Papež Frančišek je danes dopoldne v vatikanski baziliki svetega Petra daroval sveto mašo ob današnjem prazniku Gospodovega razglašenja, ko se Cerkev spominja prihoda treh modrih z Vzhoda. V mašnem nagovoru je izhajal iz bogoslužnih beril in dejal, da nas besede preroka Izaije kličejo, naj vstanemo in izstopimo iz svojih zaprtosti, izstopimo iz sebe in prepoznamo sijaj luči, ki razsvetljuje naše življenje.



Sveti oče je izpostavil, da je luč Gospodovo veličastvo. Cerkev se ne more slepiti in misliti, da odseva svojo lastno luč, na kar nas spominja sveti Ambrož, ko uporablja luno kot metaforo Cerkve: »Zares, kakor luna je Cerkev … Ne sije v svoji luči, ampak v Kristusovi. Svojo svetlobo črpa iz Sonca pravičnosti, tako da lahko reče: Nisem več jaz, ki živim, ampak Kristus živi v meni.« Kristus je resnična luč, ki razsvetljuje, je pripomnil Frančišek. V kakršni meri Cerkev ostaja pričvrščena Nanj, v kakršni meri dopušča, da jo On osvetljuje, v takšni meri ji tudi uspeva razsvetljevati življenje oseb in narodov. Zato so cerkveni očetje v Cerkvi prepoznavali »mysterium lunae«.

Po papeževih besedah »potrebujemo to luč, ki prihaja od zgoraj«, da bi lahko na verodostojen način odgovorili na poklicanost, ki smo jo prejeli. Oznanjati Kristusov evangelij ni izbira med mnogimi drugimi in niti ni poklic. To, da je Cerkev misijonarska, ne pomeni izvajati prozelitizma, ampak pomeni, da izraža svojo lastno naravo: »biti razsvetljena od Boga in premišljevati Njegovo luč«. Ni druge poti. Misijonarstvo je njena poklicanost. »Koliko oseb od nas pričakuje to misijonarsko zavzetost, kajti potrebujejo Kristusa, spoznati morajo Očetovo obličje«, je zatrdil Frančišek.

Modri, o katerih nam govori Matejev evangelij, so žive priče dejstva, da so semena resnice navzoča vsepovsod, saj so darovi Stvarnika, ki vse nas kliče, da ga prepoznamo kot dobrega in zvestega Očeta. Modri predstavljajo ljudi z vseh strani zemlje, ki so sprejeti v Božjo hišo. »Pred Jezusom ne obstaja več nobena rasna, jezikovna in kulturna ločitev: v tistem Otroku vse človeštvo najde svojo edinost.« Kot je pripomnil papež, ima Cerkev nalogo, da prepozna in jasno pokaže željo Boga, ki jo vsak nosi v sebi. Kakor modri tako tudi mnoge osebe v naših dneh živijo z »nemirnim srcem«, ki se nenehno sprašuje in ne najde jasnih odgovorov. »Tudi oni iščejo zvezdo, ki bi jim pokazala pot v Betlehem.«

Sveti oče je dejal, da je na nebu veliko zvezd, a trije modri so sledili tisti eni, drugačni, novi, ki je sijala mnogo močneje. Dolgo so preiskovali veliko knjigo neba, da bi našli odgovor na svoja vprašanja; in končno, luč se je prikazala. Tista zvezda jih je spremenila, je pojasnil papež. Ob njej so pozabili svoja vsakdanja zanimanja ter se nemudoma podali na pot. Poslušali so glas, ki jih je v njihovi notranjosti priganjal, naj sledijo tisti luči, ta pa jih je vodila, dokler niso v revni betlehemski hiši našli judovskega kralja.

Vse to nam je v poduk, je zatrdil papež ob koncu nagovora in pozval, naj danes tudi mi izrečemo vprašanje modrih: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit«. V času, kakršen je naš, smo po Frančiškovih besedah prisiljeni »podati se iskat znamenja, ki jih ponuja Bog, zavedajoč se, da je potreben naš napor, da bi jih razvozlali in tako razumeli njegovo voljo«. Poklicani smo »iti v Betlehem, da bi našli Otroka in njegovo Mater«.

