Nadaljevanje iz: Ivan Dolinar, Marija Reka, Trbovlje, pomori, poboji, grobišča [24]

Leta 2002 je Tine Velikonja napisal prispevek o enem od glavnih morišč, povezanih s komunističnim uničevalnim taboriščen na Teharjah, o Hrastniškem hribu nad Hrastnikom (Stari Hrastnik, Zaveza, št. 46, september 2002). Pri pripravi prispevka je prosil domačina Alojza Leona Legvarta iz Hrastnika, da mu opiše takratne razmere v Hrastniku, saj so komunisti takrat, takoj po vojni leta 1945, ugrabili in umorili tudi njegovega očeta. V nadaljevanju objavljam njegovo pričevanje, saj je povezano z morišči na Prevalu in Vrheh pri Mariji Reki (med Preboldom in Hrastnikom).

Seznam oseb »1. transporta«, odpeljanih iz zapora Forte v Trbovljah na morišče leta 1945.

Že leta 1943 in 1944 so pisali sezname

Razumem, da vas zanimata predvsem Stari Hrastnik in kakšna je bila sodrga, ki je na njem morila. Vendar tistih dogodkov ni mogoče ob­rav­navati ločeno. Preveč so povezani. Tile ljud­je, denimo, ki so divjali po Zasavju in jih bom imenoval v zvezi s svojim očetom, so imeli besedo tudi na Starem Hrastniku, tako ali drugače. Že leta 1943 in 1944 so pisali sezname, koga bodo pospravili po zmagi. Bili so domačini, prepričan sem, da so imeli že takrat označene lokacije, zato maja in junija 1945 niso bili v zadregi, ko je bilo treba pokazati, kje so jame in razpoke, katere poti so varne in kje je zemlja pripravna za grobove. Veliko od njih je bilo prej knapov.

Pričevanje Franca Podstudenška iz Trbovelj, ki so mu komunisti leta 1945 pri Mariji Reki umorili očeta Adolfa, starega očeta Franca, teto Elzo (Gabrijelo Podstudenšek, poročeno Plaznik), z morišča se je rešil le stric Miha Plaznik.

Plavi avtobus, ki je maja 1945 vozil iz trboveljskih zaporov na morišča

Konrad Pevec - Konči, glavni oznovec Zasavja, je bil prej štajger, jamski nadzornik, leto po svobodi pa že direktor rudnika. Gotovo je vedel za Barbarin šaht v Hudi Jami pri Laškem, da so bili namreč leta 1942 ta rudnik zaprli in je za tisto kot nalašč, ker bodo več tisoč ljudi lahko noter spravili, pa jih tam nihče ne bo iskal. Pa mali tovornjaki, prekriti s plahto, ki so najprej strašili po Zasavju. Kaj pa tisti plavi avtobus, ki je maja 1945 vozil iz trboveljskih zaporov na morišča? Sami trdite, da se je prve dni junija pojavil na Teharjah in bil zraven pri vsakem transportu. Naše so prav tako vezali s telefonsko žico od zadaj, le slačili jih niso. Tako pri vezanju kot streljanju so maja in junija 1945 rinili zraven tisti mulci s Kala. Nekaj so jih celo poslali na Teharje, denimo Gračnarjevega Pepika, večina pa je rogovilila po Zasavju. Hlepeli so po krvi in dela je bilo zanje na pretek.

Seznam 99 osem iz »Lagerja Hrastnik«, Trbovlje, 25. maj 1945.

Tiste zapore smo krstili po lastniku, ki se je pisal Forte

Res pa je, da so si dali Zasavci maja 1945 najprej opraviti s svojimi bližnjimi rojaki. Po našega ata so prišli že na dan osvoboditve, 9. maja 1945, ob pol štirih zjutraj. Alojz Holešek in Alojz Petek iz Trbovelj sta ga prišla aretirat. Ponj sta prišla s pretvezo, da bo šel za pomož­ne­ga stražarja na Birtičev most. Konči jima je naročil. Potem pa je mama čez nekaj ur izvedela, da ga imajo v Birtičevem kevdru. Kdo je ukazal, da so že dopoldne vlekli iz aresta tiste verkšuce na Stari Hrastnik in jih tam ubili, ne vem. Med umorjenimi sta bila zanesljivo rudarja Stane Kepa in Karel Velikonja. Mirno lahko trdim, da sta to prvi žrtvi povojnih pobojev na tem hribu. Druge, med njimi tudi našega ata, so popoldne s tovornjakom prepeljali čez Katarino v Trbovlje. Tiste zapore smo krstili po lastniku, ki se je pisal Forte, in imel tam trgovino. Vse so imeli pripravljeno.

