Osnovna šola Frana Roša v Celju stoji na množičnem grobišču povojnih pomorov. FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, Golovec, pomori, poboji, grobišča [7]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Res sem šel in se dogovoril, da se nekega januarskega popoldneva 1989 dobimo v kuhinji kmetije sredi Dobrove. Prišlo jih je osem ali devet, tudi iz vasi Zgornja Hudinja. Gospodinja je prva začela pripovedovati: »Partizani so v našo hišo prišli okoli 15. maja 1945. Nastanili so se na kozolcu, kjer smo imeli še staro seno. Čeprav so bili sami mladi fantje, so bili videti klavrno. Bili so utrujeni, raztrgani in ušivi. Vse dni, dokler so bili pri nas, sem jim v svinjskem kotlu prekuhavala uniforme, ki so bile polne uši in gnid. Čez dan so spali na kozolcu, ponoči pa so jih oficirji gonili, da so morali streljati. Preden so šli, so pili žganje ali konjak, kar so jim pač oficirji prinesli. Na obrazih se jim je videlo, da jim je to delo odvratno. Meni so se smilili, saj jih bo to ubijanje zaznamovalo za celo življenje. Po pripovedovanju so bili iz Črne gore.«

Osnovno šolo Frana Roša za Golovcem v Celju so postavili na grobišče, ki je v velikem protitankovskem jarku. Avtor prispevka Janez Črnej stoji na mestu, kjer je grobišče, ki ga je sam sondiral. FOTO: Ivo Žajdela

Iz gozda v Lahovni smo ponoči vozili ubite ljudi

Anton Turnšek, kmet iz Zgornje Hudinje: »V dneh, ko so ubijali, so pri vseh kmetih Dobrove in Zgornje Hudinje mobilizirali vozove, konje in njihove lastnike, da smo čez dan iz gozda v Lahovni vozili ponoči ubite ljudi. V gozdu so jih nalagali partizani, v protitankovski jarek pa smo jih kar z gnojnimi krevli spravljali z vozov. To smo morali delati skoraj 14 dni.«

Vaščan iz Dobrove: »Vmes pa so jih ponoči vozili še s tovornjaki kar do jarka in jih tam ubili. Ta naš jarek je bil tako poln, da je Pratnemer moral dati konje, da so jih stlačili v jarek. Tudi v bunker nad cesto so jih natlačili. Tam so pa kar vhod razstrelili. Mi smo morali takrat odpreti vsa okna, da so šipe ostale cele.«

Pogovarjali smo se več kot tri ure. Popili smo kar nekaj čaja z žganjem, da smo splahnili grenko slino, ki se nam je nabrala v ustih. Preden sem šel, so mi rekli: »To ni treba naprej razlagati. Bodite raje tiho.«

Kako sem prišel domov, ne vem. Ponoči nisem mogel spati, kar bledlo se mi je. Počutil sem se strahotno prevaranega, čeprav partizanom nikoli nisem verjel, saj sem doraščal v tistih časih. Takrat sem se zarekel, da bom dogodke v Celju raziskal.

Pogled na traso grobišča v protitankovskem jarku preko Golovca v nasprotni smeri od osnovne šole Frana Roša, proto severo-vzhodu. FOTO: Ivo Žajdela

Šola Franja Roša na Golovcu stoji na grobišču

Ugotovitev Demosove komisije: »Načrt za šolo Franja Roša na Golovcu je pripravil arhitekt Polutnik (zdaj mestni arhitekt). Ker je vedel za grobišče, se je grobišču hotel izogniti, ker pa je bil projekt tako razčlenjen, se to ni dalo. Zato so pri zemeljskih delih naleteli na posmrtne ostanke. Občina je takrat imenovala komisijo za odstranitev teh posmrtnih ostankov. Predsedoval ji je Turičnik (bil je brez roke). Ostankov je bilo preveč, zato so del dali odpeljati na mestno pokopališče (na mestnem pokopališču ne vedo nič o tem), del pa so samo globlje zakopali, tako da šola še vedno stoji na grobišču. Ta metoda je bila v Celju velikokrat uporabljena. Tudi stanovanjski bloki v Novi vasi stojijo na grobiščih.«

