Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, rudnik Pečovnik, pomori, poboji, grobišča [10]

/Besedilo je Janez Črnej napisal januarja 2012./

Štorski župan ni hotel nič vedeti o grobiščih v Jalovem grabnu

Prosil sem novega štorskega župana, da bi se sestala v hotelu Evropa, kjer bi mu razložil, kako si predstavljam njegovo pomoč pri nadaljnji raziskavi grobišč na Jalovem hribu oziroma v grabnu pod njim. Bila sva v isti stranki, zato sem mislil, da mi bo v pomoč pri moji raziskavi grobišč. Toda zmotil sem se. Po poslušanju moje razlage o celjskem občinskem odloku in Jalovem grabnu mi je na kratko odgovoril, da je on pristaš partizanov in da se o tem noče pogovarjati. Tako sva najin pogovor končala. Kasneje sem premišljeval, da če si pristaš partizanov, moraš ščititi tudi njihove zločine. Županov politični pohlep je kmalu pokazal tudi njegovo mešetarsko naravo, ki še vedno bremeni sedanjo občino Štore. Na žalost pa je nekdanje dogajanje okoli stavb z grobiščem pod njimi, sredi gozda na Jalovem hribu, ostalo neraziskano. »Dobro delo« za prikrivanje partizanskih zločinov je bilo opravljeno.

Zanimivo pa je, da je krajevna skupnost Aljažev hrib na Jožefevem hribu (po domače je to Rdeči hrib) proglasila dogajanja na Jalovem hribu oziroma grabnu za svoj krajevni praznik, ki ga še vedno vsako leto proslavlja z spominskim pohodom po poteh prve celjske čete. Pot teče po Jalovem grabnu, 50 metrov od grobišč sredi gozda. Kolovoz, ki je peljal tik ob grobiščih, so v začetku gozda zaprli, da je zarasel, na celjski strani grabna pa naredili novo cesto, ki je služila gradnji plinovoda. Tako je tudi tu, kakor v rudniku Boemia, ostala neraziskana skrivnost partizanskih zločinov.

Vladni komisiji je preprečil sondiranje ob Mlinarjevem Janezu

Grobišča pri Mlinarjevem Janezu dobro čuva sedanji lastnik graščine Mlinarjev Janez Aleksander Jančar, prijatelj Katarine Kresal, odvetnika Korošca, Zveze borcev za vrednote NOB, katerih član je tudi celjski župan Bojan Šrot, s pomočjo novinarja časopisa Delo Einspielerja.

Celo vladni komisiji z Jožetom Dežmanom in dr. Mitjem Ferencem je ob priliki sondiranja ob železnici pod Mlinarjevem Janezom Aleksander Jančar kot lastnikom graščine preprečil sondiranje grobišč okrog svoje graščine, ki jo je kupil z grobišči vred. Pred teharsko komisijo, ki jo je vodil Janez Lampret, kjer sem bil navzoč tudi jaz, je z frezo ravnal udornine treh 20 metrov dolgih grobišč. Preko njihove sredine pa je napeljeval žičnato ograjo, znotraj nje pa sadil grmovnice. Na poročilo komisije je župan Bojan Šrot lastnoročno napisal, da se komisija moti. To je bilo za predsednika dolgo delujoče teharske komisije Janeza Lampreta dovolj, da komisije ni več sklical. Tako je komisija zamrla, čeprav je njen obstoj in delovanje bilo zapisano v občinskem statutu. Poraja se vprašanje, kaj je s tem obnašanjem Lampret od župana dobil ali pa mu je bil kaj dolžan?

Za Aleksandra Jančarja vem, da dolguje nakup graščine županu Šrotu in zvezi borcev, saj za protiuslugo z družino in prijatelji varuje »zaklade in pridobitve NOB«.

Dvorec Mlinarjev Janez na Teharjah. FOTO: Ivo Žajdela

Območje pomorov so okovali s »spomeniki« in molkom

Tudi spominski park Teharje obiskovalcem ne pove, komu je namenjen ali Kučanu in njegovi hčeri, ter celjskemu opatu ali »vrednotam NOB«.