»Seznam 3. transporta«. Kam? V komunistično smrt.

V Mariji Reki in njeni okolici leži­jo

Cele mesece so sestavljali sezname. Poglejte kopijo dokumenta, ki sem ga dobil na vpogled v Arhivu Slovenije in nosi datum 17. XI. 1944! Na vrhu piše: Seznam narodnih izdajalcev iz Hrastnika. Na njem je napisanih 52 imen, za vseh 18 žensk piše, da so po rodu Slovenke, za vseh 34 moških, da so Slovenci, vsi pa so bili po vojni umorjeni, z mojim oče­tom vred. V Mariji Reki in njeni okolici leži­jo. Zgodilo se je v noči med 24. in 25. majem. Pla­vi avtobus so imeli, vozil ga je Marinčev Binče, mož Župančičeve Mimi, vsakokrat po trideset. Vezali so jih že v trboveljskem zaporu. Naš ata je bil v prvi skupini. Miha Plaznik mi je povedal, rudar, ki je tudi na seznamu. Bil je v drugi skupini in videl, kako so ga odpeljali pred njim. Niso jih slačili. Miha je z morišča na Podmeji srečno ušel, na Peci pobegnil čez mejo in se naselil v Münchnu. Leta 1994 je prišel na obisk in mi vse povedal. Škoda, da je umrl. Pokopan je na Dolu. Samo s Hrastnika so po vojni ubili tristo ljudi!

Območje morišč in grobišč pri Mariji Reki ter na Vrheh nad Trbovljami. VIR: Geodetska uprava

Seznam Franca Podstudenška oseb iz Hrastnika, ki so jih maja in junija 1945 umorili komunisti.

Obsedlo me je, da moram zadevi priti do dna

Za očeta imam pisne izjave treh sosedov, da ni bil v nobeni vojaški ali policijski formaciji, ni nosil orožja, mizar je bil, samo na šiht je hodil. Z zadnjega se je vrnil 7. maja 1945. Za njim nas je ostalo šest otrok. Ko se je to zgodilo, sem bil star štiri leta. Pogrešal sem ga in vpraševal o njem. Kar vrtal sem. Najprej pri mami, kasneje pri drugih. Obsedlo me je, da moram zadevi priti do dna. Za vsakega sem izvedel, kaj je počel takrat in koliko je kriv za njegovo smrt. Ne morem jim odpustiti. Nočem jim slabega, a za odpuščanje je potrebno kesanje, pa niti slišati nočejo zanj. Nekaj jih še živi. Njihova imena niso kar tako. Rekel sem že, da se niso spravljali samo nad domačine, glavno besedo so imeli tudi pri pobojih na Starem Hrastniku in okrog, četnikov, pripeljanih z Dola, ter domobrancev in njihovih spremljevalcev, pripeljanih s Teharij. Partizani, ki so spremljali transporte iz taborišča, so se odpeljali nazaj, Zasavci pa ostali in prevzeli posel.

Eden od trboveljskih seznamov oseb, ki so jih leta 1945 umorili komunisti.

