Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, rudnik Pečovnik, pomori, poboji, grobišča [9]

/Besedilo je Janez Črnej napisal januarja 2012, devet let po prvem prispevku o Pečovniku./ V drugi četrtini leta 1945 so morilsko dobro organizirane enote partizanske vojske prišle v Celje in si s pomočjo celjskih partizanov terencev poiskale svoja začasna bivališča. Osma črnogorska brigada na domačijah na Ostrožnem in Dobravi, bataljon (399 partizanov) Gubčeve brigade na hribu sv. Jožefa v samostanu lazaristov (dr. Tamara Griesser - Pečar je v knjigi Cerkev na zatožni klopi zapisala, da so do srede julija 1945 že uničili samostanske stopnice in električno napeljavo v samostanu lazaristov, po Ladu Ambrožiču - Novljanu v knjigi Gubčeva brigada pa so v Celju bili samo dva dni, 16. in 17. avgusta 1945), 3. bataljon Knoja pa v Meščanski šoli sredi Celja, z štabom ob stolpu mestnega obzidja, nasproti bivšega poslopja trgovine T. Organizacijsko-politični center po psiholoških kriterijih izbranih morilcev, kakor jih je opisal Albert Svetina, v svoji knjigi Od rdeče zvezde do banditizma, se je nastanil v prostorih Plečnikove palače v Vodnikovi ulici, z velikim križem na vrhu pročelja in v prostorih nad kinom Metropol v Stanetovi ulici.

Skrivnostni rudnik Pečovnik je bil povsem levo, od trase strelišča in kamnoloma. Pogled z grajskega griča. FOTO: Ivo Žajdela

Politični cilj jim je bil zbrisati spomin na Teharje

Morilsko delo so jim določili komunistična partija in Ozna. Hrvate morajo moriti Črnogorci, Slovence Slovenci, Srbe Slovenci, nemške vojne ujetnika pa vsi. Partijska navodila so veljala tudi za grobišča. V grobiščih so morali mešati narodnosti in uniformirance s civilisti. Kasneje so jih vse slačili. Niso pa mogli prikriti spolov in starosti.

Kasnejše celjske lokalne oblasti, ki so obvladovale območja sedanjih občin Štore, Vojnik, Dobrna in Celje, so imele tudi upravno in politično moč. Politični cilj jim je bil zbrisati spomin na Teharje, kjer je bilo koncentracijsko taborišče ter na vsa številna morišča in grobišča v mestu Celje in okolici. Okrožnica zveznega notranjega ministra republiškim notranjim ministrom je ukazovala, da morajo po videzu in spominih prikriti vsa povojna grobišča. Ta ukaz so prenašala notranja ministrstva pisno na takratne velike občine.

Kako so komunisti uničiti naselje Teharje z bližnjo okolico

Takrat ozemeljsko velika občina Celje je stala pred težkim problemom, kako prikriti taborišče Teharje, dva kilometra dolg protitankovski jarek, nekaj kilometrov strelskih jarkov, okrog 40 flakovskih jam (flak je bil nemško protiletalsko orožje), prav toliko pripadajočih t. i. L jarkov (jarki za zaščito flakovskega osebja) in veliko število na roko izkopanih velikih moriščnih jam. Takratni vodilni komunisti, ki jih kar nekaj ni bilo Celjanov, ter nekaj servilnih intelektualcev in partijskih primitivcev, ki so jih komunisti obvladovali z grožnjami zaradi njihovega preteklega dela, se je odločilo uničiti naselje Teharje z bližnjo okolico. Leta 1986 so pripravili načrt razširitve Cinkarne Celje proti vzhodu, ki ga je pripravil Razvojni center Celje, vodil ga je bivši direktor in takratni predsednik Skupščine občine Celje Tone Zimšek. Zazidalni načrti so bili že od leta 1945 prepovedani. Ukinili so osnovno šolo, komunalno odlagališče in cinkarniško odlagališče pa preimenovali v odlagališče Žepina. Celjski komunisti so takrat (leta 1986) sklicali veliki sestanek v Narodnem domu in zahtevali v imenu 4.000 celjskih komunistov širitev Cinkarne Celje proti vzhodu.