Ob lokalu Klukec na celjskem Golovcu so ob delih naleteli na množično grobišče povojnih pomorov. Izkop 24. avgusta 1996, prizorišče so ogradili pred očmi javnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Ves Golovec je bil poln ubitih ljudi

Alojz Pisanec, že pokojni grobar, ki je živel ob mestnem pokopališču: »Gospod Brodnik je bil grobar na Slovenskem pokopališču na Golovcu. Razlagal mi je, da mu je v življenju bilo najbolj hudo takoj po vojni. Ves Golovec je bil poln ubitih ljudi. Vsi strelski jarki, vsi jarki v obliki črke L, vse flakovske jame, vključno z deset do petnajst cikcakastimi grabni v dolžini vsaj 200 metrov, ob gozdu pa tri velikanske jame, ki so Nemcem rabile za skladišče orožja, in ena velika vrtača, vse je bilo zvrhano polno ubitih ljudi. Imel je enega konja in mali platoner, s katerim je nato razvažal mrliče in iskal še prostor, kamor bi jih lahko spravil. Najbolj je bil jezen, ker so tadebele vedno puščali na vrhu, tako da jih je komaj spravil na voz.«

Izkop množičnega grobišča ob lokalu Klukec na celjskem Golovcu 24. avgusta 1996 je bil prvi kolikor toliko strokovni izkop sploh. FOTO: Ivo Žajdela

Ko so pripravljali zemeljska dela za graditev faraonskega naselja

»Sam sem se prvič srečal z Golovcem, ko so pripravljali zemeljska dela za graditev faraonskega naselja. Najprej smo prekopali posmrtne ostanke Špitalskega britofa. Na mestnem pokopališču smo pripravili skupni grob, ki je označen s spomenikom, na katerem med drugim tudi piše: 'Naj jim bo lahka slovenska zemlja'. Čez nekaj časa smo dobili od postaje milice poziv, naj še pridemo po posmrtne ostanke. Ko sem prišel na vrh hriba, sem ob cesti v jarku zagledal kup kosti in nekaj obleke. Tukaj so bili tudi miličniki. Skupaj smo ugotovili, da je bilo posmrtnih ostankov od 35 oseb. Zvezani so bili s telefonsko žico. Poleg tega smo našli še /podatki so prepisani iz zvezka, ki mi ga je dal gospod Alojz Pisanec, op. J. Č./: širok poročni prstan z napisom Toni in z letnico 1938, en srebrn prstan in zlat prstan z okroglim kamnom, otroške bele copate firme Bata, nemško vojaško porcijo iz aluminija, v kateri je bila polovica fajfe, zraven pa je bila privezana škatla z dvema kranjskima fajfama, koledarček z letnico 1945 in razpadajoči svinčnik, denarnico s kunami, tridelni jedilni pribor, žlico, vilice in nož, moške čevlje, pasove in pleteno vrv s križem, verjetno kapucinsko, belo ogrlico, kovinsko cigaretno dozo s cigaretnimi papirčki in svinčnikom in eno zlomljeno zobno protezo. Zraven je bila še ženska obleka, rdeča bluza in rjavi ženski čevlji s srednjo peto. Vse te stvari sem izročil na našem podjetju. Oni so to predali na občino. To se je dogajalo v letih 1970 do 1975.«

Izkop množičnega grobišča ob lokalu Klukec na celjskem Golovcu 24. avgusta 1996. FOTO: Ivo Žajdela

Za menoj so streljali kot nori. Drugi so v jami obležali.

