilo 39 predavateljev.

Nagovor predsednika Slovenske škofovske konference škofa dr. Andreja Sajeta. FOTO: Ivo Žajdela

V skupnem iskanju resnice, lepote in smisla

V pozdravnem nagovoru je predsednik Slovenske škofovske konference škof dr. Andrej Saje dejal, da ta znanstveni dogodek z izjemno globino in širino tem odpira vprašanja, ki segajo v samo srčiko človeškega bivanja. Zahvalo je izrekel voditeljici programske skupine in predsednici organizacijskega odbora prof. dr. Ireni Avsenik Nabergoj, ki je z raziskovalno zavzetostjo in mednarodno priznano vizijo oblikovala temelje simpozija. »Njeno interdisciplinarno delo kaže, da se znanstveno iskanje ne konča pri mejah posameznih ved, temveč cveti prav tam, kjer se srečujejo teologija, literarne vede, antropologija in umetnostna zgodovina – v skupnem iskanju resnice, lepote in smisla.«

FOTO: Ivo Žajdela

Razumeti človekovo srce v njegovi ranljivosti in moči

Spomnil je, da simpozij z naslovom Moč čustev ni le akademska priložnost, temveč kulturno in duhovno dejanje. Čustva niso zgolj prehodne reakcije, temveč sestavni del razumevanja samega človeka. »Njihova prisotnost preči meje disciplin, kultur, zgodovinskih obdobij – od svetopisemskih pripovedi in patrističnih spisov do sodobnih oblik literarnega ter umetniškega izraza. V tej luči ni presenetljivo, da simpozij vključuje širok nabor tem – od ljubezni, upanja in hrepenenja do bolečine, strahu, zavisti in jeze. A vsem je skupna temeljna težnja: razumeti človekovo srce v njegovi ranljivosti in moči.

Razumevanje čustev je ključno tudi za sodobno družbo, v kateri pogosto prevladujeta racionalistični pogled in funkcionalna miselnost. Brez afektivnega jedra človek izgubi svojo človečnost. Raziskovanje čustev zato ni luksuz akademskega sveta, temveč pomeni prispevek k oblikovanju etično občutljive in duhovno pismene družbe. V tem smislu ima simpozij globoko kulturno, pastoralno in civilizacijsko vrednost.«

FOTO: Ivo Žajdela

Dialog, ki ne išče prevlade, temveč sodelovanje

Poudaril je pomen mednarodne udeležbe in interdisciplinarnega pristopa. »Srečanja, kot je današnje, krepijo tisto, kar je še posebej dragoceno: odprt dialog med kulturami, religijami, jeziki in znanstvenimi področji. To je dialog, ki ne išče prevlade, temveč sodelovanje, medsebojno bogatenje in razumevanje.«

»Simpozij Moč čustev nas vabi, da se zazremo vase – in drug v drugega in da odkrijemo, kako so čustva skozi stoletja oblikovala naša prepričanja, odnose in skupnosti. V tem procesu se tudi sami učimo modrosti čustvenega razločevanja, ki je pogoj za vsako resnično preobrazbo – osebno, duhovno in družbeno.«

Dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Tadej Stegu. FOTO: Ivo Žajdela

Prostor, kjer se razkriva notranja resnica človeka

Dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Tadej Stegu je poudaril, da je v svetu, ki je pogosto preglasen, razdrobljen in hiter, sposobnost prepoznati, razumeti in ustrezno izraziti čustva postala ne le osebna veščina, temveč tudi kulturna in duhovna naloga. Čustva so danes prepoznana kot ključen element duševnega zdravja, medosebnih odnosov in celo družbene povezanosti. A da bi čustva lahko resnično razumeli, jih ne moremo obravnavati zgolj kot psihološke odzive ali bežne spremembe razpoloženja – treba jih je umestiti v širši in globlji kontekst.