Mučeniška pot domobrancev skozi Jalov graben, Osenco, pod Pečovjem, do rudnika Boemia – Starega Pečovnika pa je »označena« s »spominsko ploščo«, na kateri je omenjena javka I. celjske čete pri Farčniku, Teharska cesta 124, Spominska pot I. in II. celjske čete, s spominskim kamnom Petru Stantetu - Skali, postavljenim ob novi cesti, nasproti grobišč v Jalovem grabnu. Na koncu, pred vhodom v rudnik, pa še z spomenikom umrlim partizanom rudarjem.

Poleg tega je skrivnost rudnika Pečovnika s celjske strani dobro varovana tudi z »republiko Zagrad« in z njenim »trentarskim molkom«, kjer je veliko bivališč bivših rudarjev, bivših borcev (Šrotov, Grčarjev) ali sedanjih mlajših članov »za vrednote ZB«.

Za njimi pa je vozil majhen tovornjak s cinkarniškimi ogorki

Anonimka Grozote rudnika Pečovnik, ki je bila poslana na več naslovov, med njimi Reporterju, Demokraciji, TV Slovenija, Muzeju novejše zgodovine, zvezi borcev itd. (samo v Demokraciji je bila objavljena skrajšana verzija od Marije Vodišek), govori o uradnem zapiranju spodnjega rudnika Pečovnik. Po mojem mnenju avtor sploh ni vedel za rudnik Boemio, ki je bil amatersko zaprt že leta 1945 in nato dodatno leta 1947. Anonimnež govori, da so zabetonirali vso desno stran rudnika, kamor so ponoči vozili družine iz Celja in Zgornje Savinjske doline, za njimi pa je vozil majhen tovornjak s cinkarniškimi ogorki (žlindro). Možno je, da je poplava leta 1954 naplavila kosti iz spodnjega rudnika in s tem razkrila zločin iz zgornjega rudnika Bohemia.

Ko je komunistični voditelj Josip Broz - Tito 1. junija 1945 obiskal Celje (na fotografiji), je njegova ideološka paravojska na tem območju množično uničevala politične »nasprotnike«. VIR: I. Ž.

Poveljnik morilskega oddelka, bivši mesar

Zasebno obnašanje Slovencev po letu 1945 me vedno bolj spominja na obnašanje Rusov v času Stalinovih grozot, ki jih je opisal Orlando Figes v knjigi Šepetalci. Ob iskanju resnice in dejstev o dogajanju v rudniku Bohemia – Pečovnik sem slučajno prišel tudi do imena poveljnika oddelka, ki je izvajal morije v rudniku nad zaporniki Starega piskra in drugih začasnih zaporov iz okolice Celja.

Človek, bivši mesar, ki je bil poznan potem, da je živino pred klanjem pretepal, da je bilo meso bolj sladko, je prevzel usodo poveljnika izvajalcev morije ujetnikov v rudniku. Najprej je bil pri VDV (Vojska državne varnosti), nato pa pri Knoju. Rodil se je leta 1927 pod imenom Slavc Debelak, v partizanih je pridobil ilegalno ime Vojin. Preganjavica ga je odpeljala daleč od Celja, proti Ajdovščini, kjer si je na neki kmetiji našel veliko starejšo ženo. Tam je tudi umrl.

Celje so »osvoboditelji« spremenili v eno samo morišče in grobišče

Po dveh letih je iz grobišč v Celju začel uhajati mrliški zadah, posebej okoli Joštovega mlina (kjer je površno zakopanih na tisoče ubitih), protitankovskega jarka (Ostrožno–Teharje), iz rudnika Boemija in tudi iz drugih grobišč. Moje rojstno mesto Celje so namreč »osvoboditelji« leta 1945 spremenili v eno samo morišče in grobišče.