Štefan Verež, upokojeni župnik iz Šentjungerta (Gorenje) nad Zrečami, ki zdaj živi na Skomarjah: »Stari partizan, ki je bil takoj po vojni v Celju, mi je razlagal, da so na takratnih travnikih, kjer danes stoji Sejmišče in razstavišče ter športni objekti, Nemci skopali veliko strelskih jarkov in celo krajši protitankovski jarek. Potem pa je dodal: 'Mi, partizani, pa smo jih napolnili z narodnimi izdajalci in sovražniki.'«

Gospod Franc Fuks (1915–1991) iz Celja: »Mene so hoteli trikrat ubiti, pa sem jim trikrat ušel. Nazadnje na naši zemlji vrh Golovca, tam kjer rastejo smreke nad sedanjo šolo Franja Roša. Tam je bila skopana jama za flak. Veliko nas je bilo, ko so nas pripeljali iz Starega piskra usmrtit tja gor. Stali smo sredi jame. Našo zemljo sem dobro poznal, zato sem se pognal po strmini in ušel. Za menoj so streljali kot nori. Drugi so v jami obležali. Čez nekaj let sem v spomin zasadil tam tri smreke.«

Franc Fuks je bil lastnik majhne tovarne v Celju. Med vojno je bil pri gestapu. Potem ko je trikrat ušel krvnikom, se je devet let skrival v domači kleti. Šele velika poplava junija 1954 ga je pregnala iz skrivališča. Takrat so ga zaprli za dva tedna.

Del posmrtnih ostankov umorjenih v grobišču ob lokalu Klukec 24. avgusta 1996. FOTO: Ivo Žajdela

Izkop ubitih pri gostilni Klukec na Golovcu

Leta 1996 je bil na Golovcu pri gostilni Klukec (Klukec) izvršen izkop ubitih med povojnimi poboji iz L-jarka. Ti jarki so rabili za zavarovanje moštva protiletalskega topa s cevmi. Takšen top so Nemci imenovali flak. Ti jarki so imeli standardno dimenzijo. Vsaka stranica je merila dva metra, širina jarka je bila širina moških ramen, globina pa dva metra. V takem jarku je bilo izkopanih 32 trupel. Postavljena so bila pokonci, eno truplo na noge, eno na glavo. Tako so jih v jamo lahko zložili največ.

Značilno za ta dogodek je bilo obnašanje novinarja časopisa Delo, ki je žrtve razglasil za nemške žrtve iz časa druge svetovne vojne, prav tako pa postopek celjske preiskovalne sodnice Andreje Švigel, ki je sprva odredila odvoz kakih dvajset kosti in zasipanje jame. Šele na protest navzočih je odredila pravilni postopek izkopa.

Izkop množičnega grobišča ob lokalu Klukec na celjskem Golovcu 24. avgusta 1996 je vodil strokovnjak z sodne medicine v Ljubljani Jože Balažic (četrti z desne, s kravato). FOTO: Ivo Žajdela

Damjana Stamejčič, Odkrito grobišče na Golovcu, poboji, Celje, Golovec, Delo, 26. 8. 1996Damjana Stamejčič, Posmrtni ostanki žrtev z Golovca še brez groba, poboji, Celje, Golovec, Delo, 27. 8. 1996

Damjana Stamejčič, Preiskava o grobišču na Golovcu naj se nadaljuje, poboji, Celje, Golovec, Delo, 3. 9. 1996Ivo Žajdela, Z barbarizmom nad barbarizem, poboji, Golovec, Celje, Demokracija, 5. 9. 1996

Damjana Stamejčič, Ali bo golovški zločin dočakal tudi obsodbo?, poboji, Celje, Golovec, Delo, 11. 9. 1996Marlen Premšak, Kam s kostmi?, poboji, Celje, Golovec, 7D, 1998

Protitankovski jarek, dolg 4,2 kilometra, je bil avgusta 1945 poln ubitih ljudi

Kasneje je bil izvršen izkop protitankovskega jarka v dolžini dveh metrov in pol pri šoli Franja Roša /grobišče je sondiral Janez Črnej/. V globini metra in pol so našli 42 ostankov trupel. Ta jarek, ki je bil dolg 4,2 kilometra, je bil avgusta 1945 poln ubitih ljudi, in delno, v dolžini 3,2 kilometra, zasut z zemljo. Širina tega jarka je bila od 3 do 3,5 metra.