Zaradi teh njihovih odločitev je območje zaselkov krajevne skupnosti Teharje zastrašujoče kemično zastrupljeno, prostorsko degradirano, naselitveno onemogočeno in družbeno paralizirano z zmanjšanim številom prebivalstva in javnih ustanov.

Celjska ekologija in celjski oportunizem

Pri sprejemu okoljske zakonodaje v takratni skupščini sem leta 1991 v amandmaju na člen o degradiranih območij predlagal, da se tudi KS Teharje proglasi za tako območje. V podporo mojemu amandmaju sem v avli sejne sobe zbora občin izobesil dva zemljevida takratne velike občine Celje. Na enem so bile z črno barvo označene lokacije 22 celjskih grobišč, na drugem pa z različnimi barvami označena zastrupljenost zemlje, živali in rastlin z težkimi kovinami, z fluorjem in PCB.

Po zaslugi takratnega predsednika Skupščine občine Celje Antona Rojca, ki je bil tudi moj poslanski kolega iz Demosa v Zboru občin, ter izrazit nasprotnik okoljskih prizadevanj in raziskav povojnih grobišč, moj amandma ni bil sprejet. Kljub takratni zakonski omejitvi števila tridesetih notarjev za vso Slovenijo je zaradi svojih nazorskih nagnjenj, ki so bile v času Drnovškove vlade odločilne za državne službe, Rojec dobil koncesijo za notarja. Takrat je bilo za tisto mesto notarja več primernih kandidatov.

Skrivnostni rudnik Pečovnik je bil malo desno od sredine posnetka. FOTO: Ivo Žajdela

Po sledi rudnika in kamnoloma v bližini Celja

Na moj zemljevid z lokacijami 22 celjskih grobišč (kasneje jih bilo 36) se mi je odzval Marjan Dvornik, takrat predsednik skupščine občine Novo mesto (1990–1993) in tudi poslanski kolega v Zboru občin. Povedal mi je, da so bili pri njem na občini na sprejemu zdomci iz Argentine. Ena od zdomk ga je prosila, če lahko v bližini Celja poišče kraj z rudnikom in kamnolomom, kamor so žive zasipali njihove sorodnike, domobrance, vrnjene iz Vetrinja. Po prvem miselnem zastoju, če tak kraj v bližini Celja sploh obstoja, se mi je odvrtela kombinacija apnenika, kamnoloma, zaprtega rudnika in celjskih govoric o Pečovniku.

Območje rudnika Pečovnik leži v krajevni skupnosti Zagrad, južno od znamenitega celjskega gradu in pod hribom Grmada, na katerega je lastnik zemljišča Rafael Trobiš (avtobusni šofer) z pomočjo helikopterja postavil veliki, železni spominski križ z zvončkom. Križ je blagoslovil celjski opat Marjan Jezernik, zvonček, ki je ob smrti lastnika počil in je bil zamenjan z novim, pa takratni celjski škof Anton Stres. Veličastni križ vrh Grmade daje slutiti, da je nekdo vedel ali slutil, da se v nedrjih hriba nahaja skupinski grob številnih nečloveško umorjenih ljudi.

