Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Krško, Mrtvice, Rajhenburg, pomori, poboji, grobišča [27]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2005./ Kozjanski park obsega občine Bistrica ob Sotli (nekdanji Sv. Peter pod Svetimi Gorami), Kozje, Podčetrtek, Brežice in Krško. Te občine so nastale na območju nekdanjih občin Šmarje pri Jelšah, Brežice in Krško. Nobena teh občin ni leta 1990 ustanovila komisije za evidentiranje medvojnih in povojnih grobišč, ki jih je priporočala takratna prva demokratična slovenska skupščina. Demokratično izvoljene predstavnike teh občin je bilo strah in sram, da bi prek teh komisij prišla na dan tista resnica, ki so jo morali ali hoteli 45 let prisilno ali prostovoljno prikrivati. Ugotovljena dejstva govorijo o zločinih, ki so jih bili zmožni izvajati samo komunisti ter nekaj izprijencev v boju za oblast in svoj materialni obstoj.

Ideja nastanka Kozjanskega parka je nastala na podlagi politično-ideološke zamisli, »glorifikacije« Tita, revolucije in komunizma. Prvotni center je bil Kumrovec kot rojstni kraj Josipa Broza, svetišče pa kumrovška politična univerza, kjer so se šolali komunistični svečeniki. Slovenski svečeniki iz te univerze so po dejanskem razpadu svetišča v Kumrovcu in navideznem razpadu njihove ideje komunizma ta sporočila prikrito, pod streho slovenske politike, prenesli v Kozjanski park.

Kozje, uničenje po napad partizanske 14. divizije 12. septembra 1944. VIR: I. Ž.

Titov spominski park z morišči in grobišči

V socialistični Sloveniji so ta območja bila najprej razglašena za zaostala. Potem so prišla v kategorijo nerazvitih območij, nato pa v Titov spominski park. Po razpadu socialistične Jugoslavije se je hrvaški del preimenoval v Spominski park Kumrovec, slovenski del pa v Kozjanski park.

Številna grobišča tega območja sem delno opisal v tedniku Demokracija /23. decembra 2004/, kar je spodbudilo nekatere, da povedo še za druga, ki niso bila opisana.

Ob letošnji proslavi in maši, ob dnevu državnosti 25. junija /2005/, ki jo Krščanski forum pod pokroviteljstvom celjskega mestnega odbora SDS prireja vsako leto na ploščadi cerkve sv. Duha v Celju, me je nagovoril Ivan Šmajdek iz Celja (doma iz Podsrede). Prosil me je, naj se oglasim pri njem, da mi bo povedal o povojnem poboju civilistov, ki so ga izvršili v njegovi rojstni vasi Socke pri Podsredi.

Kozje, pogled s Pilštanja, Diplov graben (potok Dupla) je za hribom na levi od Kozjega. FOTO: Ivo Žajdela

Zelo veliko partizanskih »mobilizacij« je bilo izjemno nasilnih

Ko sva se srečala, sem zapisal njegovo zgodbo medvojnih in povojnih dogajanj. »Bili smo velika družina, osem otrok in malo zemlje. Oče je zato moral hoditi v službo. S kolesom se je vozil v Krško, kjer je delal v domu ostarelih (hiralnici) tudi med vojno. Partizani so ga večkrat iskali, da bi ga odgnali s seboj. Niso ga našli, ker se jim je spretno izmikal. Leta 1944 so partizani v naših krajih mobilizirali vse moške, da so napeli vrv čez reko Savo, da bi lahko njihova vojska reko prebrodila. Takrat so očeta našli in ga odgnali. Vendar se je večkrat vračal domov, saj so ga skrbeli številni otroci. Nekega poznega večera, ko je spet prišel domov in nam igral na orglice, so partizani spet prišli po njega, ga zagrabili, ko je sedel med nami, otroki, in ga hoteli odvleči, da jim ne bo več uhajal domov. Oče, ki je bil velik in močan, se jim je iztrgal iz rok in ušel skozi zadnja vrata. Za njim so streljali z mitraljezom, da je bilo kar svetlo. Skril se je na bližnji hribček, ki je bil porasel z grmovjem. Hribček so še nekajkrat prečesali s streljanjem iz mitraljeza.«

Središče Kozjega obvladuje komunistični »spomenik«. V bližini pa je skrito morišče in grobišče iz leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Če je dobro zadet, je crknil, če pa je slabo, bo crknil do jutra

»Ko so se umirili in je bila noč, jih je mama prosila, da bi šla pogledat, ali so očeta zadeli. Niso je pustili, rekoč, če je dobro zadet, je crknil, če pa je slabo, bo crknil do jutra. K sreči jim je oče srečno ušel, prestrelili so mu samo roko. Na hribčku so ostale samo prestreljene veje grmovja. Drugi dan smo morali očetu priskrbeti kolo, da se je ranjen odpeljal v Krško.