»Zato nam naš simpozij najprej usmerja pogled h koreninam – k antični misli, judovski in krščanski dediščini, kjer se čustva pogosto kažejo kot most med človekom in transcendentnim; kot prostor, kjer se razkriva notranja resnica človeka in njegovo razmerje do Boga, do drugega človeka in do sveta.«

FOTO: Ivo Žajdela

Čustva so ključ do razumevanja človekove resničnosti

»'Z vso skrbjo pazi na svoje srce, kajti iz njega izvira življenje,' (Prg 4,23) beremo v Knjigi pregovorov. To srce, na katero naj človek skrbno pazi, ni le sedež čustev, temveč celotne človekove notranjosti – njegovega razuma, vesti, hrepenenja, strahu in upanja. Srce je prostor, kjer se prepletajo razum in čustva, kjer se rojevajo odločitve in krepijo odnosi.

Čustva, kot jih prepoznavamo v antični misli in v svetopisemskih besedilih, niso nasprotje razumu, temveč ključ do razumevanja človekove resničnosti. So jezik, s katerim govorimo o trpljenju, o ljubezni, o veri – in, ne nazadnje, o Bogu.

Naš simpozij nam odpira vrata v raznolike glasove – od svetopisemskih likov in poezije, preko cerkvenih očetov, mistikov, islama in umetnosti do prava in socialno psiholoških kontekstov čustev. Prav skozi to bogastvo pristopov bomo morda še bolj jasno uzrli, kako pomembno je, da se danes ne bojimo čustev, temveč jih znamo prepoznati, ubesediti in umestiti v širši kontekst človeškega iskanja smisla.«

FOTO: Ivo Žajdela

Čustva vplivajo na človeka, njegovo delovanje in s tem na ves svet

Dr. Jožica Škofic (Razred za filološke in literarne vede SAZU) je v nagovoru dejala, da so čustva univerzalna, a kulturno raznolika razsežnost človeškega bivanja. Človekova čustva – tako tista »vzvišen/a/, kot so ljubezen, upanje, vera in hrepenenje, /kot/ tista temn/a/, kot so strah, zavist in sovraštvo«, vplivajo na človeka, njegovo delovanje in s tem na ves svet.

Sveti Pavel je v Prvem pismu Korinčanom med temeljnimi vrednotami izpostavil vero, upanje in – največjo od teh – ljubezen. Zapisal je: »1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«

Temeljno svetlo čustvo, čustvo naklonjenosti do drugih, je ljubezen

Temeljno svetlo čustvo, čustvo naklonjenosti do drugih, je torej ljubezen – v slovenskem jeziku je poimenovanje zanj izpeljanka z že praslovanskim korenom *l'ȗbъ »ljub«, ki se je razvil iz indoevropske baze *leṷbh- »ljubiti, rad imeti« in je torej skupen mnogim indoevropskim jezikom, med njimi npr. nemško lieb »ljub«, angleško love »ljubezen, ljubiti«, staroindijsko lúbhyati »občutiti močno poželenje«, lat. libet (mihi) »ljubi se (mi), ugaja (mi)« itn. Gre torej za čustvo, ki so mu dali ime že naši davni predniki. O rabi besede ljubezen v slovenščini se je mogoče poučiti tudi s pogledom v slovarje, ki so zbrani na slovarskem portalu www.fran.si – tu npr. izvemo, da se ljubezen med dvema človekoma lahko vname, gori in ugasne, da je ljubezen lahko vroča in sladka, a tudi nesrečna, lahko je čista, globoka, slepa, strastna, zvesta, svobodna, čutna ali duhovna, lahko je združena s skrbjo za dobro bližnjega, je bratovska, materinska, hčerinska, otroška ... Človek lahko občuti tudi ljubezen do drugih živih bitij in narave, pa tudi do neživega in celo abstraktnega, čuti ljubezen do jezika, knjige, domovine, dela in poklica, ljubezen do Boga ...

