Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Kozjansko, Podsreda, pomori, poboji, grobišča [28]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2005./ Po odmoru v vrtu bara v Podsredi sva se z Ivanom Dolinarjem napotila k drugemu cilju, v Dekmanco. Po prazniku naše državnosti sem namreč dobil pismo Jožeta Černelča iz Vojnika, v katerem mi je sporočil, da ve za grobišče v Dekmanci, kjer so nemški okupatorji izkopali protitankovski jarek ob stari cesti proti Bistrici ob Sotli (prej Sveti Peter pod Svetimi Gorami). Pismu je bil priložen zemljevid kraja, na katerem je bil vrisan ta jarek, in vabilo za obisk pri njem, če mi ne bo kaj jasno. Odzval sem se vabilu in ga obiskal v Vojniku, na sedanjem domu, kjer mi je razložil, zakaj mi je pisal.

Bistrica ob Sotli, pogled s severa, z Vinagore. FOTO: Ivo Žajdela

Množično grobišče med Dekmanco in Srebrnikom

Nacistični okupator je svojo južno mejo nemške države proti takratni Neodvisni državi Hrvaški hotel zavarovati tudi na tak način, da je izselil skoraj vse Slovence, ki so tam živeli. Večino so izselili v Nemčijo, delno pa v Srbijo in na Hrvaško. Černelčeva družina, po domače pri Zlivcu, je živela v Dekmanci blizu Sotle, kjer je bila hrvaška meja. Za štiri leta so jih izselili v Nemčijo, od koder so se vrnili septembra 1945. V tem času je okupator v izpraznjene domačije naselil Kočevske Nemce – Kočevarje. Meja s Hrvaško je bila še vedno obdana z bodečo žico in minirana, Kočevarjev pa ni bilo več. Makadamska cesta (zdaj je asfaltirana), ki je bila speljana skozi Dekmanco in je povezovala Podčetrtek in Sv. Peter pod Svetimi Gorami, je bila blizu njihove hiše in po njej so hodili ali v Šempeter ali v Podčetrtek. Ob vznožju hriba Šiškov vrh stari del ceste ni naredil tako velikega desnega ovinka po pobočju tega hriba, ampak je bil speljan kar naravnost v hrib, ob travniku Zavje proti zaselku Srebrnik. Na začetku tega vzpona, na desni in levi strani ceste, so nemški okupatorji izkopali protitankovski jarek v dolžini kakih 60 metrov in s tem zaprli ozko grlo med močvirjem na južni strani ceste in strmim pobočjem hriba na severni strani.

Ko so hodili po tej cesti, je iz protitankovskega jarka močno zaudarjalo po razpadajočih človeških truplih. Starejši so se vedno prekrižali, kadar so šli mimo, v suhem vremenu pa so raje naredili velik ovinek okoli tega kraja. Ljudje se nikoli niso pogovarjali, kdo so ubiti, ki so zakopani v tem jarku.

Bistrica ob Sotli, pogled z zahoda, desno zgoraj Svete gore. FOTO: Ivo Žajdela

Lastnik zemlje ni vedel, da je na njej množično grobišče

Z Ivanom Dolinarjem sva se iz Podsrede prek Trebč in Bistrice zapeljala v Dekmanco, kjer sva na podlagi dobre informacije kmalu našla vdrtino protitankovskega jarka ter traso stare ceste. Da sva jarek preverila, nama je pomagal mlad fant, sin Jerneja, lastnika travnika Zavje, ki se je z avtom pripeljal pogledat, ali je trava dovolj visoka, da bi se dala pokositi. Sam o zaraščenem jarku ni ničesar vedel, čeprav je ta na njihovi zemlji. Zato sem mu posodil mobitel, da je poklical očeta, s katerim sem nato govoril. Razložil mi je, da je tu res protitankovski jarek, vendar skrajni levi, oziroma severni del ni bil zasut, da pa do zdaj ni nikoli slišal, da bi bili tu zakopani ljudje. Je pa res, da se za to ni nikoli zanimal in da to prvič sliši, ker se o tem ni govorilo.

Ta jarek je zdaj porasel z akacijami in grmovjem, vendar se na vdrtini lepo vidi, kje je bila zasuta in kje ne. Samo nekaj metrov tega jarka ni bilo zasutega. Skrivnost povojnega zločina je za zdaj ostala porasla vdrtina. Mimo se je pripeljal naš obmejni prometni policist in nas skozi avtomobilsko steklo pozdravil, hrvaška meja ob Sotli je oddaljena samo nekaj sto metrov.