Ko so prvi partizani na začetku upora ustrelili snažilko Pavlo Suša

Operativno je vse niti držal v rokah poverjenik Ozne Konrad Pevec - Konči. Nazadnje je živel v Žalcu. Ko bi se moral zagovarjati pred Pučnikovo komisijo, se je naredil bolnega. Vnukinja, zdravnica, je napisala tako potrdilo, da bi samo jokal. Potem pa jo je dedec čez dve leti peš primahal na borčevsko slavje na Kopitnik. Tule jih imam napisanih še triindvajset, večina je iz Trbovelj in Hrastnika. Z večino sem imel stike, normalni so bili videti, nikomur se ni poznalo, da ima kaj za seboj. Sergej Kraigher, falirani medicinec, ni bil domačin, v Za­sav­je so ga poslali za partijskega šefa. Vso vojno se je samo skrival. Ko so prvi partizani, ki jih je spravil skupaj, na začetku upora ustrelili snažilko Pavlo Suša, ki je pospravljala pri žandarjih, mu je tale iz Čeč, ki je kot mladenič sodeloval pri tisti branži, očital: »Posluš, kuga pa vam je ta ženska nardila?« »Tiho, žrtve morajo biti!« in razprave je bilo konec. Vodil je priprave za prevzem oblasti, pri tem mislim na kadrovsko politiko, sezname, evidenco predvidenih morišč in izbiro predvidenih taborišč in zaporov.

Eden od trboveljskih seznamov oseb, ki so jih leta 1945 umorili komunisti.

Napisanega imam tudi Slavka, brata Lidije Šentjurc

Napisanega imam tudi Slavka, brata Lidije Šentjurc, ki naj bi kot sodnik delil pravico pod Pustovim toplarjem. Zvone Riček, major Ozne, je vodil poboje v Barbarinem rovu /v rudniku Huda jama/. Alojz Salomon se je spravljal ravno na Hrastničane, že pri Birtiču je tepel našega ata. Rudi Bantan - Damjan, komandant trboveljskih zaporov, sicer malar iz Zagorja, se je zapil. V takem stanju se je pred svojimi vajenci hvalil, da jih je več v zaporu kar z nožem in kako se je hecal iz tistih reve­žev: »Mi pa nismo tak kot Nemci, mi pa ne bomo vas pobil!« Milan Kožuh je bil politični komisar; Maks Jakopič pa sodeloval pri tistem spisku 52-ih. Jože Jerič - Miha, stari oče poslanca Jeriča. Maks Kovče, zidar, se mi je na Rabu hvalil, ka­ko jih je kar z nožem. Stane Keršič, Tone Urankar in Anton Zelič iz Trbovelj; Alojz Salomon se je šel sodnika, Julka Zadobovšek je bila v zaporu strah in trepet žensk. Pa še Franc Kreže, bivši hrastniški župan, Franc Šipek, kasneje predsednik centralnega delavskega sveta v Trbovljah, in Vili Hofmajster, predsednik upravnega odbora Reka, so bili zraven.

Eden od trboveljskih seznamov oseb, ki so jih leta 1945 umorili komunisti.

Mamo so farbali za ata, da je živ

Zaen­krat sem jih povedal dovolj. Bili so od vraga. Mamo so farbali za ata, da je živ, in jo poslali po obleke in perilo. Čez hrib sta nesla poln koš tiste robe do zapora. Potem je 29. maja 1945 prišel domov brat Janko kot poročnik Prekomorske brigade. Z brzostrelko, obešeno čez ramo, je šel z mamo gledat v Trbovlje v zapore. Zahteval je poveljnika in prikazal se je Konči. Ob vprašan­ju, kje je ata, je falot zafarbal: »Smo ga poslali v Celje!« Odpeljala sta se v Stari pisker v Celje, kazala atove slike, pa jima je tisti komandant povedal, da takega možaka pri njih ni. Potem na Teharje, kjer ju še blizu niso pustili, čeprav je bil brat oficir. Brat se je moral vrniti v enoto.

Seznam štaba Ozne (3. VDV NO) v Zasavju, ki so organizirali pomore domačinov maja in junija 1945.