Blizu vhoda v rudnik Pečovnik: ostanki nemškega bunkerja. FOTO: Ivo Žajdela

Vhod v rudnik je bil pri okupatorjevem bunkerju

V kraj Pečovnik prideš iz naselja Polule, ki ležijo na desni strani Savinje, po mostu, na levi breg, nato pa desno po cesti pod železnico in ob potoku Hudičev graben /Ločnica/ do malo razširjene doline, ki vodi po levem odcepu, do južnega pobočja Starega gradu, potem naprej po dolini, desno čez most, čez potok Hudičev graben, do spodnjega, zdaj uradno zaprtega rudnika Pečovnik. Naprej po cesti po desni strani potoka vodi pot do vojaškega strelišča, mimo strelišča pa do razcepa ceste, levi odcep vodi do zaselka Osenca. Naprej do Pečovja, naravnost po dolini, pridemo najprej do spomenika umrlim partizanom na levi strani ter starim okupatorskim stražnim in zaščitnim bunkerjem za vhod v rudnik Boemia. Ta se nahaja nasproti in je prikrit, saj so ga zasuli z zemljo. Naprej po cesti pridemo do ribogojnice.

Blizu vhoda v rudnik Pečovnik: levo »spomenik« »NOB«, desno ostanki nemškega bunkerja. FOTO: Ivo Žajdela

Moč govoric o rudniku Pečovnik

Moja poizvedovanja pri kmetih in znancih v Zagradu niso prinesla nobenih odločilnih zaključkov, razen nasvet g. Mančka, naj grem vprašat njegovega soseda na hribu Stanislava Juga, ki je zdaj upokojen. Bil je namreč rudar v rudniku Pečovnik. Hotel sem povezati pričevanje Darinka Juriča, ki je bil otrok s Petrička, da so njegovega očeta odpeljali umorit v rudnik Pečovnik, z prošnjo argentinske izseljenke Marjanu Dvorniku.

Po pričevanju starega rudarja Stanislava Juga so imeli zalog premoga za več kot deset let. Dodal je, da leta 1945 niso imeli vstopa v rudnik, ampak šele leta 1946. Spomnil se je tudi neke zazidane površne. Preko direktorja ing. Janeza Vrečarja so bili obveščeni, da zalog premoga ni toliko, kot so mislili in da bi bilo najbolje, če hočejo obdržati službe, da uprizorijo nesrečo. Tako bi talna voda zalila premogovnik, škodo bo poravnala zavarovalnica, država pa bo poskrbela za njihove službe in pokojnine. Takrat je bilo v službi v rudniku 252 zaposlenih. »Nesreča« se je zgodila z razstrelitvijo neke betonske pregrade in talna voda je rudnik zalila. Po Celju so zaokrožile govorice, da se je ob poplavi leta 1954 v rudniku odtrgal neki plaz in voda je naplavila kosti, ki so vodilnim povzročile večje politične skrbi. Vsa ta pričevanja in govorice sem skušal povezati, da bi prišel do prave resnice.

Blizu vhoda v rudnik Pečovnik: »spomenik« »NOB«. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo in zakaj je zaprl rudnik Pečovnik?

Zapisnik Sekretariata izvršnega sveta za industrijo in obrt, Rudarski inšpektorat RLS, z dne 26. 12. 1959, govori o tem, da se ustavi izkoriščanje premoga, ker bi bilo izčrpavanje vode iz jame Konstanca združeno z velikimi težavami. Poleg tega bi bila ponovna oživitev izkoriščanja premoga prevelika nevarnost za rudarje. Črpalne agregate bi bilo nemogoče postaviti varno v izvozni jašek. Z ozirom na zadnje geološke in hidrološke raziskave pa bi obstajala ponovna nevarnost zalitja vode.

Pri sestavi sklepov komisije v pisarni rudnika so sodelovali: glavni rudarski inšpektor LRS ing. Matija Cerovac, ing. Franc Kenda, Beno Krivec, Stane Tratnik, Cokan, tov. Skok, organizacijski sekretar, ing. Vrečar, direktor Pečovnika itd. Rudarji se niso strinjali s tem, da bi rudnik zaprli, češ, da je premoga dovolj in bi ostali brez službe. Takratni predstavnik Skupščine občine Celje je bil Franjo Krivec.

