Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Radeče, pomori, poboji, grobišča [26]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ O Krškem sem prvič slišal od svojega očeta, ko mi je pripovedoval, da je bilo njegovo službeno mesto Videm, ko ga je, v davnih letih 1911–1912, še pred prvo svetovno vojno torej, kot stalnega učitelja z dekretom namestila takratna Avstro-Ogrska. Stanovati je moral v Krškem, ker na Vidmu ni našel sobe. V starem delu Krškega pa je bila gostilna, ki je imela sobe in hrano. Tako je vsak dan hodil čez Savo prek lesenega mostu na Videm in nazaj. Dolgo sem mislil, da so to bile razdalje in dolge poti. Oče je bil Pohorc iz Frama in zagret hribolazec, zato sem razmišljal, da je te poti z lahkoto opravljal. Nekaj let po vojni, hodil sem še v gimnazijo, me je oče neke počitnice peljal z vlakom v te kraje. Takrat sem videl, da sta Videm in Krško praktično en kraj, loči ju samo Sava, ki pa je tudi deželna meja med Štajersko in Dolenjsko, prav tako pa med bizeljčanom in cvičkom.

Leta 1990 sem bil v parlamentu (takrat še skupščini) RS izvoljen za podpredsednika parlamentarne komisije za zaprtje Jedrske elektrarne Krško. Predsednik je bil takratni župan Brežic g. Tomšič.

Udbovci so mi razbili poštni nabiralnik

Že na prvi seji nas je predsednik obvestil, da bomo imeli velike težave pri svojem delu, predvsem z zbiranjem dokumentacije, pričevanji strokovnjakov in ne nazadnje z nekdanjo Udbo oziroma SDV, saj so po začetku graditve JEK njeni predstavniki preplavili Krško in Brežice. Kasneje so se težave pokazale tudi pri samih službah v parlamentu, saj nismo dobili svojih prostorov za seje, urniki sej parlamentarnih odborov in komisij so se prekrivali, tako da je bila sklepčnost vedno vprašljiva. Nismo dobili denarja za ekspertize strokovnjakov, delo tajnic je bilo oteževano, ni bilo aparatur za snemanje in še in še. Delovanje SDV sem kmalu občutil tudi sam. Predsednik mi je naročil, naj se povežem z g. Kerštincem, ki je bil šef varnostne službe pri JEK, zdaj pa je živel v Celju, in naj ga povabim na sejo komisije. Poklical sem ga po telefonu in ga prosil, kar mi je naročil predsednik. Odgovoril mi je: »Pridem, če mi to dovoli notranji minister Igor Bavčar.« Po dveh dneh me je klicala tajnica naše komisije Andreja Cokan, da mi bo poslala vabilo na sejo. Tisti dan, ko je vabilo prišlo, so mi razbili poštni nabiralnik, osem pisem pa razmetali po cesti. Dve plavi kuverti, v eni je bilo tudi vabilo za sejo, sta bili raztrgani. Poštni nabiralnik sem še isti dan zamenjal, vendar je bil tudi novi drugi dan razbit. Pri naslednji seji parlamenta sem poiskal Igorja Bavčarja, bila sva v isti stranki (SDZ), in mu povedal o dogodku. Pogledal me je in rekel: »A tako.« To je bilo vse. Tudi g. Kerštinc ni prišel na nobeno našo sejo. Pridobili pa smo prof. inž. Sergeja Bubnova in pravico do ogleda JEK od znotraj.

Videm in Krško iz zraka. VIR: I. Ž.

Ker je bil preveč strokoven, ga je zamenjal politik Anton Vratuša

19. novembra 1990 dopoldne smo si ogledali JEK, nato pa smo imeli sejo v prostorih papirnice Djuro Salaj. Sergej Bubnov nam je v svoji ekspertizi razložil idejo, začetek in potek graditve JEK: »Za graditev JEK je prišel partijsko-politični ukaz od Tita. Lokacijo so kar iz vlaka določili Razgorić (predsednik takratne jugoslovanske jedrske komisije), Stane Kavčič in Savka Dapčević. Westinghaus, ki je bil popoln nosilec izvedbe, je izsilil pogodbo po načelu »vsi stroški se plačajo« ne glede na čas in način dela. Pogodba za notranjo opremo pa je bila na ključ. Izvajalci so bili naša podjetja (na primer Gradis), ki niso imela nobenih izkušenj pri graditvi nukleark. Načrtov v začetku ni bilo. Nato so načrti prihajali postopoma v različnih časovnih razmikih, saj se je čakanje zaračunavalo v režijo. Načrte sta delala Gilbert in Gay. Graditi so začeli brez gradbenih dovoljenj. Gradbeni dnevnik je vodil dr. Pavlovič. Pri takratnem izvršnem svetu SRS je bil za graditev nuklearke odgovoren pomočnik sekretarja za urbanizem, a je bil preveč strokoven, zato ga je zamenjal politik dr. Anton Vratuša. Gradbena jama je bila izkopana že veliko prej, preden so prispeli načrti in preden so prispeli gradbeni inženirji, zato so jo morali tudi zasipavati, ker je bila prevelika. Pri postavljanju železne konstrukcije, ki bi morala biti zavarjena, je podjetje Djuro Djaković doseglo svetovni rekord pri varjenju, saj jim je bila varnost verjetnostna kategorija.