Čez nekaj časa so ga partizani spet prišli iskat. Ni ga bilo doma, zato so zaplenili konja in kravo, ju vpregli v lojtrski voz, zadaj privezali dve telici, postrelili prašiče in goske ter jih naložili na voz. Vse skupaj so odpeljali na hrib Vetrnik, kjer so imeli štab. Mami so ukazali, da se moramo v 24 urah izseliti iz kraja Socke. Naslednji dan smo se odpravili s culami proti Krškemu. Zraven je šla tudi teta s sinom. Prvo noč smo prespali na peči pri peku v Bistrici ob Sotli, naslednji dan v Brežicah, kjer je ostala teta s sinom. Tretji dan pa smo odšli v Krško, kjer nam je oče priskrbel zasilno bivališče.

Kozje in Podsreda, nad Podsredo zaselek Socko, nad njim pa graben potoka Dupla (Diplov graben). VIR: Geodetski zavod

Odgnali so jih ob Diplov graben, kjer so jih ubijali z metrskimi poleni

»Ob koncu vojne smo se vrnili domov. Hišo smo našli popolnoma izropano. V njej so partizani namestili svoj štab. Neki moški s Trebč, ki je imel tam garažo in avto, jih je prišel prosit za bencin. Takoj so ga aretirali in osebno preiskali. Pri njem so našli osebni dokument, da je bil državljan NDH (Neodvisne države Hrvaške). Še isti dan so ga obsodili na smrt in za našo hišo ustrelili. Zakopali so ga ob potoku Bistrica, kjer je še danes. Nekega drugega dne so iz gozda prignali civiliste z dvignjenimi rokami za predajo. Bili so zaraščeni z dolgimi lasmi. Med njimi je bilo pet žensk. Doma so govorili, da so bili hrvaški begunci. Partizansko 'sodišče' je zasedalo v naši hiši, kamor so jih vodili na zaslišanje. Dva zakonca sta dejala, da sta imela tri otroke, vendar sta jih na begu raje ubila, kot da bi prišli partizanom v roke. Po koncu 'zaslišanja' so jih vseh 72 ustno 'obsodili' na smrt. Vse se je dogajalo ustno in hitro. Po izreku ustne 'sodbe' so jih zvezali po tri skupaj in jih odgnali ob Diplov graben, kjer so jih ubijali z metrskimi poleni. Streljali so samo tiste, ki po udarcu s polenom niso bili mrtvi.«

Morali smo iti kopat jame za umorjene

»Naslednji dan smo morali otroci, jaz, brat, sestra in naš bratranec, iti skopat jame, do kar oddaljene samotne lesene hiške na travniku sredi gozda pri Šiškovih. Dve jami, veliki približno 4 x 4 metre, globoki pa okoli meter in pol, smo skopali na južni strani hiške, oddaljeni od hišnih vrat okoli sto metrov. Nato smo morali ubite ljudi z lojtrskim vozom od Diplovega grabna prepeljati in zmetati v jame, te pa nato zagrebsti.

Ko so se vojne razmere malo umirile, so partizani prišli aretirat očeta, strica in soseda. Moral sem jih peljati z vozom v zapor v Kozjem. Očeta so nato prepeljali v Stari pisker v Celje, kjer je bil zaprt dva meseca. Strica so zaprli na Teharjah, kjer je bil zaprt tri mesece. Glavni preganjalec mojega očeta in naše družine med vojno ter tudi po njej je bil partizan Stanko Kralj iz Bistrice ob Sotli. Našo domačijo (Socko pri Podsredi, št. 6, prej št. 9) je prevzel moj nečak,« je sklenil pričevanje Ivan Šmajdek.