Na Starem Hrastniku so svetili in morili zasavski knapi

Seveda pa ni skrivnost, da je na Starem Hrastniku in okolici uradno morila 3. VDV brigada Zasavsko-kamniškega odreda. Že mogoče, da se je takrat preimenovala v enoto Knoja, pa se pri njih na zunaj ni nič spremenilo. Pomagali so vojaki iz Črne gore, tisti, ki so imeli na glavi štikane kape. V enote Knoja so prekomandirali in aktivirali tudi večje število hrastniških borcev in civilistov. Pa še 70 skojevcev, »maj­skih hroščev«, ki so 4. maja 1945 odšli na Kal. Teden dni so jih imeli na vajah, da so jih naučili ravnati z orožjem. Kasneje so jih imeli zraven povsod, kjer se je streljalo. Rešeni domobranci ne lažejo, ko pišejo, kako slabo je likvidatorjem šlo od rok in koliko jih je živih padlo v jamo. Nespretni, nemarni in pijani. Miha mi je pravil, kako je v avtobusu, v katerem so jih peljali na morišče, smrdelo po žganju. Svoj nori posel so opravljali kar tako, veseljaško in prešerno, samim sebi so bili všeč, pri tem pa jim je bilo vseeno, kam bodo poslali kroglo, v glavo ali tja, kjer je bilo po njihovem lažje zadeti, v srce. Skoraj vsi so še živi. Bo kar držalo, kar trdite: usmer­jala in nadzorovala je Ozna, prevoze in varovanje so prevzele enote Knoja, svetili in morili pa zasavski knapi.

Pustova kmetija v Brnici pri Hrastniku. Od tu so domobrance vodili na Hrastniški hrib, kjer so jih ubijali v rudniške razpoke. VIR: Zaveza

Pa se je začel hrib posedati in pokati

Po očetu sem vpraševal, kar sem se zavedel, da živim in da je z našo družino nekaj narobe. Ko pa sem bil star 12 let, sta me začela zanimati tudi Stari Hrastnik z okolico in njegova zgodovina. Zadnjo resnico o njem sem izvedel leta 1958, ko sem imel 18 let. Takrat sem dobil prvo službo pri rudniku. Mama ni imela denarja, da bi šel naprej študirat, čeprav sem se v redu učil. Bogdaj, da sem prišel vsaj do poklica. Izučil sem se za mizarja. Zaposlen sem bil, da sem skrbel za material. Tu zgoraj na Starem Hrastniku je rudniški kamnolom, vam bom pokazal kje, saj so ga zdaj oživili. Imeli so velik nakladalni stroj, vozili v vagončkih približno po kubik in pol materiala, zemlje in kamenja, kar po tirih, kamor si hotel. Štirideset let so prej ropali premog. Kolikor so vzeli ven, bi morali dati noter. Pa so delali kar po svoje. Važna je bila proizvodnja, nikogar ni bolela svinjarija, ki so jo puščali za sabo. Pa se je začel hrib posedati in pokati. Leta 1960 sem šel na Rab in se vrnil šele leta 1966. Zato vsega dobro ne poznam.

Hrastniški hrib, pogled s Kovka, na sredini Pustova kmetija v Brnici, levo nad njo travnata zaplata z v vrstah nasajenimi drevesi, tam je eno največjih grobišč domobrancev, ki so jih na morišče vozili s Teharij. VIR: Zaveza

Območje morišča in grobišča na Hrastniškem hribu nad Hrastnikom (v trikotu med napisoma Hrastnik in Hrastniški hrib ter nad koto 349). VIR: Geodetska uprava

Ne vem, koliko vozičkov so naložili in kam vozili

Vem pa za leto 1982, ko je bil vdor tako smrdljivega mulja, da se ni dalo zdržati. Ravno tu na Starem Hrastniku. Nekaj sto metrov pod temile vrtačami. No, mulj, razmočeno kamenje in pesek, šlemunga rečemo tisti brozgi. Na kosti mislim, da so bile vmes, o tem se je govorilo. Šele z Dreggerjevimi aparati se je dalo priti zraven, milica je stražila. Ne vem, koliko vozičkov so naložili in kam vozili. Sem vpraševal direktorja rudnika, pisal se je Franc Šivic ali nekaj takega. Ni mi rekel ne ja, ne ne. Samo smehljal se je. Naš zdravnik Jože Toplak pravi, da so enkrat prej tudi na Tirbergu pogledale na dan kosti. O tem ne vem nič.