Ta mrliški zadah je v Celju verjetno postal tudi politični problem, ki je angažiral tudi partijo. Melhior Jošt, lastnik Joštovega mlina, ki so ga zaščitili po zgodovinski in komunistični plati, je pridobil koncesijo za kuhanje repelentov za zaščito poljščin pred divjadjo. Zvarek je bil kuhan iz tera, ki je bil ostanek koksa, ki ga je uporabljala mestna plinarna za proizvodnjo mestnega plina. Med kuhanjem in mehčanjem tera mu je bil dodan kreol, katerega prodoren vojn je prevladal vse druge, neprijetne, specifične vonjave. Kot mazivno tekočino so snov uporabljali lovci, ki so vanjo namočeno obešali na kole okrog njiv, da je neprijeten vonj odganjal divjad. Melhior Jošt je kuhal ta zvarek najprej pri sebi doma, kjer je Zahodna Ložnica, ki teče mimo Joštovega mlina tako smrdela, da se otroci niso mogli kopati v njej, nato pri vhodu rudnika Boemia, nato pa pri vhodu zaprtega rudnika pri Stranicah, za katerega se tudi sumi, da so v njem »zazidali« žive ljudi. Kako močan, prevladujoč in trajen vonj ima ta zvarek, smo se lahko prepričali, ko smo odkopavali zemljo nad vhodom v rudnik Boemio, kjer je zemlja po 60. letih še vedno zaudarjala po tem kuhanem repelentu.

Kjer je Janez Črnej leta 2011 organiziral izkop v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Kako so partizani varčevali pri množičnih pomorih

V spominu mi je ostal pogovor z Ivanom Pučnikom ob priliki odkritja ubitih v zaklonišču v Slovenski Bistrici. Borci so ga hoteli prepričati, da je zaklonišče prazno. Povedal mi je, da se je, ker je bil tudi sam partizan, vozil z njimi na izlet. Ko so se že malo napili, se je eden od njih, povedal je tudi priimek, ki sem ga pozabil, začel hvaliti, koliko denarja so prihranili v proračunu takratne države, ker pri umorih niso uporabljali streliva, ampak samo orodja. Ivanu Pučniku so se skoraj oči orosile, kaj vse so počeli njegovi soborci in s čem so se hvalili.

Če pomislim na kraje varčevanja: krške ledenice, radeško zaklonišče, rudnik Hudo jamo, rudnik pri Stranicah, Dolino zvončkov, rudnik Boemia v Pečovniku in verjetno še kje, je moral biti delež slovenskih partizanov pri varčevanju proračuna kar velik. /Janez Črnej/ Celje, 18. junija 2011.

Kjer je Janez Črnej leta 2011 organiziral izkop v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Pečovniška skrivnost se je v meni pojavljala kot slaba vest

/Janez Črnej/ Celje, 16. 7. 2011. Pečovniška skrivnost se je v meni pojavljala kot neka slaba vest, češ, rodno mesto, ki te je izvolilo za poslanca, na prvih povojnih demokratičnih volitvah, da smo zrušili totalitarni režim ter se demokratizirali in osamosvojili, in ker si obelodanil kako so kemično zastrupili zemljo, rastline, živali in ljudi, nato pa dovolili, da si obelodanil tudi morišča in grobišča ter sprejeli prvi občinski odlok v že samostojni državi o zaščiti teh grobišč. Republika Zagrad pa je uspela prikriti, svoj bestialni zločin v rudniku Boemia.

Pravica do resnice o grobiščih

Marjan Dvornik, Danilo Jurič, Alojz Pisanec, Janez Sever, razposlana anonimka, pričevanje Janeza Bajca Moja pot v Teharje 1945 v Zavezi, odkritje v Hudi jami, volja Roka Kleindinsta in Jožeta Dežmana in navodila g, Prikla z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Marku Štrovsu, katere lokacije lahko Vladna komisija za grobišča sondira, katera pa ne, mi je mojo voljo prignalo do vrelišča, da kod Slovenec, Celjan raziščem tudi skrivnost Pečovnika, saj sem tudi državljan RS in mi ustava dovoljuje tudi mojo pravilno državljansko obveščenost, pa četudi si jo poiščem in najdem sam.

Tako kot si je Aleksander Jančar kot lastnik Mlinarjevega Janeza dovolil prikrivati že evidentirana in z občinskim odlokom zaščitena množična grobišča, pa ga nobeden ni prijavil. Tako si dovolim jaz kod državljan, raziskati grobišča in s tem povezane zločine, da bi jih lahko obelodanil ljudem, ki imajo tudi pravico vedeti, če mi lastnik zemljišča to dovoli.