Podsred, pogled od gradu Podsreda. FOTO: Andrej Praznik

Obe grobišči so po vojni dodatno prikrili

Na podlagi tega pričevanja sva se z Ivanom Dolinarjem odpravila iskat opisano grobišče. Zaselek Socko leži med Kozjim in Podsredo, na južni strani sedanje na novo speljane ceste. Stara cesta je bila z močnim ovinkom speljana skozi vas. Nasproti vasi, na severni strani ceste, teče vzporedno Diplov graben /v Atlasu Slovenije potok Dupla/, prek katerega je postavljen mostič. Po njem je speljana asfaltirana poljska pot, ki se vije prek v začetku malo zamočvirjenega velikega travnika. Na desni strani te ceste stoji novejša hiša z velikim gospodarskim poslopjem in malo zanemarjenim dvoriščem. V začetku gozda cesta zavije močno v desno, kmalu za tem ovinkom pa je odcep v desno, kjer stojijo tri hiše. Domačini pravijo, da je tu pri Šiškovih. Srednja, lesena, ki je najstarejša, ima naslov Gradišče 27. Prva, neometana, za silo pozidana iz cementnih zidakov, z oboro za prašiče in otroškimi igračami pred vrati pa je brez številke. Zadnja, najnovejša, iz rdeče opeke in neometana, je velika in prostrana, vendar tudi brez številke. Za to hišo je bilo potrebnega veliko zemeljskega izkopa na grebenu hriba. Odvečno zemljo so porinili po hribu navzdol in s tem prekrili dve grobišči, v katerih je 72 ljudi, ki so jih po vojni umorili partizani. Poličevo navodilo o prikrivanju grobišč, žrtev partizanov, je v Kozjanskem parku, kakor je videti, še vedno v veljavi. V bližini teh treh hiš stoji na obnovljenih starih ruševinah lovska koča, ki je na zahodnem delu bolj podobna baraki. Nosi zanimivo številko Podsreda 12, čeprav je sredi zaselka Gradišče.

Podsreda in desno Stara sveta gora. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so grad Podsreda po vojni povsem izropali

Po najdbi in ogledu tega prikritega grobišča sva se z Dolinarjem odpravila v Podsredo, da poiščeva kakšno gostilno za počitek. Na lepo urejenem in obnovljenem trgu v Podsredi gostilne nisva našla, ampak samo bar z gostilniškim videzom. Popila sva dobro kavo. Potem sem odšel v bližnjo upravo Kozjanskega parka, kjer sem kupil zemljevid tega parka, ki nosi naslov Pokrajina mnogih obrazov. Ob tem sem se spomnil, kako so mi domačini iz Podsrede pred leti razlagali novejše dogajanje na njihovem gradu.

Grad sem prvič videl ob razstavi steklarskih izdelkov. Na razstavo me je opozoril prijatelj, ki so ga ti izdelki zanimali, zato smo se skupaj odpravili na ogled. Čudil sem se, kako je stavba dobro ohranjena, vendar sobane popolnoma prazne, brez vsakega pohištva. Razložili so mi, da so grad pustili pri miru tako nemški okupatorji kot partizani, tako da je konec vojne dočakal nedotaknjen. So pa leta 1946 začeli na grad voziti tovornjaki iz Ljubljane. Grajsko pohištvo so odvažali tako dolgo, dokler gradu niso popolnoma izropali. Ostale so samo prazne stene. Primerjava s fašističnim ropom cerkvenih slik iz primorskih cerkva se poraja sama od sebe.

Komunisti so grad Podsreda po vojni povsem izropali. FOTO: Andrej Praznik

Ropanje etnografskega gradiva tudi po potresu na Kozjanskem

Kakor sem izvedel na šentjurskem terenu, kjer sem bil živinozdravnik, se je podobno dogajalo po potresu na Kozjanskem. Prihajale so razne strokovne komisije in komisije za oceno škode po potresu, večina z ljubljansko registracijo. Zanimala so jih podstrešja, kjer so jih zamikala zaprašena stara razpela, leseni kipci, stare ure, kolovrati, slike na steklu, lesene posode in druge stare stvari. Ljudje so večino teh stvari darovali, saj so komisije ocenjevale potresno škodo. Med njimi so bili tudi taki, ki so zagotavljali, da so predstavniki ljubljanskih muzejev. Tako so avtomobili odhajali s polnimi prtljažniki. Že tako siromašni kraji so postali etnološko še siromašnejši. V zameno so dobili montažne hiše, pozidane z nekaj cementa in radioaktivnimi zidaki iz velenjskega pepela ter prekrite z azbestnimi salonitkami.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Kozjansko, Dekmanca, Rajhenburg, pomori, poboji, grobišča [29]

Janez Črnej, Grobišča na Kozjanskem, poboji, grobišče, Demokracija, 1. 12. 2005Boris Dolničar, Podsreda, rojstni kraj Titove mame, na razglednicah, Broz Tito, Božidar Flajšman, Slovenske novice, 28. 9. 2017

1/8