Bila je sreda, petnajst minut čez eno uro zjutraj. 11. december 1918. Na oddelku ljubljanske bolnišnice je v 43. letu umrl pisatelj Ivan Cankar. Zjutraj so ga prepeljali v Narodni dom in ga položili na mrtvaški oder. Čeprav o njegovi smrti časopisi niso na veliko pisali, se mu je v dveh dneh poklonila nepregledna množica ljudi. Njegove romane in drame so Slovenci brali že za časa njegovega življenja. Pokopali so ga 13. decembra, pogrebni sprevod se je vil od Narodnega doma do Žal, nad sprevodom je krožilo vojaško letalo s črno zastavo. Stroške veličastnega pogreba je plačala takratna Narodna vlada za Slovenijo. Na željo njegove zaročenke Milene Rohrmann so ga pokopali v njihovo družinsko grobnico, pet let kasneje so ga »prekopali« in položili v grob slovenske moderne skupaj z Murnom In Kettejem.

O veličini knjižnega opusa Ivana Cankarja, o njegovem pogledu na življenje, vero in Cerkev sta Irena Nabergoj Avsenik in Janko Kos pisala v 48. in 49. št. Družine, v novi (50. številki, ki izide 12. decembra) piše Matic Kocijančič o Cankarjevi literaturi kot duhovnem izzivu.

V nadaljevanju objavljamo del uvodnika na prvi strani iz 49. številke Družine (9. december).

Enajstega decembra bo minilo sto let od smrti Ivana Cankarja, prvega slovenskega poklicnega pisatelja, pesnika in dramatika. V jubilejnem Cankarjevem letu se je v njegov spomin zvrstilo več dogodkov, od simpozijev in predavanj, gledaliških uprizoritev njegovih dram in glasbenih predstav, obsežnih razstav, izšli so ponatisi njegovih del, o pisateljevem življenju, ustvarjanju in misli je bilo izdanih tudi več novih knjig, med drugim tudi avtorjev Janka Kosa Misliti Cankarja in Igorja Grdine Portret genija (obe sta izšli pri založbi Beletrina). Posebej so se v tem letu spominjali rojaka na Vrhniki, poleg številnih kulturnih dogodkov je v vrhniški župnijski cerkvi tik pred sklepom jubilejnega leta (v soboto, 24. novembra) maševal nadškof Stanislav Zore, ki je pri pridigi med drugim dejal: »Cankar je bil mož resnice. Ni bil brez napak, ampak iz vse njegove literature poleg stalne navzočnosti odnosa do Boga, do presežnega, svetopisemskih evangeljskih simbolov in verskih pojmov stalno sije tudi resnica. To resnico je najprej iskal v samem sebi. In ta resnica ga je na koncu pripeljala do treh besed: mati, domovina, Bog. Vedel je, da je to troje človeku potrebno za preživetje, da ostane človek in da živi smiselno.«

Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi izmed dvanajstih otrok. Ko je bil star tri leta, je njihova s slamo krita hišica pogorela, od takrat so se, kot je zapisal, kot gostači potikali po slabih stanovanjih. »Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva … Bili smo globoko verni. Ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane do konca dni skrit oltar, pred katerim se daruje čiste misli, ob veselih in žalostnih urah /…/ Še pozno, ko me je že vsega vpregla tuja učenost, ko se mi je srce že vse razbolelo, se je mnogokdaj zganilo v srcu kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev. Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana … vzklila je v srcu in ga vsega prepojila,« je zapisal v zbirki črtic Moje življenje, kjer obuja spomine na otroštvo, še posebej na svojo mater. Čeprav je vsa njegova literatura prežeta z vero, je znana njegova ostra kritika slovenskega klerikalizma, kritičen je bil do Cerkve kot ustanove. Kot so dolga desetletja izpostavljali v šolskih učbenikih se je kmalu po ljudski šoli v domačem kraju, v času šolanja na ljubljanski realki in med bivanjem na Dunaju (med leti 1996 in 1909), odmaknil od vere in Cerkve, k maši ni hodil, kar se je, kot piše Igor Grdina, posebej pokazalo na materinem pogrebu leta 1997. »Socialist, anarhist, dekadent,« ga označujejo literarni kritiki, »svobodomislec, ki se je odmaknil tradicionalnega krščanstva,« hkrati pa je v svojih največjih knjižnih delih odpiral najgloblje bivanjske teme: o vesti, krivdi, kesanju, odpuščanju, smislu trpljenja, večnosti ... V črtici je zapisal: »Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.«

Septembra leta 1909 je z Dunaja odšel v Sarajevo k bratu, duhovniku Karlu, ki je bil tajnik tamkajšnjega škofa Josipa Stadlerja. Pri njem je po dolgem času spet prejel zakrament spovedi in obhajila, po Sarajevu je njegovo pisanje bolj naklonjeno duhovnikom in Cerkvi. V Ljubljani se je najprej nastanil v hotelu Tivoli, kasneje je več let bival v gostilni na Rožniku, leto pred smrtjo se je preselil v mesto, v 43-letu je umrl v deželni bolnišnici 11. decembra 1918. Kot je pisal Franc Saleški Finžgar pazinskemu župniku Francu Jurci, ga je pred smrtjo obiskal brat Karlo, v bolnišnici pa tudi on: » … Mirno je ležal. Ko je zaslišal moj glas, se je potrudil, da je odprl oči in me takoj spoznal. Po kratkem uvodu sem ga vprašal, ali bi želel sveto odvezo. Dvignil se je v postelji, sklenil roke in truden rekel: Lepo prosim. Obudil je kesanje in jaz sem mu podelil absolucijo. Ganjen je vse to izvršil. Sodim pa, da je že njegov brat prej vse to opravil.«

Ivan Cankar je umrl v 43-letu starosti, v ustvarjalnem obdobju komaj dvajsetih let je zapustil izjemen opus 40 knjižnih del, ohranjenih je tudi prek 1500 njegovih pisem bratu, prijateljicam, sodobnikom. Misel iz njegove črtice naj bo spodbuda vsem nam, da prebiramo njegova dela tudi sedaj, ko bo jubilejno leto mimo: »Karkoli je človek kdaj mislil in občutil, ne izgine brez sledu. Tiste štiri stene, med katerimi je živel en sam dan ali deset let, so na gosto popisane z njegovo pisavo; kadar se vrne, spozna pisavo, razloči besede in je mahoma tisti, kakor je bil. Noben vzklik ne izgine, noben vzdih, nobena solza in noben smehljaj. Roka božja piše sproti povest človeka, kleše jo v kamen.«

foto: Tatjana Splichal