Blizu vhoda v rudnik Pečovnik: »spomenik« »NOB«. FOTO: Ivo Žajdela

Kjer si je bivši partizan dal sam vzidati spominsko ploščo na hišo

Justina Jazbec je leta 2000 umrla v domu za upokojence v Celju, stara skoraj 90 let. Stanovala je proti koncu Teharske ceste (številka 90). Njen dobri znanec Alojz Pisanec jo je večkrat obiskoval. Tik pred smrtjo mu je zaupala: »Saj veš, stanovala sem proti koncu Teharske ceste, tam blizu, kjer si je bivši partizan dal sam vzidati spominsko ploščo na hišo. Govoril je, da mora paziti na Jalov graben, da ne bi kdo oskrunil poti I. celjske čete. Hvalil se je, koliko so jih pospravili po koncu vojne. Hotela pa sem ti povedati tole: v dneh prve polovice junija 1945 so pripeljali iz smeri Maribora dvakrat dolgo vlakovno kompozicijo, sestavljeno iz živinskih vagonov polnih ljudi.

Vlaka sta se obakrat ustavila vzporedno z graščino Mlinarjev Janez in gostilno Tlaker. Ljudi, bilo jih je zelo veliko, so kar tukaj spravili iz vagonov in jih odgnali proti Jalovemu grabnu. Kam ne vem. Mogoče proti Osenci in Pečovniku, tam so rudniški rovi. Preden umrem, sem ti morala to povedati, da boš vedel.« Gospa je res kmalu zatem umrla. Pred tem pa mu je še povedala, da je tudi v Jalovem grabnu polno grobov, in sicer pri znamenju, čez graben, kjer stoji skrivnostna hiška. Tam so kosti kar iz zemlje gledale.

Janez Črnej kaže, kje je organiziral izkop v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Zadnji transport domobrancev so izkrcali pod Mlinarjevim Janezom

Pričevanje Justine Jazbec o dveh kompozicijah vlakov, ki sta stali tri dni polnih jetnikov pod graščino Mlinarjev Janez in so te jetnike potem gonili tudi proti Jalovemu grabnu ter jih nato žive zasuli v rudnik, ter pričevanje kmeta nad Stolarno v Štorah nasproti graščine Mlinarjev Janez, ki je kot 14-letni fant gledal enookega Ivana Tlakerja - Luko, ki je pri železniških zapornicah pred gostilno Tlaker usmerjal ujetnike, skupaj z partizanskimi stražarji, nekaj proti graščini Mlinarjev Janez v smeri taborišča Teharje, nekaj pa čez Voglajno proti Jalovemu grabnu, dopolnjuje pričevanje Janeza Bajca v reviji Zaveza v številki 77. V članku Moja pot na Teharje 1945 je opisal zadnji transport domobrancev, ki so ga vrnili 1. junija 1945 Angleži iz Vetrinja preko Celovca, Pliberka, Maribora, Hoč. »Tu smo ostali dlje časa, nato so nas odpeljali proti Celju in zaustavili ob nekem velikem travniku med Štorami in Celjem. Tam so nas v vagonih pustili čakati dlje časa. Vse te tri dni smo bili v vagonih brez hrane in vode. Slišali smo, da se pred vagonom preliva voda, vendar ne za nas, temveč za stražarje. Ko so nas po daljšem času začeli izpuščati iz vagonov, vagon za vagonom so odpirali od zadaj proti lokomotivi, so nas ob progi že čakali slovenski fantje partizani, o Hercegovcih ni bilo sledu. Ko si skočil iz vagona, te je le brzina reševala udarcev kundakov, bičev, jermenov in kolov. Vsem ni nihče utekel. Ko sva z bratom pritekla do travnika ob železniških zapornicah, ki sekajo glavno cesto Celje–Teharje in železnico Celje–Maribor, je bilo tam že čez 1000 domobrancev, ležečih na tleh. Okoli njih in po ležečih so partizani nemilostno tepli in iskali sebi znane obraze. Tudi nas je isto doletelo, ne da bi vedeli zakaj. Ko sva z bratom ležala tesno drug ob drugem in je padalo tudi po nama, je moj brat prvič izrazil resnico: 'Pobili nas bodo!' Po moji oceni nas je bilo v tem vlaku preko 3.000 in to je bil zadnji transport iz Vetrinja. Brata sta bila takrat stara 22 in 21 let, sam pa sem bil star 17 let. Domov sem se vrnil in se svojim staršem še enkrat rodil na Marijin praznik 15. 8. Brata sta pokopana s prijatelji, starejši v kočevskih breznih, srednji pa nekje pri Teharjah. To sem podoživljal 1000-krat in še enkrat 8. junija 1990 /spominska slovesnost v Kočevskem rogu/.«