»Sledimo luči, ki nam jo daje Bog! Luč, ki izvira iz Kristusovega obličja, polnega usmiljenja in zvestobe. In ko bomo prispeli pred Njega, Ga počastimo z vsem srcem in mu poklonimo svoje darove: svojo svobodo, svojo razumnost, svojo ljubezen. Spoznajmo, da se resnična modrost skriva na obličju tega Otroka. Tu, v preprostosti Betlehema najdemo povzetek življenja Cerkve. Tu je izvir tiste luči, ki k sebi priteguje vsako osebo in usmerja hojo narodov po poti miru,« je še dejal papež Frančišek.



O današnjem prazniku je papež spregovoril tudi med opoldanskim nagovorom pred molitvijo angelovega češčenja. Evangeljska pripoved o modrih, ki so z Vzhoda prišli v Betlehem počastit Mesijo, prazniku Gospodovega razglašenja daje »pridih univerzalnosti«. Cerkev si želi, da bi »vsa ljudstva zemlje lahko srečala Jezusa, doživela njegovo usmiljeno ljubezen.

Jezus je pravkar rojen, ne zna še govoriti, in vsi narodi, ki jih predstavljajo modri, ga že lahko srečajo, ga prepoznajo, ga počastijo. »Videli smo, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit«, so Modri rekli Herodu takoj, ko so prispeli v Jeruzalem. Bili so ugledni možje, z oddaljenih dežel in iz drugačnih kultur. Podali so se na pot proti Izraelovi deželi, da bi počastili komaj rojenega otroka. »Cerkev je v njih od vedno videla podobo celotnega človeštva. Z obhajanjem današnjega praznika želi vsakemu moškemu in ženski na svetu spoštljivo pokazati Otroka, ki se je rodil za zveličanje vseh.«

V božični noči se je Jezus razodel pastirjem, ponižnim in prezrtim ljudem. Bili so prvi, ki so v tisto hladno betlehemsko jamo prinesli nekoliko topline. Sedaj iz daljnih dežel pridejo modri – tudi njih je skrivnostno pritegnil isti otrok. Pastirjem in modrim je po papeževih besedah skupna ena stvar: nebo. Pastirji niso prihiteli pogledat Jezusa zato, ker bi bili posebej dobri, ampak ker so ponoči bedeli. Uprli so oči v nebo in videli znamenje, prisluhnili so njegovemu sporočilu in mu sledili. Prav tako tudi modri: preiskovali so nebo, videli novo zvezdo, si razložili znamenje in se podali na pot. »Pastirji in modri nas učijo, da je za srečanje z Jezusom pomembno znati dvigniti pogled proti nebu, ne biti upognjeni nad sabo, nad svojo sebičnost, ampak imeti srce in misli odprte za obzorje Boga, ki nas vedno preseneča, da bi tako znali sprejeti njegova sporočila ter odgovoriti s pripravljenostjo in velikodušnostjo.«

Ko so modri »zagledali zvezdo, so se silno razveselili«. Tudi za nas je videti zvezdo velika tolažba, čutimo se vodeni, ne pa prepuščeni svoji usodi. »Zvezda je evangelij, Gospodova beseda«, je izpostavil papež in navedel psalmistove besede: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi«. Ta luč nas vodi h Kristusu. Modri so šli za zvezdo in prispeli do kraja, kjer se je nahajal Jezus. Tu so »zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili«. Frančišek je pojasnil, kako nas izkušnja magov spodbuja, naj »se ne zadovoljimo s povprečnostjo, naj ne životarimo, ampak iščemo smisel stvari, strastno preiskujemo veliko skrivnost življenja«. Uči nas, naj se ne pohujšujemo nad majhnostjo in revščino, ampak prepoznamo veličastvo v ponižnosti ter pred njo pokleknemo.

Papež Frančišek je sklenil, naj nam Devica Marija, ki je v Betlehemu sprejela modre, pomaga, da bomo dvignili pogled stran od sebe, se pustili voditi zvezdi evangelija in srečali Jezusa ter se znali ponižati in ga počastiti. »Tako bomo lahko drugim prinesli žarek njegove luči ter z njimi delili veselje na poti.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet