Nadaljevanje iz: Alojz Legvart, Trbovlje, Hrastnik, Marija Reka, pomori, poboji, grobišča [25]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Kraj Radeče leži ob Savi, južno od Zidanega Mosta, tam, kjer se soteska med hribovjem Jelovo na desni strani in Čelovnika na levi strani Save razširi v rodovitno sevniško-brestaniško dolino. Večji del Radeč leži ob južnem vznožju Jelovega hriba na vsako stran rečice Sopote na desni strani Save. Manjši del Radeč pa ob strmem vznožju Čelovnika, kjer imajo Sava, cesta in železnica komaj kaj prostora, da se iz Zidanega Mosta prerinejo skozi sotesko, ki se proti jugu razširi. Razširitev soteske se začenja z železniško postajo na levi strani Save in s starim železnim mostom, ki povezuje oba dela Radeč. Radeče so bile znane po kakovostnem papirju za tiskanje bankovcev, ki mu je voda iz Sopote izboljšala kakovost. Znane pa so bile tudi po vzgojnem zavodu za mladino. Zajezitev Save pa jim že daje sliko jezerskega obrežja.

Cerkev sv. Petra v Radečah. FOTO: Ivo Žajdela

Gnali so jih na breg Save in jih streljali, da so padali v reko

Marta Hus, roj. Železnik, doma iz Radeč, ki kot upokojenka živi v Celju, mi je povedala: »Bili smo uradniška družina. Imeli smo hišo na Obrežju (prej Sv. Peter, po župnijski cerkvi na desni strani Save), blizu železniške postaje Radeče. Oče je bil upravnik pošte na železniški postaji Zidani Most. Maja 1945 so partizani pod železniško postajo pri železnem mostu ustavljali begunce, ki so prihajali iz Brežic. Beguncem so vezali roke z žico na hrbtu. Ponoči so jih v kolonah gnali na breg Save in jih streljali, da so padali v reko. Reka je nosila trupla proti Krškemu in naprej proti Zagrebu. To je trajalo tri dni in tri noči.«

Radeče, pogled čez Savo. FOTO: Ivo Žajdela

Ko so begunce natlačili v zaklonišče, so vhod z razstrelivom razrušili

»Posebno sem si zapomnila dogodka, ko je na naše dvorišče prišla skupina kakih 200 beguncev. Eden od njih je priletel med zadnjimi in zavpil 'Sloboda, sloboda!' Drugi begunci so ga zagrabili in mu odrezali jezik. Jezik so vrgli našemu psu in ta ga je pojedel. Naslednji dan so prišli partizani, jim na hrbtu zvezali roke in jih v koloni odgnali v hrib, v protiletalsko zaklonišče. Zaklonišče so naredili Nemci za prebivalce Obrežja (Sv. Petra), ker je bil Zidani Most večkratna tarča letalskih napadov. Tako sem tudi sama z družino večkrat bežala v to zaklonišče. Partizani so, ko so begunce natlačili v zaklonišče, vhod z razstrelivom razrušili. Vhod je imel lesen vetrolov, ki se je pri eksploziji zrušil. Sosed Uran je kasneje hotel ostanke tega vetrolova uporabiti za drva, pa je naletel na negodovanje sosedov, zato je namero opustil.«

Z vlakom so iz smeri Zagreba pripeljali veliko število pravoslavnih svečenikov

»Moj oče je nekega večera maja 1945 ves zaskrbljen na tiho pripovedoval mami, kaj se mu je tistega dne dogodilo pred poštnim uradom na železniški postaji v Zidanem Mostu. 'Danes so z vlakom iz smeri Zagreba pripeljali veliko število pravoslavnih svečenikov (popov), oblečenih v kute. Stal sem pred poštnim uradom, ko so jih partizani mimo mene nekam vodili. Eden od njih, imel je dolgo sivo brado, se je zgrudil pred mojimi nogami. Partizan ga je na silo dvignil in nagnal za drugimi. Pri svojih nogah sem opazil listek. Previdno sem ga pobral, da partizanski stražarji niso videli. Nato sem odšel v urad, kjer sem listek prebral. Na njem je bila zapisana telefonska številka in besede: 'Došli smo do Zidanog Mosta.' Zavrtel sem številko in povedal sporočilo. Še zdaj me je strah; če bi me dobili, bi bil ob življenje ali ob službo. Njihov videz ni kazal usmiljenja.' Mama in oče sta še dolgo nekaj šepetala. Jaz pa mislim, da ti kruti dogodki ne smejo biti pozabljeni, saj so vendar vsi bili ljudje.«

Ubijali so jih ob cesti Rimske Toplice–Hrastnik

Dr. Aleksander Bajt je v svoji knjigi Bermanov dosje v poglavju Revolucija še čez konec vojne na strani 861 in 862 navedel, da je Druga armada v Zidanem Mostu zajela okoli 6.000 Črnogorcev, po večini civilistov in celih družin. Med njimi je bilo »skoraj vse duhovništvo iz črnogorsko-primorske škofije«.