Kjer je Janez Črnej organiziral izkop v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Kako smo določili, kje je bil vhod v rudnik

Prijatelji so mi svetovali naj najprej poiščem načrt starega rudnika. Pridobil sem ga v Zgodovinskem arhivu Celje. Rudniške načrte zna prebirati samo strokovnjak, zato sem se na nasvet Jožeta Dežmana obrnil na Gorazda Hafnerja, dipl. ing. rudarstva, ki je vodil dela tudi v Hudi jami. Ugotovil je, da sem mu dal neobstoječi načrt. V njihovi rudniški evidenci tega načrta ni. Zato smo se dobili na licu mesta, pri nekdanjem rudniku, sedanji lastnik zemljišča Rok Kleindinst, Gorazd Hafner in g. Kenda. Po mojem vedenju, ki sem ga pridobil od Vinka Cerovška, domačina s Polul, smo približno določili nekdanji vhod v rudnik. Sedanji lastnik zemeljske površine je dovolil kakršni koli poseg, da najdemo vhod v izvozni jašek in vhod v sam rudnik.

Stavbe nekdanjega rudnika z separacijo vred so popolnoma porušene in požgane. Obstoji samo del separacijske stavbe, ki je bil skrajšan za tri metre in preurejen v stanovanjsko hiško.

To smo si ogledovali leta 2010. Bilo je vse zaraslo, zato smo se dogovorili, da bomo delo nadaljevali naslednje leto. Dobili smo tudi sporočilo, da je glavni vhod v jamo 30 metrov globoko zaprt z lesenimi pregradami.

Kako sem načrtoval odkop rudnika Pečovnik

G. Hafnerja sem prosil, da mi naredi predračun za geodetsko odmero in za odkop vhoda v rudnik in izhodni jašek. Za plačilo geodetske odmere, ki ni bila enostavna, saj smo imeli samo rudniške načrte, sem prosil arhitekta Valterja Ernsta, katerega oče je bil zaprt v Bresternici, umorjen pa nekje na Pohorju. Za plačilo odkopa pa društvo Nova Slovenska zaveza, saj so njihovi domobranci, kot Slovenska narodna vojska, pripeljani iz Vetrinja, razloženi iz dveh kompozicij tovornih vagonov na travnik pred graščino Mlinarjev Janez (po Janezu Bajtu, Justini Jazbec in Janezu Severju ) živi napolnili jaške tega rudnika.

Glavna površina te parcele, rudnika Boemia se je imenovala Marija polje. Na njej pa se nahaja glavni izvozni jašek in Marija vpadnik.

Kjer je Janez Črnej leta 2011 organiziral izkop v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. VIR: Janez Črnej

Pristop do vhoda v rudnik je zahteva veliko opravil in denarja

Glavni izvozni jašek je bil pokrit z navoženim materialom, ki je še vedno smrdel po Joštovih repelentih nad obdelanimi hlodi. Marija vpadnik je bil tudi zasut in stisnjen do dna, preko njega pelje zasilna cesta, na dnu pa smo odkrili dve železni tirnici, ki peljeta naprej v z zemljo napolnjeni jašek. Tudi tu bo potrebno odstraniti okoli 400 do 500 kubikov zemlje. Po dogovoru bomo dela nadaljevali z buldožerjem in rudniško sondažno cevjo. Moramo se zavedati, da je bilo v Hudi Jami enajst pregrad.

Sam pristop do vhoda zahteva veliko rudarskih strokovnih opravil in veliko denarja. Predračun znaša 25.000 evrov. Zato je predsednik naše komisije Jože Dežman zaprosil vlado za sredstva za sondiranje. Z ministrstva so sondiranje odobrili, vendar za leto 2012. Tako čakamo na finančna sredstva.

/Želja Janeza Črneja, da bi se dokopali v zakopan rudnik Pečovnik in morda tam odkrili umorjene, se ni uresničila. Verjetno so k temu botrovali štirje razlogi: denar, ki ga vlada ni odobrila, zahtevnost predvidenih del, vprašanje, če bi kaj našli in moreči čas po odkritju umorjenih v rudniku Huda jama, ko vlada ni dovolila nadaljevanja del, op. I. Ž./

Biserka Karneža Cerjak, 70 let skrivnosti rudnika Pečovnik, Janez Črnej, Reporter, 28. 4. 2015Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, Vojnik, pomori, poboji, grobišča [12]

1/5