Brane Piano, Na polju našli človeške kosti, poboji, Celje, Golovec, Delo, 10. 10. 1996Damjana Stamejčič, Množičnega grobišča ob šoli Frana Roša še ne raziskujejo, poboji, Celje, Golovec, Delo, 15. 5. 1997

Parkirišče ob pokopališču na Teharjah

Med župnijsko cerkvijo sv. Martina in cerkvijo sv. Ane tik ob cesti, ki pelje na vrh hribčka, leži pokopališče Teharje oziroma pokopališče pri sv. Ani. Cerkev sv. Ane je bila s svojimi zvonovi tolažnica in up teharskih taboriščnikov. Pokopališče je tik ob cesti in je proti vzhodu, severu in zahodu obdano z od Cinkarne uničenim gozdom. Ob vznožju zahodnega dela je parkirišče, ki se je nadaljevalo v globok jarek, ta se je na severni strani zasebnih hiš iztekal ob robu gozda proti dolini. Začetni del jarka je v dolžini nekaj deset metrov sredi 90. let zasul zasebnik, ki ima zdaj na tem delu jarka parkirišče za vozila svoje vlečne službe.

Grobišče ob lokalu Klukec na celjskem Golovcu leta 1996 so izkopali na mestu, kjer so parkirani avtomobili. FOTO: Ivo Žajdela

Na mestu parkirišča ob pokopališču na Teharjah so našli veliko tam ubitih

Alojz Pisanec: »Leta 1965 smo bili poslani, da saniramo in razkužimo ta jarek. V njem smo našli veliko posmrtnih ostankov nemških vojakov, nekateri so imeli še čelade na glavi. Zraven je ležalo tudi veliko orožja. Od domačinov smo slišali, da so tukaj zakopani tudi mrtvi hrvaški begunci, ki so umrli ob eksploziji hrvaškega vlaka na železniški postaji v Štorah, poleg tega pa še nemški vojni ujetniki, ki so jih peljali na tovornjaku iz Bežigrada, kjer je bilo taborišče vojnih ujetnikov. Tovornjak je imel v zaselku Slance nesrečo in se je na ovinku prevrnil ter pokopal pod seboj ujetnike. Gospa Vanovšek me je opozorila, da je tudi v gozdu pod pokopališčem najmanj pet grobov s po eno žrtvijo.«

Janko Novak: »Teharčani smo bili na Hrvate jezni, saj so 7. maja 1945, ko so se umikali ustaši, njihovi oficirji kar na dvorišču ustrelili dva domačina, ker jim nista dala hrane. Zato so tudi mrtve pri eksploziji v Štorah zagrebli kar v jarek pod pokopališčem.«

Na mestu parkirišča ob pokopališču na Teharjah so našli veliko tam ubitih. FOTO: Ivo Žajdela

Miličniki so prišli in ranjence kar pred vrati pokončali

Johan Fric iz Celja, upokojeni miličnik: »Gostilničarka pri sv. Ani, gospa Hrastnik, mi je pripovedovala, da je pred vrati svoje gostilne zjutraj nekajkrat našla na pol žive in krvave taboriščnike, ki so se privlekli iz gozda okrog taborišča. Javila je na postajo milice, drugače bi ji zaprli gostilno. Miličniki so prišli in ranjence kar pred vrati pokončali. Mrtve so odpeljali in zagrebli v gozdu pod pokopališčem.«

Komisija Demos je ugotovila, da je bilo v tem jarku zagrebenih okoli 130 ubitih ljudi. Grobišče je bilo z odlokom občine Celje zavarovano. Občinski in krajevni uradniki pa so uredili po svoje. Civilizacija je tudi po letu 1990 šla mimo Celja.

Janez Črnej, Šola na grobišču, Celje poboji, grobišče, Demokracija, 31. 7. 2003

Brane Piano, Mimo priplava dobro obveščeni mož, poboji, Celje, Golovec, Teharje, Delo, 10. 10. 2001Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, pomori, poboji, grobišča [9]

1/13