Delali so ekspertize, kot jih je zahtevala partijska politika

Prevara za Američane in Westighaus pa je bila seizmološka situacija in seizmološka karta, za katero so bili najzahtevnejši in najbolj občutljivi, saj je seizmološka situacija temeljna zahteva za varnost. Seizmološka dognanja dr. Uroša Premruja in dr. Ivana Lapajneta niso veljala, saj so opisovala tektonsko prelomnico tik ob lokaciji JEK. Zato so dali seizmološko situacijo pripraviti inštitutu v Skopju. Seizmolog g. Ribarič je bil takrat honorarno nastavljen v Skopje. V tistih časih so vsi inštituti, če si jih dobro plačal, delali analize in ekspertize takšne, kot jih je zahtevala partijska politika. Podpise strokovnjakov pa so tudi ponaredili, kolikor je to koristilo politiki. Si lahko predstavljate? Za graditev JEK je bilo izdanih 129 gradbenih dovoljenj, večina pozneje. Poročilo izvršnega sveta SRS o graditvi JEK je leta 1975 podal dr. Miran Mejak, nato pa je nastal popoln molk. Obratovalno dovoljenje je JEK dobila 7. julija 1989.

Zanimivo je, da je našo komisijo o strokovni zmoti dr. Premruja in dr. Lapajneta prepričeval dr. Stanko Buser, češ da tektonsko prelomnico, ki sta jo opisala in narisala na seizmične karte in je bila tik ob sedaj stoječi JEK, ni tako globoka in nevarna, čeprav je območje Krškega seizmično najbolj nemirno na vsem območju nekdanje Jugoslavije. Dr. Stanko Buser je bil kasneje imenovan za veleposlanika RS v Švici.

Neomamljena goveda so morala imeti glavo obrnjeno proti Meki

V času graditve JEK je bilo značilno, da je med pravnimi, finančnimi in generacijskimi predniki današnje združene liste, to so KPJ, KPS in Titom ter Libijcem Gadafijem vladalo srčno prijateljstvo. Oba totalitarca sta si želela svoje atomske bombe. V zahvalo za Titovo JEK je Gadafi v Zagrebu postavil ginekološko kliniko, kamor je pošiljal zdravit tudi svoj harem. Celjska klavnica pa je lahko za Libijo opravljala obredno klanje govedi. Neomamljenim govedom, ki so morala imeti glavo obrnjeno proti Meki, so rezali vratove. Obred je izvrševal libijski svečenik, ki je kot študent prebival v Ljubljani. Klanje je potekalo ponoči, v popolni tajnosti. Po obredu se je pilo in jedlo v motelu Merx. Za to delo so bili določeni najbolj preverjeni mesarji in s strani republiške veterinarske uprave določeni strokovnjaki. Neznamenitosti Krškega so segale po vsej Sloveniji.

V Vidmu – Krškem do spomenik kmečkemu uporniku Matiji Gubcu ter morišči in grobišču v zakloniščih. FOTO: Ivo Žajdela

Dve zaklonišči v Krškem so leta 1945 napolnili z ljudmi

Naslednja neznamenitost so bile krške ledenice. Gostilničarji in mesarji Krškega so si ob Savi zgradili betonske bazene (ostanki so vidni še danes), v katerih so zmrzovali vodo iz Save. Led so nato razžagali v kvadre, te pa nato razvažali v za to pripravljene ledenice. Dve takšni ledenici sta bili izdolbeni v Trško goro. Bili sta prostrani, dolgi od 30 do 40 metrov. V času okupacije sta bili preurejeni v protiletalska zaklonišča.