France Nučič, upokojeni predsednik trboveljskega sodišča, je povedal: »Te begunce, kolikor jih niso ubili v Radečah, so ubijali ob cesti Rimske Toplice–Hrastnik. Največ od sedla na Marnem proti Dolu, na levi strani ceste, kjer je površina, porasla z gozdom, zelo razbrazdana.«

Radeče. FOTO: Ivo Žajdela

Koliko denarja smo prihranili državi, ko smo ubijali s krampi

Zanimala me je lokacija tega zaklonišča oziroma grobišča v Radečah na Obrežju (v Sv. Petru) ob Savi. Do zdaj o teh pobojih ni bilo nič slišati, saj so Radečani te zločine uspešno prikrivali. Tehnika pobojev v zakloniščih, breznih in rudniških jaških je partizane, kakor je videti, vseskozi spremljala. V tej zvezi bi rad zapisal izjavo partizana, udeleženca takih ubijalskih tehnik, Stanka Logarja na nekem skupinskem izletu: »Vi ne veste koliko denarja smo prihranili državi, ko smo ubijali s krampi, lopatami in cepini te narodne izdajalce.« Ivan Pučnik, tudi sam partizan, ki je slišal to izjavo pred nekaj leti, se še danes čuti prizadetega, s kakšnimi tovariši je bil skupaj.

Zaklonišče je v hribu za mestom, blizu železnega mostu (desno). FOTO: Ivo Žajdela

Skrivnost zaklonišča v Radečah

Z dr. Ivanom Dolinarjem, nekdanjim partizanom, sva poiskala profesorja zgodovine Janeza Koruna, ki živi na Obrežju, in ga prosila, naj nama pokaže morišča in grobišča v Radečah.

Nekega dne smo se dobili in Korun nama je pokazal morišče ob Savi pri privezu splavov nasproti Karminu pri železnem mostu. Peljal naju je do zazidanega zaklonišča-grobišča, kjer nas je pričakal lastnik hiše in sveta pred grobiščem. Lastnik hiše in parcele pred grobiščem je avtoprevoznik, ki ima parcelo zagrajeno z mrežo, znotraj pa spuščena dva divja psa rotvajlerja.

Dostop do grobišča je mimo vhodnih vrat hiše, nato zadaj za hišo prek obdelanega vrta do železne lestve, naslonjene na skalo. Po lestvi se pride do jame, ki je smetišče. Na levi strani nad jamo se vidi z zemljo nametan in v skalovju zazidan vhod. Po tleh ležeče veje in smeti dajejo slutiti, da nekdo skrbi, da prostor ne bi bil preveč vpadljiv.

Izginuli spomini in dobri čuvaji zločinov

Lastnik nama je dejal, da je tukaj na novo zgradil hišo, da nič ne ve, kaj se je tukaj dogajalo, edino to, da so maja 1945 v zaklonišču ustrelili deset belogardistov, in ker je smrdelo, so vhod zazidali. Zdaj pa da se mu mudi, ker mora ženo peljati k zdravniku. Pred 14 dnevi sta bila itak pri njem dva policista in si ogledala zaklonišče.

Na poti do avtomobila nas je ustavila gospa, ki je poznala Janeza Koruna. Dejala je, da je Dana Smodej, poročena Brilej. Kmalu sem ugotovil, da je sestra moje sošolke Vere Smodej, ki je tudi poročena z mojim sošolcem Mitjo Lavričem, direktorjem Pivovarne Union. Vprašala nas je, kaj tu počnemo. Dejali smo, da smo šli pogledat zaklonišče in grobišče v njeni bližini. Stvar je ni zanimala, ker je od tega minilo že preveč časa. Vse je že pozabila, edino tega ne, da so partizani, ki so bili v maju 1945 nekaj dni tu nastanjeni, vsak večer plesali kolo. Spomini Radečanov so se porazgubili pri Brilejih in Lavričih. Drugi pa so dobri čuvaji zločinov, ki jih je takratni notranji minister Polič z okrožnico ukazal zravnati z zemljo in izbrisati iz spomina.

»Spomenik« t. i. NOB sredi Radeč, nedaleč stran pa množica ubitih ljudi, za katere se ne zmenijo. FOTO: Ivo Žajdela

Zakopani umorjeni na parkirišču v Radečah

Na parkirišču nama je prof. Korun dejal, da so tudi tu bili neki jarki, kamor so metali ubite begunce, zraven pa so vrgli še Železnikovega psa, ki so ga partizani ustrelili drugi dan po tem, ko je požrl odrezani jezik begunca. Psa so ustrelili na Železnikovo prošnjo.

Vsi trije smo se nato odpeljali v Loko, v Dom upokojencev iskat še drugega profesorja zgodovine g. Majesa. Upali smo, da ga bomo dobili in še od njega kaj izvedeli. Imeli smo smolo, kajti njegov nečak ga je odpeljal domov.

Z dr. Ivanom Dolinarjem sva prof. Koruna odpeljala domov na Obrežje. Prosila sva ga, naj sporoči, če bo še odkril kakšno neraziskano grobišče. Sama pa sva se odpeljala domov proti Celju.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Krško, pomori, poboji, grobišča [27]

Janez Črnej, Zazidani v Radečah, Demokracija, 24. 4. 2003

1/6