Etimologija besed sovraštvo in čustvo

Kaj pa sovraštvo? Beseda, ki v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku poimenuje »močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu«, je bila v slovenskem jeziku prvič zapisana v 15. stol. in je izpeljanka s pripono *-ьstv-o iz sestavljanke sovrag, ki je bila že v praslovanščini tvorjena iz predpone *sǫ- »skupaj, z-« in *vȏrgъ s pomenom »sovražnik, morilec« oz. izhodiščno *»mučitelj, mučenje«. Tudi beseda vrag ima prastare korenine, v indoevropskih jezikih pa so s tem korenom označeni koncepti, povezani s trpljenjem, revščino, mučenjem, pa tudi zlom, prekletstvom, stisko, zasledovanjem, pregnanstvom, maščevanjem, izobčenostjo. V slovenščini ima danes beseda vrag predvsem pomen »hudič, zlodej«, z besedo in frazemi s to sestavino pa je mogoče izražati predvsem negativna čustva.

Dr. Škofičeva je za sklep dodala še jezikoslovno, etimološko pojasnilo k besedi čustvo, ki v slovenskem jeziku označuje »duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med ljudmi in okoljem«. Beseda se je razvila iz praslovanščine *čűvьstvo in je izpeljanka iz praslovanskega glagola *čűti, *čuvati »paziti, bedeti, zaznavati«.

Irena Avsenik Nabergoj FOTO: Ivo Žajdela

Moč čustev: Med ranljivostjo in odpornostjo

Predsednica organizacijski odbora Irena Avsenik Nabergoj je v nagovoru (Moč čustev. Med ranljivostjo in odpornostjo) spomnila, da v sodobnem času, ko vprašanja čustev, ranljivosti in odpornosti vse bolj stopajo v ospredje akademskih in družbenih razprav, simpozij prinaša dragoceno znanstveno refleksijo o vlogi čustev v oblikovanju človeške izkušnje. Čustva kot univerzalna, a kulturno raznolika razsežnost človeškega bivanja so v središču premišljene, interdisciplinarne obravnave, ki povezuje zgodovinske, filozofske, teološke, literarne, umetnostnozgodovinske, jezikoslovne, psihološke in kulturne pristope.

»Izhajajoč iz antične misli in svetopisemskih tradicij, v dialogu z drugimi velikimi religijskimi in filozofskimi tradicijami, simpozij odpira prostor raziskovanju zgodovinskih preobrazb, literarnih reprezentacij in hermenevtičnih

pomenov čustev od antike do danes. Posebna pozornost je namenjena proučevanju čustev v različnih civilizacijskih in jezikovnih kontekstih ter njihovemu vplivu na oblikovanje etičnih, estetskih in duhovnih vrednot.«

Irena Avsenik Nabergoj FOTO: Ivo Žajdela

Od vzvišenih čustev do temnih in subverzivnih sil

Dejala je, da program simpozija odpira široko paleto tem: od vzvišenih čustev, kot so ljubezen, upanje, vera in hrepenenje, do temnih in subverzivnih sil, kot so strah, zavist in sovraštvo. S tem ponuja celosten vpogled v dinamiko čustev kot ustvarjalnih in preobrazbenih sil v literarnih, umetniških, religioznih in kulturnih izrazih.

»Simpozij je združil vrhunske raziskovalce iz Slovenije in tujine, katerih prispevki so osvetlili ključne vidike čustev v svetopisemskih, patrističnih, srednjeveških in novoveških besedilih, v filozofskih, pravnih, feminističnih, jezikoslovnih in literarnih kontekstih ter v glasbeni in gledališki praksi. Hkrati je ponudil poglobljene analize čustvenih odzivov na zgodovinske prelomnice ter aktualne družbene izzive, kar ga umešča v samo jedro sodobnih razprav o čustveni pismenosti, duhovni preobrazbi in kulturni identiteti.«

Jože Krašovec je predaval s temo Čustveni odzivi na uničenje Jeruzalema in obrat vere v knjigi Žalostink. FOTO: Ivo Žajdela

Kako čustva oblikujejo kulturno, duhovno in eksistencialno pokrajino

Dogodek poteka v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani, Inštitutom za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper ter ob finančni podpori Agencije za raziskovalno in inovacijsko dejavnost. Organizirali so ga v okviru raziskovalnega projekta Moč čustev in status ženskih likov v različnih literarnih žanrih Stare zaveze, ki s svojo inovativno in interdisciplinarno zasnovo prispeva k razumevanju vloge čustev na različnih področjih svetovne in slovenske kulturne dediščine.

