Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Marija Reka, pomori, poboji, grobišča [23]

Izjemen raziskovalec krajevne zgodovine

Ivan Dolinar je bil tesni prijatelj Janeza Črneja. Rodil se je leta 1927 v rudarski družini v Franciji. Družina se je leta 1934 naselila v Latkovi vasi. Leta 1953 je končal Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Do upokojitve leta 1993 je deloval v celjski bolnišnici kot specialist za bolezni ušes, nosu in grla. Predvsem po upokojitvi se je začel ukvarjati z lokalno zgodovino šentpavelske in griške (Griže) župnije. Napisal in izdal je celo vrsto knjig o zgodovini krajev v Savinjski dolini: Pogled v preteklost vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini, Zgodovina župnije Sv. Pavel v Savinjski dolini, Zgodovina Kaplje vasi v Spodnji Savinjski dolini, Zgodovina Latkove vasi v Savinjski dolini, Kraj Prebold skozi čas, Vaška skupnost Kasaze, Vas Matke skozi preteklost, Vas Šešče skozi preteklost, Zgodovina Marije Reke.

Ivan Dolinar leta 2008. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišča se raztezajo na obeh straneh ceste v Trbovlje

Glede Marije Reke je ugotovil, da so komunistični terenci umorili tri osebe: 15. decembra 1942 Antona Pozniča, p. d. Kladnika (roj. 21. 1. 1918) in brata Franca (roj. 27. 9. 1906). O bratu Albinu (roj. 21. 11. 1920) je v seznamu vernikov zapisano, da je izginil.

Grobišča se raztezajo na obeh straneh ceste v Trbovlje, med Kregarjevo domačijo s hišno št. 41 in mejo s Knezdolom. Največ jih je na zahodni strani. Na vzhodni strani ceste je grobišče na območju nekdanjega Smrekarjevega smučišča (zahodno od Nahodove domačije) in v gozdu s parcelno št. 909 pod cesto na Mrzlico. Del grobišč s p. št. od 762–909 so po letu 1945 vpisali v zemljiško knjigo pod vl. št. 379 (lastnik je Republika Slovenija).

Zapisal je, da je bilo zasavskim skojev­cem oktobra 1944 na sestanku na Kalu nad Hrastnikom zapovedano, da sestavijo seznam ljudi, ki bodo po končani vojni brez sodbe umorjeni. Na sestanku 17. novembra so pod vodstvom poverjenika Ozne za Zasavje Konrada Pevca - Končija preverjali in dopolnjevali sezname. Sezname so po pobojih pošiljali na sedež Ozne v Ljubljano.

Trbovlje, spominska plošča mobilizirancem v nemško vojsko na pokopališču. O mnogih, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti, v Trbovljah in širše v Zasavju molčijo kot grob. Varuhi komunističnih zločinov so res neverjetni. FOTO: Ivo Žajdela

S korobači so jim zdrobili čeljusti in poškodovali jezike

Na koncu druge svetovne vojne je v Zasavju delovala tretja brigada Vojske državne varnosti (VDV), ki je 7. maja 1945 iz mladoletnikov na Kalu nad Hrastnikom ustanovila še peti bataljon. Brigada je bila podrejena Ozni (oddelku za zaščito naroda), politični policiji Komunistične partije Jugoslavije. Ugotovil je, da si je brigada izbrala 9. maja svoj sedež v Birtičevi gostilni, ki je ni več. V njeni kleti so bili začasni zapori. Po treh dneh se je del štaba brigade s poverjeniki Ozne s Konradom Pevcem - Končijem na čelu preselil v bližino trboveljskih zaporov Forte, ki jih ni več. Pevec je umrl leta 2003 v Žalcu, star 99 let.

Zapor so polnili s Trboveljčani, Hrastničani in Zagorci. Ker so se kriki zapornikov zaradi mučenja razlegali daleč naokoli, so jih utišali, da so jim s korobači zdrobili čeljusti in poškodovali jezike. V Trbovljah so bili na komandi mesta rudar Jože Babič, Polanc, Forte, pooblaščenec Ozne, in načelnik štaba Črešnovar. Ustanovili so četo, ki je prečesavala območje Mrzlice in Marije Reke. Večji del štaba brigade VDV je imel po vojni sedež v zdajšnji Banki Celje. Med zasliševalci je bil 18-letni sekretar Skoja za Zasavje, Zorko Ščuka iz Celja.

Trbovlje, kompleks novodobnih spominskih plošč. Na njih so varuhi komunističnih zločinov napisali le imena, ki jih poimenujejo s sintagmo Padlim v boju proti fašizmu 1941–1945. Po njihovem so ti ljudje torej »samo« padli? Ali mar niso umrli, jih niso ubili?! Kar pomeni, da so izgubili življenje, torej vse. K(t)akšen odnos imajo levičarji do vrednote in dostojanstva življenja. FOTO: Ivo Žajdela

Divji prašiči, lisice in psi so razkopali grobove

Ujetnike (verjetno civilne Hrvate) so že 9. maja 1945 prvič z dvema tovornjakoma zape­ljali na zadnjo pot v Podmejo in Marijo Reko, kar se je ponavljalo naslednje dni. Ob sončnem zahodu 24. maja so začeli v jugozahodni del Marije Reke dovažati s tremi tovornjaki in avtobusom modre barve zapornike, ki so imeli na hrbtih zvezane roke s telefonsko žico. Med streli so se razlegali kriki otrok, žensk in moških. Ubijanje (po revolucionarnem besednjaku sojih likvidirali) se je končalo v zgodnjih jutranjih urah Titovega rojstnega dne 25. maja. Tito je 31. maja obiskal Celje in njegovo okolico.

Med 9. majem in 6. avgustom 1945 so v Mariji Reki ubili okoli 3.000 ljudi, največ iz Zasavja in Spodnje Savinjske doline. Okoli sto nemških ujetnikov so ubili po zasutju grobov. Ker so bili ubiti pokriti s tanko plastjo zemlje, so divji prašiči, lisice in psi razkopali grobove in posamezne dele teles raznesli po okolici. Razneseno so domačini pokopali v globlje grobove. Območje morišča so zasadili s smrekami, ki večinoma še zdaj rastejo z namenom, da se zabrišejo sledi morilskih dejanj.

Območje morišč in grobišč pri Mariji Reki ter na Vrheh nad Trbovljami. VIR: Geodetska uprava

S pretvezo, da bodo imeli strelske vaje, so vojaki nagnali ljudi domov

Med izkopavanjem krompirja, 6. avgusta, so se do zdajšnjega odcepa ceste na Mr­zlico pripeljali vojaki na tovornjakih, verjetno pripadniki Knoja. Tega dne je bila raz­glašena amnestija, splošna pomilostitev. S pretvezo, da bodo imeli strelske vaje, so vojaki nagnali ljudi domov. Med zemeljskimi deli za novo cesto na Mrzlico, leta 1999, je izvajalce obvestil pokojni lastnik Šuštarjeve domačije Venčeslav Hribar, da je se­verno od travnika (p. št. 840/1) na južnem robu gozda (p. št. 842/1) grobišče, ki so ga izvajalci zasuli s peskom in kamenjem.

Trbovlje, kompleks novodobnih spominskih plošč. FOTO: Ivo Žajdela

Ujetnikom so pred umorom populili zlate zobe in sneli prstane

Ivan Dolinar je ugotovil, da so večino umorov izvedli pod vodstvom Ozne zasavski skojevci, ki so odšli 4. maja na Kalu v partizane. »Eden izmed udeležencev se je pozneje hvalil (tapetnik I. L. iz Šentpavla), da so ujetnikom pred usmrtitvijo populili zlate zobe in sneli prstane. Če so imeli težave s snemanjem, so prst s prstanom odrezali. Največ so jih ubili ob cesti v Trbovlje na p. št. 782/3, kjer stoji spominska kapela. Morilci, v revolucionarnem besednjaku imenovani likvidatorji, so likvidirali s pokrivali (Titovimi kapami) z rdečo zvezdo, ki jo še danes mnogi častijo in obožujejo, predvsem člani Zveze borcev za vrednote NOB. V njihovi zastavi je peterokraka zvezda, ki predstavlja pet celin, na katere naj se razširi revolucija z umori. Ali je med vrednotami mišljeno tudi likvidiranje?«

Grobove so delno izkopali nemški vojni ujetniki, delno pa ubiti. O dogajanjih na morišču je bil udeležencem morije pod smrtno kaznijo zapovedan molk do groba. Poboju je ušel nekdanji Trboveljčan Miha Plaznik iz Münchna. Udeležil seje spomin­ske slovesnosti na grobišču 30. oktobra 1994 in pripovedoval o strahotah, ki jih je takrat doživel.

»Vsakokrat, ko sem na območju marijereških grobišč, me ob šumenju košatih smrek, ki so in še črpajo svojo življenjsko moč iz neštetih grobov, spremlja senca smrti,« je dodal Dolinar.

Nastala bo puščoba, pustinja, samota

Na območju grobišča je med letoma 1871 in 1890 trboveljski rudnik pokupil vse doma­čije do Jelenčarjeve peči, med njimi Smrekarjevo kočo s hišno št. 23/4, Šumradnikovo domačijo s h. št. 22/3, Peršetovo domačijo s h. št. 25/4, Krulčevo domačijo s h. št. 24/3, Žlakovo domačijo s h. št. 25/3, Stepišnikovo domačijo s h. št. 26/3 in Ščas-Sen­čarjevo domačijo s h. št. 27/3 (glej poglavje Domačije 23 M, 24 M, 25 M, 27 M, 28 M, 29 M in 30 M). Poslopja so podrli in območje domačij zasadili s smrekami. Takratni marijereški duhovnik je pri vsaki domačiji zapisal nunc desolatio deserta ali solitudo deserta manebit, po naše nastala bo puščoba, pustinja, samota, kot da bi slutil, da se bo na tem območju nekoč zgodilo nekaj grozljivega, je zapisal Dolinar.

Trbovlje, kompleks novodobnih spominskih plošč. Na njih so varuhi komunističnih zločinov napisali le imena, ki jih poimenujejo s sintagmo Padlim v boju proti fašizmu 1941–1945. FOTO: Ivo Žajdela

Terenec Veselko se je zadnje dni maja 1945 zaletel v lojtrni voz ...

Osebe iz Savinjske doline naj bi ubili v spodnjem delu Kregarjevega grabna, v goz­du pod koritom ob cesti v Trbovlje (parcelna št. 853/2 in p. št. 861/1). Z območja zdajšnje preboldske občine jih je nekaj dni imela zaprte Narodna zaščita v preboldskem Zadružnem domu (zdaj je tam parkirišče, namenjeno obiskovalcem zdravstvenega doma), od tu so jih premestili v Žalec. V Hodnikovi gostilni jih je zasliševal nekdanji terenec s partizanskim imenom Veselko, Zahomškov iz Zahoma, zapisnikarica pa je bila Šentpavelčanka K. G. M. Veselko se je zadnje dni maja 1945 pri griškem mostu čez Savinjo z motorjem od zadaj zaletel v lojtrni voz in končal življenje. V Celju je imela Narodna zaščita (pozneje Narodna milica) sedež v Razlagovi ulici.

Skupina ujetnikov se je med sabo pobiti s krampi

Ena izmed zapornikovih žena je v poznih večernih urah konec meseca junija slišala možev glas s tovornjaka, ki je peljal proti Mariji Reki. Po nekaj dneh je dobila tajno sporočilo, da so ji moža skupaj z drugimi ubili v gozdu v vzhodnem delu Kregar­jevega grabna pod cesto s koritom. Ujetniki naj bi imeli na hrbtu z žico povezane roke. Po pet parov je bilo z vzdolžno žico združenih v eno skupino. Pozneje so ji okoliški prebivalci sporočili, da ji bodo pokazali možev grob, vendar tega niso storili. Po izjavi kmetice z bližnje domačije se je morala po izkopu groba skupina ujetnikov, ki so jo pripeljali z dvema tovornjakoma, med sabo pobiti s krampi. Z vzhodne strani Jelenčarjeve skale (peči) s p. št. 805 naj bi maja in junija metali ljudi na travnato in gozdnato planoto s p. št. 786.

Trbovlje, kompleks novodobnih spominskih plošč. FOTO: Ivo Žajdela

Zaho­dno od Nahodove domačije se je širil osladen smrdljiv vonj

Ivan Dolinar: »Po demokratizaciji mi je sovrstnik iz Sv. Lovrenca (T. P. G.) pripovedoval, da je bil nekega majskega dne 1945 kot pripadnik Narodne zaščite v izvidnici v Mariji Reki. Na območju poznejšega smučišča pod Smrekarjem, zaho­dno od Nahodove domačije, se je širil osladen smrdljiv vonj. Na posameznih krajih je bilo videti sveže nasutje zemlje. Na vprašanje, zakaj takšen smrad, jim je vodja izvidnice povedal, da so pred dnevi na tem kraju ubili in zagrebli okoli sto ljudi. T. P. G. mi je obljubil, da mi bo naslednjo nedeljo pokazal grobove, česar pa ni storil, z izgovorom, da se ne spominja. Po nekaj mesecih se je zapit obesil. O tem grobišču je na komisiji za popravo krivic poročal dolgoletni predsednik trboveljskega sodišča France Nučič.«

»Brez obotavljanja je Ana Breznikar (1923–2016), p. d. Mehanova, pokazala članom komisije za ugotavljanje in urejanje grobišč pri prvem ovinku ceste k njeni domačiji, zahodno od spominske kapele, dve grobišči: eno ob cesti, kjer so pri razširitvi ceste odkrili človeška okostja, in eno nad ovinkom.«

Trbovlje, kompleks novodobnih spominskih plošč. FOTO: Ivo Žajdela

Šentpavelski lovci so okoli leta 1960 naleteli na človeška okostja

Med jugozahodnim delom Jelenčarjeve skale (tu so posajene mlade smreke) in ce­sto proti Sveti Planini, ki se odcepi od ceste v Trbovlje, pri Jagrovi gostilni, vzhodno od nekdanje gostilne Pri Lizi, so šentpavelski lovci okoli leta 1960 naleteli na človeška okostja.

Udeleženec pobojev v Mariji Reki in Zasavju, Vili Maurer iz Hrastnika, je po sporoči­lu, da je bil med ubitimi tudi njegov brat, ki ni sodeloval z Nemci, začel pisati lastno obtožbo z naslovom Sporočilo iz stoterih gozdov. Ker s prvotno lastno obtožbo ni bil zadovoljen, jo je do smrti leta 2001 obnavljal ali začel ponovno pisati. Pred smrtjo je zapise izročil sinu ubitega /Alojzu Legvartu/, ta pa enemu izmed članov komisije za ugotavljanje in urejanje grobišč.

Vili Mauer: Sporočilo iz stoterih grobov

/Opomba Ivo Žajdela: Leta 2006 mi je Janez Črnej poslal besedilo z naslovom Sporočilo iz stoterih grobov. V njem je objavil daljše besedilo V. M., kot ga je s kraticama poimenoval. Kasneje sem izvedel, da je šlo za Vilija Mauerja iz Hrastnika, besedilo pa mu je posredoval Alojz Legvart. Besedila nisem objavil v reviji Demokracija, kot pred tem vrsto drugih njegovih prispevkov, saj se mi je vsebina zdela problematična. Objavil pa sem ga v knjigi Grobišča na Štajerskem, ki sem jo izdal v samozaložbi leta 2009. Besedilo tu dodajam v obliki pdf./

Vili Mauer: Sporočilo iz stoterih grobovNa območju Marije Reke je štirinajst grobišč

Na grobišču s tri metre visokim smrekovim križem, kjer je bila do leta 1890 Smrekarje­va koča, so 29. maja 1994 opravili krščanski pokop. Smreko so posekali sredi grobišča.

Po topografski karti, ki jo je izdala Uprava RS za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo leta 2004, je v jugozahodnem delu Marije Reke (Kregarjevem grabnu) na parcelni št. 782/3, p. št. 789/1 in p. št. 822 trinajst prekritih grobišč, vzhodno, tik ob trboveljskem lovskem domu pa eno. Največ sedem jih je na p. št. 782/3 s spominsko kapelo, zaho­dno od ovinkaste ceste s p. št. 1205, ki ji pravimo Žlakove ride.

Trbovlje, kompleks novodobnih spominskih plošč. Na njih so varuhi komunističnih zločinov napisali le imena, ki jih poimenujejo s sintagmo Padlim v boju proti fašizmu 1941–1945. FOTO: Ivo Žajdela

Marsikdaj gozdni delavci odkrijejo pri vleki lesa človeške kosti

»Z odlokom o izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta Občine Prebold, ki je bil sprejet 22. 4. 2010, je na zemljiščih s parcelnimi številkami 782/3 osem grobišč, 781/1 eno grobišče, 805 eno grobišče pri lovskem domu, 822 tri grobišča in 1211 eno grobišče ob cesti (pri odcepu gozdne ceste na Mrzlico). Tu so prepovedana vsa zemeljska in gradbena dela. Ob strokovnih delih na grobiščih morajo lastniki zago­toviti prost dostop in nemoteno delo.

Marsikdaj gozdni delavci odkrijejo, predvsem pri vleki lesa, človeške kosti. Namesto, da bi najdbo prijavili policiji, ki bi uvedla zakonsko določene postopke, kosti zagre­bejo,« je še ugotovil in zapisal Ivan Dolinar.

 Nadaljevanje v: Alojz Legvart, Trbovlje, Hrastnik, Marija Reka, pomori, poboji, grobišča [25]

1/10