Kot otroci smo se na otroškem igrišču na ravnotežni gugalnici radi preizkušali, kdo je težji. Več se nas je spravilo nanjo, bolj je bilo zabavno. Poseben izziv je bilo najti in se obdržati na isti višini. Zdaj me včasih k tej igri izzovejo otroci in potem se skupaj napenjamo, merimo moči in v smehu poskušamo ujeti ravno linijo.

Podobno kot na tej gugalnici smo odrasli v življenju neprestano pred izzivom iskanja ravnotežja med vsemi obveznostmi, ki nam jih nalaga življenje. Na eni strani delo, na drugi družina. Na eni strani službene obveznosti, roki in sestanki, na drugi otroci, vrtec, šola, obšolske dejavnosti, pa seveda domača opravila, čas za zakonca in družino. Pri tem se ves čas zibamo zdaj na eno, zdaj na drugo stran ter včasih bolj, drugič manj uspešno lovimo ravnotežje.

Počasi spoznavam, da ravnotežje ni nekaj, kar najdeš in imaš, ampak ga je treba neprestano iskati. Ni v popolnem razmerju, ampak v tem, da znamo prepoznati, kaj je v določenem trenutku zares pomembno.

Upam, da v...