Avsenikova je poudarila, da je v svetu, v katerem postajajo čustva ključno vezivo med racionalnostjo in etiko, zasebnim in skupnostnim, preteklostjo in prihodnostjo, simpozij Moč čustev odprl prostor za poglobljeno, interdisciplinarno in dialogično razpravo o tem, kako čustva oblikujejo našo kulturno, duhovno in eksistencialno pokrajino – danes nič manj kot v minulih stoletjih.

Program, nastopajoči in povzetki

Maksimilijan Matjaž je prikazal paradoksalnost čustva strahu v hebrejskih in grških bibličnih tekstih. FOTO: Ivo Žajdela

Ljubezen, strah in bolečina

Predavanja so razdelili v deset sklopov. Prvi je nosil naslov Ljubezen, strah in bolečina v svetopisemskih pripovedih in poeziji: čustva med bližino in prelomom, v njem so nastopili štirje predavatelji: Irena Avsenik Nabergoj, »Močna kakor smrt je ljubezen« (Vp 8,6): med hrepenenjem, ranljivostjo in tragičnostjo ljubezni v hebrejski Bibliji in pri Shakespearu, Matjaž Celarc, Tamara (2 Sam 13,1-22) – svetilnik modrosti sredi morja norosti, Jože Krašovec, Čustveni odzivi na uničenje Jeruzalema in obrat vere v knjigi Žalostink ter Maksimilijan Matjaž, Paradoksalnost čustva strahu v hebrejskih in grških bibličnih tekstih.

V drugem sklopu Preobrazbe čustev: od svetopisemskih likov do teoloških razmerij so prav tako nastopili štirje predavatelji: Samo Skralovnik, Čustvenizirana podoba Abrahama v 1QapGen, Maria Carmela Palmisano, Ženski liki in transformacija čustev glavnih akterjev v izbranih pripovedih Svetega pisma (1 Sam 25; Jdt 8–16), Ivan Platovnjak, Izvor, doživljanje in izražanje veselja v ženskih svetopisemskih likih ter Andrej Saje in Blaž Franko, Vpliv čustvene nezrelosti na veljavnost zakonske zveze.

Matjaž Celarc je osvetlil temo Tamara (2 Sam 13,1-22) – svetilnik modrosti sredi morja norosti. FOTO: Ivo Žajdela

Čustveni zemljevidi svetih zgodb

V tretjem sklopu Moč čustev v spisih cerkvenih očetov sta predavala Alenka Arko, Pomen želje na duhovni poti duše in Cerkve v In Canticum canticorum Gregorja iz Nise ter Jan Dominik Bogataj, Poželenje, sram, hrepenenje: Efrem Sirski in Jakob iz Serug o grešnicah iz Jezusovega rodovnika (Mt 1).

Četrti sklop je nosil naslov Srce in um v svetih tradicijah: Čustva od Svetega pisma do islama, peti Čustva v noči duše: trpljenje, molitev in mistična preobrazba, šesti Vzgoja čustev: od družbe do prava, sedmi Čustva, spol in oblast: zgodovinske in teološke perspektive, osmi Čustveni zemljevidi svetih zgodb: Biblija, Koran in epska izročila, deveti Samota, melanholija in čustveni svetovi literature in pisem ter deseti Čustva, jezik in skupnost: med izražanjem, pripadnostjo in duhovnostjo.

1/12