Spodaj Bistrica ob Sotli, levo zgoraj Srebrnik in Dekmanca, med njima Šiškov vrh, pod njim pa ovinek, kjer je množično grobišče ubitih leta 1945. VIR: Geodetski zavod

Komunisti so uporabili teror, propagando in privilegije

Začel sem premišljevati, kako je komunistom uspelo skozi desetletja s svojim režimom prikrivati tako očitne zločine, ki so jim pomagali do oblasti. Uporabili so teror, propagando in privilegije, da jim je skoraj uspelo spremeniti značaj našega naroda. Ljudem se ti zločini zdaj zdijo nekaj samoumevnega, nekaj vsakdanjega. Veliko krivdo po demokratizaciji nosita nekdanji predsednik Kučanu in dvanajstletna Drnovškova vlada, ker sta oba branila pridobitve krvave revolucije, hkrati pa prek pomlajene zveze borcev širila krivdo pobojev na ves slovenski narod.

Amuleti nekdanje komunistične Ozne, Udbe in Službe državne varnosti, milice ter tožilstva so se prenašali na tožilstva in v policijo s kriminalistično službo. Zato je Slovenija še vedno eno samo prikrito zločinsko grobišče. Amuleti zdaj počasi odhajajo.

Bistrica ob Sotli, sondiranje grobišča v protitankovskem jarku pod hribom Čehovec. Tu so umorili in zakopali več sto Hrvatov. VIR: I. Ž.

Imeli smo srbsko komando in ruski komunizem

Kako so partizansko-komunistični revolucionarji izvajali propagando in teror, nam sporoča pismo nekdanjega partizana Ivana Hlebca iz Brestanice komisiji Demos v Celju: »Jeseni leta 1944 so me partizani mobilizirali v narodno zaščito – Kozjansko. Moj komandant Ivan Agrež - Brko je govoril, da smo slovenska vojska, ki se bojuje za svobodo slovenskega naroda, da ne bo več tako, da bodo naši fantje služili vojsko v Srbiji. Imeli bomo slovensko vojsko in slovenske komande. Po koncu vojne ni bilo od tega nič. Imeli smo srbsko komando in ruski komunizem.

Leta 1947 ali 1948 sem vozil tovornjak iz Podsrede proti Krškemu, na cesti me je ustavil moški v dežnem plašču. Spoznal sem ga, on pa mene. Bil je Ivan Agrež - Brko, moj partizanski komandant in soustanovitelj Kozjanskega odreda. Ker je deževalo, sem ga povabil v kabino. V pogovoru sem mu očital, kaj je v partizanih vse govoril, da iz tega ni bilo nič in da so me leta 1946 kot partizana zaprli, ker sem kritiziral ruski komunizem.«

Bistrica ob Sotli, sondiranje grobišča ob gasilskem domu. VIR: I. Ž.

Iz zapora sem pobegnil in se priključil Matjaževi vojski

»Brko me je potolažil, češ da nisem edini, da je takih več. Po koncu vojne sem bil v Celju okrožni načelnik narodne zaščite. Za mojega namestnika so mi vrinili Antona Javoriča iz Rajhenburga /zdaj Brestanica, op. J. Č./. Opozoril sem ga na nepravilnosti pri ubijanju nedolžnih Rajhenburžanov, in da se ne strinjam, da vozijo ponoči tovornjaki ljudi v zabukovške rudnike, krške bunkerje in v prazne protitankovske jarke. Ko sem Javoriču zaupal, da imam zveze z Matjaževo vojsko v Avstriji, me je izdal. Zaprli so me. Iz zapora sem pobegnil in se priključil Matjaževi vojski. Zdaj vodim enoto, ki se bojuje za pravo svobodo slovenskega naroda. Brko me je nagovarjal, naj pustim tovornjak in se mu pridružim. Razložil sem mu, da sem bil v partizanih hudo ranjen, da sem zdaj invalid in operativno nesposoben. 'Boš pa naš zaupnik, saj imamo v tvoji sosednji vasi že zaupnika Ivana Žvegliča. Poveži se z njim, da boš preko njega dobival direktive,' mi je sugeriral Brko. Toda komandanta so kmalu ujeli in ubili, Žvegliča pa zaprli in obsodili na dolgo zaporno kazen. Kasneje sem izvedel, da so ubili tudi Ivana Agreža - Brkota. S tem se je nehala tudi Matjaževa vojska.«