Hrastniški hrib, morišče in grobišče domobrancev s Teharij ter prej omenjena drevesa, zasajena po »ureditvi« morišča, leta 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Petsto metrov v dolžino in dvesto v širino so sami grobovi

Vrnimo se 25 let nazaj. Sanacije /morišča Hrastniški hrib/ so se namreč lotili že leta 1956, pa ni prav zalegla. Na tri izmene je šlo, noč in dan so vozili, tudi v sobotah in nedeljah. Ko sem leta 1958 pri rudniku nastopil službo, sem se vseeno čudil, zakaj taka konspiracija. Vprašal sem Jožeta Martinčiča, ki je vozil tisto mašino na bencin: »Kam pa vozite ta material?« Vse mi je razložil: »Tole že narmenj dve leti vozimo ke.« »Ja, kam pa?« »Ke v tiste razpoke, tam not, kjer so jih moril.« »Kje pa je to?« »Veš, kaj, zdajle zjutraj je veliko gospodov tukaj gor pa tak so. Ko bom imel jaz popoldan šiht, pa pridi gor pa ti bom pokazal.« In res mi je razkazal. Kamnolom na vrhu, pod njim po pobočju globoke razpoke. Ustavila sva se pred največjo: »Vidiš, v tole luknjo vozimo že tri tedne, pa še ni polna. Tole moramo zdaj vse nafilat.« Imeli so ozkotirno železnico in kar nekaj let potrebovali, preden je bilo vse pokrito. Niso samo zravnali, še več so navozili tistega materiala. Bile so velike kopice. Pa so z buldožerjem prišli in vse zravnali, potem pa posadili smreke. Zdaj so že velike. Tule, kjer rastejo najbolj gosto, tule zgoraj pod vrhom se točno vidi, kje so bile te razpoke, petsto metrov v dolžino in dvesto v širino so sami grobovi.

Spominski križ na Hrastniški hribu, leta 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Hrastniški hrib: Samo Hrvatov je več kot pet tisoč, s Teharij pa dva tisoč

Prignali so jih bili zvečine z Brnice. Pri tisti kmetiji so ustavljali tovornjaki, ki so pripeljali s Teharij. Segnali so jih dol, morali so se sleči, ženske v spodnjem perilu, moški skoraj goli, če ne prej, pa pred moriščem pa v hrib. Za razsvetljavo so jim najbolj prav prišle jamske svetilke. Niso bile karbidovke, kot govorijo vaši, ampak na bencin, rekli smo jim ziherice. Tole mi je pravil Ciril Kačič, ki je kot partizan več­krat spremljal žalostni sprevod. Lahko da so začeli od spodaj in najprej napolnili jame na Hrastovi rebri, potem pa vedno više. Zraven je bil, ko so jih prignali prav sem gor. V samih gatah in srajcah, bose in zvezane. Vam se zdi malo verjetno, ker da je to eno uro hoje. Še dlje, če si lačen in žejen. Pa je bilo vseeno tako. Kačič je pravil, da so bili nekateri tako izmučeni, da so jih ubili kar med potjo. Nismo zmogli ne naprej in ne nazaj. Kar tam so jih, saj je bilo jam in razpok na pretek. Vseh niso streljali, nekatere so potolkli ali pahnili v jašek. Ko so opravili, so na trupla nametali dinamit in živo apno. Kar tri leta so imeli na Starem Hrastniku postavljene straže, ki niso nikogar pustile blizu. Čeprav so svet zravnali in navozili materiala celo več, kot je bilo treba, se spet pogreza. Po vsem Starem Hrastniku od Blat pod Jelenco pa do Hrastove rebri so grobovi. Največ pa tu zgoraj. Poglejte vdore, kako se kažejo, tale pa tale pa onega, več sto jih je. Najbolj masovno grobišče v Zasavju. Bil sem še otrok, ki sem komaj vedel zase. A že takrat so mi rekli: sedem do osem tisoč. Samo Hrvatov da je več kot pet tisoč, s Teharij pa dva tisoč.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Radeče, pomori, poboji, grobišča [26]

1/16