Gospod Ivan Hlebec (Dolenji Leskovec pri Brestanici; že umrl) mi je povedal: »1. januarja 1949 smo v Krškem ustanovili okrajno prevozno podjetje Prevoz Krško. Dobil sem nalogo, da pri Bohorčevi štali odpremo dve takšni zaklonišči, ki sta bili leta 1945 napolnjeni z ljudmi in nato oba vhoda z minami razrušena. V pomoč sem dobil pet grobarjev. Ko smo odprli prvo zaklonišče, smo imeli kaj videti. Trupla so bila dobro ohranjena, z na hrbtu s telefonsko žico zvezanimi rokami. Dobro so se ločili moški, ženske in otroci. Globlje v zaklonišču pa so bila trupla že razpadla. Trupla smo nalagali na odprt tovornjak, zato so se ljudje ustavljali in gledali. Ustavil se je tudi znan krški taksist Stanko Žerjav in začel pripovedovati: 'Vidiš, Ivan, tukaj bi lahko bil tudi jaz zraven.' 'Kako?' sem ga vprašal, 'saj ti nisi bil v Celju, tukaj pa je zraven mrtvih cel kup osebnih dokumentov (tudi legitimacije Heimatbunda), ki dokazujejo, da so ti ljudje bili iz Celja.' Stanko mi je odgovoril: 'Blizu tukajšnje cerkve imam hišo. Neko noč so me zbudili tovornjaki, ki so obračali pred cerkvijo. Šel sem gledat, kaj se dogaja. Pred cerkvijo sem videl veliko skupino ljudi, ki so imeli na hrbtu zvezane roke. Videl sem tudi, da okoli njih stojijo stražarji. Hotel sem se umakniti, vendar so me videli. Nagnali so me v skupino in nas vse skupaj gnali proti Bohorčevi štali. Pri Komočarjih je bila živa meja, ki sem jo izkoristil, da sem se lahko skril v njihov hlev. V strahu sem čakal, ali me bodo iskali. Kmalu se je razlegla močna eksplozija, nato je bilo vse tiho. Ko se je začelo daniti, sem šel gledat, kaj se je zgodilo. Vhod v bunker oziroma zaklonišče je bil zasut s svežo zemljo. Naslednjo noč so spet prišli tovornjaki, spet je bila eksplozija, z zemljo je bil zasut vhod drugega zaklonišča.'«

Mrliče smo vozili v Žedovinek za starim pokopališčem

»Po tej Stankovi izpovedi smo mrliče nalagali naprej. Moji grobarji so jih v lesenih zabojih nosili na tovornjak. Smrad je postajal čedalje hujši, tako da so grobarji pili čedalje več žganja, ki so si ga v pletenki prinesli s seboj. En dan so se celo stepli za zlat pečatni prstan. Nato so se dogovorili, da bodo zlatnino, ki so jo našli, dajali v skupno posodo, kamor so nalili žganje, in nato dali vse skupaj pretopiti. Naše delo je trajalo štiri dni. Dnevno sem odpeljal tri do štiri tovornjake. Mrliče smo vozili v Žedovinek za starim pokopališčem, kjer so bile vrbe žalujke. Zaradi neznosnega smradu v samem zaklonišču so se uprli najprej delavci, češ da tega ne bodo več delali. Zaradi smradu, ki se je po mestu, skozi katerega smo vozili, širil z odprtega tovornjaka, so se začeli močno zgražati tudi drugi prebivalci Krškega. Po končanem delu pri tem bunkerju je prišel k meni udbaš in mi začel razlagati, da so v tem bunkerju bili ljudje, ki so iz Hrvaške bežali pred partizani, neka brodska brigada pa jih je dohitela in ubila. Odgovoril sem mu, da Hrvatje niso imeli legitimacij Heimatbunda iz Celja. Odgovoril mi je: 'Tovariš, za tebe je najbolje, da si čisto tiho in da nič ne veš o tem.' Zato drugega zaklonišča-grobišča nismo več odpirali. Tako je ostalo nedotaknjeno do današnjih dni. V Žedovinku so razširili staro pokopališče, vrbe žalujke so posekali. Tam, kjer so bila zaklonišča, zdaj stojijo nove stavbe, vendar je zaklonišče-grobišče še vedno nedotaknjeno. Pri našem opravilu ni bilo nikoli nobenega predstavnika milice, Udbe ali občine in niti sodišča. Države ni zanimalo, kaj počnemo.«

Krško, tu naj bi bil vhod v zaklonišče z grobiščem. VIR: I. Ž.

Iz Celja in Teharij so jih vozili ubijat v Krško

Johan Fric iz Celja, nekdanji miličnik v pokoju, ki je vedel, da vodim komisijo Demosa v Celju, me je vprašal: »Ali veste za bunkerje v Krškem?« Odgovoril sem, da ne vem. »Potem me pa poslušajte. Poleti 1945 so iz Starega piskra in teharskega taborišča iz Celja s tovornjaki odpeljali v Krško vsaj 700 zapornikov. V prvi bunker so jih natrpali 300, v drugega pa 400. Nato so oba vhoda z minami razrušili. Pred letom 1950 so enega odprli, ker so ga izpraznili. Trupla so bila zelo ohranjena, posebno ena izredno mlada in lepa blondinka, ki je obležala na polici, kjer je verjetno iskala zraka. Ob dotiku je v trenutku razpadla.«

Gospa Grajželj: »Nisem bila stara 20 let, vendar so me poleti 1945 zaprli v Stari pisker v Celju. Nekega dne me je paznik, ki sem ga poznala, poklical iz nagnetene celice, češ da moram iti pomagat v kuhinjo pripravljat hrano. Tisti dan in še nekaj dni za tem, ko sem delala v kuhinji, so vse celice, nagnetene z jetnicami in jetniki, izpraznili. Tovornjaki, ki so prišli iz Ljubljane, so pred Starim piskrom vse noči neprestano brneli. Odvažali so jetnike – neznano kam.« Gospa Grajželj je bila žena Ludvika Grajžlja, bivšega komandanta ujetniškega taborišča Bežigrad.

Evidentiranje grobišča v zaklonišču v Krškem. VIR: Mitja Ferenc, Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji

Umorjeni v gramoznicah v Belem bregu in pri Mrtvicah

Neznamenitost Krškega je tudi gramozna jama v Belem bregu. Ivan Hlebec: »Kot poklicni šofer sem vozil tudi za cestno upravo. Dobil sem nalog in pet cestarjev, da naložimo gramoz iz gramoznice v Belem bregu. Avto sem postavil vzvratno v jamo. Cestarji so začeli nalagati. Kmalu so naleteli na človeške kosti. Pri kopanju je bilo kosti čedalje več. Eden od delavcev je našel sanitetni povoj, v katerega sta bili zaviti dve zlati ženski uri. Vsi smo začeli premetavati in brskati po velikem kupu kosti. Zaradi tega nas je cestna uprava prestavila v kamnolom Role.«

Neznamenitost Krškega je tudi gramoznica pri Mrtvicah. Gospod Silvo Golob mi je pripovedoval: »V gramoznici na levi strani Save je bilo ubitih 80 do 90 domobrancev, ki so jih pripeljali iz Šentjerneja. Med njimi je bil tudi Anton Štekelj, ki je bil samo ranjen in je živ ušel iz jame. Zdaj živi v Ljubljani. V to gramoznico je papirnica Videm odlagala drevesne olupke. Pri Mostecu, na koncu vasi je 120 metrov dolg protitankovski jarek, kjer so ubili okoli 4.000 ljudi, pripeljanih s Teharij. Leta 1987 so jih izkopali in odpeljali neznano kam. Mostec je na levi strani Save med Vidmom in Brežicami, kjer potok Gabrnica zavije proti Brežicam.«

Rajhenburg z gradom. VIR: I. Ž.

Morili so jih tudi ob protitankovskem jarku v Rajhenburgu

Neznamenitost Brestanice (nekdanjega Rajhenburga) je protitankovski jarek na desni strani novega mostu čez Savo, pri Hafnerjevih. Ivan Hlebec mi je pripovedoval: »Po vojni sem peljal tovornjak po desni strani proti Brežicam. Pri Hafnerjevih je bila cesta prekopana zaradi protitankovskega jarka. Čez ta globoki prekop je bil zgrajen lesen most. Tovornjak sem ustavil, da sem preveril varnost mostu. Proti Savi sem videl dolg protitankovski jarek, ki so ga zasipavali nemški vojni ujetniki. Zraven je stal Zvone Prosenik. Poznala sva se, pa sem ga vprašal, kaj počnejo ti ljudje tukaj. 'Kaj ne vidiš? Ponoči so jih pripeljali iz Celja in jih pobili.' Videl sem brezštevilna, na pol zasuta trupla, pa sem vzkliknil: 'Pa toliko!' Odgovoril je: 'To še ni nič, v Krškem smo napolnili že dva bunkerja.' Ta jarek je velika povodenj leta 1954 s trupli vred popolnoma izplaknila. Ostala pa so grobišča Rajhenburžanov (Šaferja, Juga, Hafnerja, Ačka, Preskarja) v strelskih jarkih na brestaniškem (rajhenburškem) gradu.«

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Kozjansko, Podsreda, pomori, poboji, grobišča [28]

Janez Črnej, Temne sence nad Krškim, poboji, grobišče, Demokracija, 17. 4. 2003