»Okoli leta 1950 sem s tovornjakom vozil obvezno oddajo v Pečicah v brežiški občini. Ljudje so mi povedali, da je bil pri njih v spanju ubit Ivan Agrež - Brko. Ubili so ga s pregljičem, z železnim delom volovske vprege. Mrtvega so zvlekli do potoka Močnik in tam streljali vanj, da bi s tem pokazali, da so ga ubili na begu. Hotel sem vedeti, kdo ga je ubil, vendar sem izvedel samo, da so bili to njegovi partizani, ker je vedel za stvari, ki niso smele priti v javnost. Ivan Agrež - Brko je bil doma v Blatnem, pošta Pišece, občina Brežice.

Vsi poboji in njihova organizacija so bili pod komando Antona Javoriča

Sem tudi lovec,« piše Hlebec, »in med nove člane smo sprejeli tudi Antona Javoriča. Leta 1979 smo lovili v predelu Priklance. Po končanem lovu smo imeli malico pri Mirtovi zidanici. Z Javoričem sva sedela skupaj in se pogovarjala o partizanih. Vprašal sem ga, kaj je bil po koncu vojne. Dejal mi je, da je bil načelnik narodne zaščite in da je njegovo delo, da so ubiti Rajhenburžani dobili zasluženo kazen. 'Tisti Hafner bi nam skoraj ušel, ker niso poslušali moje komande,' mi je pripovedoval Javorič. Nato sem ga vprašal, ali je poznal Brkota. 'Seveda sem ga poznal, pisal se je Ivan Agrež,' mi je odgovoril. Njega so po vojni ubili, sem mu rekel. 'Da, mi smo ga ubili,' mi je odgovoril Javorič. Zakaj pa, sem ga vprašal, vendar odgovora nisem dobil.

Iz vsega tega, kar sem navedel,« piše Ivan Hlebec v svojem sporočilu, »sledi, da je bil Anton Javorič do 8. avgusta 1945 v Krškem okrajni načelnik narodne zaščite, v Celju pa namestnik okrožnega načelnika narodne zaščite. Takrat je okraj Krško spadal pod celjsko okrožje. Vsi poboji in njihova organizacija so bili pod komando Antona Javoriča. Tako so nastala grobišča na Rajhenburškem gradu v strelskih jarkih, v protitankovskem jarku pri Hafnerju ob Savi, nasproti Rajhenburga (zdaj Brestanica), v dveh bunkerjih v hribu pod Trško goro v Krškem in v gramozni jami na Belem bregu v Vidmu.«

Vse so obvladovali trdno kot beton

Ivan Hlebec je Antona Javoriča predstavil z dokumenti, ki jih je ta predložil. Anton Javorič je v izjavi na obrazcu 5, ki jo daje priča prosilcu, da bi ta dobil potrdilo zveze borcev za prosilca, izjavil, da je rojen 4. 6. 1913 v Druškovec Gori, obč. Krapina, zdaj bivajoč v Brestanici štev. 160. Da ima priznano partizanščino od 15. 8. 1941 do 15. 5. 1945. V NOB je stopil 9. 9. 1944. Proti koncu leta 1943 je bil sekretar OF za Brestanico. V tem času je bil kandidat za KP, nato pa avgusta 1944 član KP. Že leta 1943 je bil član Vosa in to delo je v partizanih delal naprej. Ivan Hlebec pa Antona Javoriča opisuje kot nemškega agenta, ki so ga nacisti podtaknili partizanom v Rogaški Slatini.

Za izkrivljeno, zatajeno in prikrito zločinsko delovanje prejšnjih komunističnih oblasti so krivi komunistični amuleti v zgodovinopisju, amuleti komunistične partije v občinskih in državnih ustanovah, v muzejih, arhivih, Sovi, policiji, na tožilstvu in pravosodju ter sodiščih.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, pomori, poboji, grobišča [30]

Janez Črnej, Grobišče v Dekmanci, Demokracija, 15. 12. 2005Tomislav Vuković, Nadomak drage domaje skončali su životi nevinih, Bistrica ob Sotli, Glas Koncila, 9. 5. 2010

1/5