Teharje, levo dvorec Mlinarjev Janez, v ospredju železniška proga, razglednica okrog leta 1960.

Kje vse so ubijali domobrance vzhodno od Celja?

Pred železniškimi zapornicami pred mostom čez Voglajno pod graščino Mlinarjev Janez so domobrance torej pričakali slovenski partizani in jih pri raztovarjanju začeli pretepati z puškinimi kopiti, koli, biči in jermeni. Pred njimi je druga kompozicija vlaka tovornih vagonov pripeljala okoli tisoč domobrancev, ki so že ležali na travniku. Njihova kompozicija vlaka z tovornimi vagoni pa okoli 3.000 domobrancev – vojakov Slovenske vojske. Sprejem so verjetno uprizorili partizani bataljona Gubčeve brigade, ki so domovali v samostanu lazaristov pri sv. Jožefu in knojevci tretjega bataljona. Njihovo morilsko območje je verjetno obsegalo grobišča protitankovskega jarka od mostu čez Voglajno pri gostilni Tlaker do takratnega izliva Voglajne v Hudinjo, grobišča nasproti kmeta Pišeka na Teharski cesti, grobišča pri graščini Mlinarjev Janez, grobišča v Jalovemu grabnu do grobišča Boemia oziroma prikritega starega dela rudnika Pečovnik, in grobišča okoli cerkve sv. Jožefa. Verjetno so morili skupaj z Knojevci, katerih del je imel domovanje pri kmetiji Marovšek pod cerkvijo sv. Jožefa.

Graben z gozdno stezo, ki verjetno skriva umorjene leta 1945. VIR: Janez Črnej

Skrivnost grobišča v Jalovem grabnu (JZ od železarne Štore)

Razpored ujetnikov kam gre kdo, je verjetno delal enooki Ivan Tlaker - Luka, poznan že iz pohorske afere. Manjši del, verjetno mladoletnike, so gnali proti taborišču Teharje, nekaj so jih umorili kar na platoju graščine Mlinarjev Janez, kjer so štiri grobišča, velika kot dve v Košnici, kjer se predvideva po 250 ubitih v vsakem grobišču. Po pisanju Romana Leljaka oziroma po njegovi pričevalki Marici Mirnik, so tu umorili samo 168 hrvaških beguncev, ki so bili zaprti v teharski stari občini. Tri grobišča so dolga po okoli 20 metrov, eno pa je na njivi, kjer so vsako leto v času oranja krompirja izorali nekaj človeških kosti.

Mučeniška pot drugih je peljala od velikega travnika pred gostilno Tlaker pri železniških zapornicah, po Jalovem grabnu pod Pečovjem skozi Osenco in proti rudniku Boemia oziroma staremu rudniku Pečovniku.

V času velike občine Celje sta Jalov hrib in Jalov graben spadala pod občino Celje. Tako je celjski občinski odlok v seznamu grobišč navajal tudi grobišča v Jalovem grabnu. Pri ozemeljski in upravni delitvi občin pa je Jalov hrib pripadel novi občini Štore, Jalov graben pa je postal meja med občinama. Naivno sem mislil, da bo tudi lokacija grobišča na Jalovem hribu oziroma grabnu potrjena z odlokom nove občine Štore.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, rudnik Pečovnik, pomori, poboji, grobišča [11]

1/8