Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Kozjansko, Dekmanca, Rajhenburg, pomori, poboji, grobišča [29]

/Besedilo je Janez Črnej napisal februarja 2007./ Blizu Šentjurja pri Celju je več množičnih grobišč. Prvo je na Pirjevčevem travniku pri Vrbnem, kjer so umorili trideset mladih moških. Drugo je na Šetovi njivi, kjer so umorili trideset hrvaških civilistov. Neoznačenih grobov je še več.

Ko je bil lep sončen februarski popoldan, me je presenetil obisk starejšega gospoda. Predstavil se je kot Franc Šet iz Hruševca pri Šentjurju. Opravičil se je za nenapovedan obisk. Za opravičilo je navedel prebiranje mojih prispevkov v Demokraciji o grobiščih in povojnih dogajanjih.

Ljudje so iz strahu za lastno življenje molčali

»Večkrat sem se odpravljal k vam pa je vedno prišlo nekaj vmes. Saj veste, star človek,« je začel. Koliko je star, sem ga vprašal. »Čez tri mesece bom imel 90 let,« je odgovoril. Kako je prišel do mene, me je zanimalo. Pripeljal se je z avtom, pred nekaj časa so mu podaljšali vozniško za dve leti, tako da bo za nekaj časa imel mir.

»Prišel sem vam povedat, da sta v bližini našega naselja dve grobišči, eno na sosedovem travniku, eno pa na moji njivi. Vse kar vem, so mi povedali drugi, saj se je naša družina, ki so jo nacisti izselili v Srbijo, vrnila domov po teh krvavih dogodkih. Dejansko sem izvedel zanje šele čez nekaj let in to postopoma. Ljudje so iz strahu za lastno življenje molčali, kakor še tudi danes dajo prst na usta, kadar se pogovarjajo o teh morijah,« je pojasnil. Dogovorila sva se, da mi bo pokazal, kje so grobišča in takrat mi bo povedal, kako so po pričevanjih nastala.

Franc Šet iz Hruševca pri Šentjurju (levo, desno je Janez Črnej) je povedal, da so leta 1945 na njegovi njivi umorili trideset hrvaških civilistov, v ozadju je Anderburg, ki je zahodni del Šentjurja. VIR: Janez Črnej

Trideset mladih fantov so postrelili z brzostrelkami

Čez tri dni sva se na njegov dom odpravila z zgodovinarjem dr. Milkom Mikolo. Odpeljali smo se najprej do grobišča na sosedovem travniku, po stranski cesti, ki pelje čez potoček Brbotno, mimo Podplaškega mlina, na regionalno cesto Celje–Šentjur v Vrbnem. Grobišče je nekaj metrov pod to cesto, 50 metrov od tam, ko z avtom prepelješ potok Brbotno. Grobišče ni označeno, vidne so le sveže, traktorske kolesnice po spustu proti potoku Voglajna.

Franc Šet nama je razložil, kar mu je povedala Frančiška Golež, ki je takrat živela v kočici, last Jožeta Pirjevca, ki je stala okoli sto metrov od takratnega morišča in sedanjega grobišča, in je formalno tudi last Jožeta Pirjevca.

Partizani so iz smeri gozda na Malgajevem hribu in gozda na hribu Brdo prignali okoli trideset mladih fantov, ki so jih nato hitro in kar počez v skupini postrelili z brzostrelkami. To so storili brez kakršnih koli ceremonij in odšli. Ljudje so takrat govorili, da so ubiti bili iz trinajstega bataljona. Pokopati so jih morali domačini. To se je zgodilo tik ob koncu vojne, okrog 9. maja 1945.

Grobišče na Šetovi njivi pod Malgajevim vrhom pri Hruševcu ob Voglajni (levo). VIR: Geodetski zavod.

Okupator jih je odvažal na »hitlerjugend« vežbališče na Teharjah

Notar Rojs iz Šmarja pri Jelšah mi je ob neki priliki razlagal, da je našel sled o umoru mladih fantov s Teharij, ki jih je zadnje tedne ob koncu vojne okupator prisilno mobiliziral. Takrat je okupator mlade fante lovil po cestah kar z tovornjaki. Odvažal jih je na »hitlerjugend« vežbališče na Teharjah. Tam so jih na hitro usposobili za boj na vzhodni fronti, saj je sovjetska armada že prodirala globoko na nemško ozemlje. Zadnja pošiljka teh fantov naj bi nekje pri Ponikvi ušla z vlaka. Tam so namreč partizani z diverzantsko akcijo progo poškodovali, zato je moral vlak svojo hitrost zelo upočasniti, kar so fantje izrabili in z vlaka ušli. Čeprav so bili slovenski fantje, jim partizani niso bili milostni, saj so bili v nemških uniformah. Notar Rojs zdaj molči. Lokacija tega morišča, čas umora in število mladih fantov pa se ujemajo z Rojsovo razlago. Verjetno bo samo izkop rešil ugibanja.

Grobišče na Pirjevčevem travniku ob potoku Brbotna ob Voglajni pri Vrbnem (zahodno od Šentjurja), kjer so umorili trideset mladih moških. VIR: Janez Črnej

Zmrcvarjena trupla so pometali kar v Voglajno

Od tu smo se odpeljali proti drugemu grobišču, ki je bilo dostopno samo preko travnikov, ti pa so bili tisti dan nekoliko vlažni in vožnja preko njih vprašljiva. Kolk me je naredil »kripla«, zato se nisem upal peš do Šetove njive. Grobišče smo si ogledali od daleč in se odpravili v Šetovo hišo na razgovor. Tu sta nama Franc Šet in žena Marija pripovedovala o dogajanju ob drugem morišču in grobišču.

»Pokojni Karel Kovačič je povedal, da so srbsko govoreči partizani sem ob Voglajno pripeljali skupino okoli 30 civilnih hrvaških beguncev, z otroki in ženskami. Ko so pri kmetiji Pirjevec jemali navoj telefonske žice in jo sekali, je z njimi govoril. Vprašal jih je, kaj zraven njih dela nedorasel mladoletnik. Odgovorili so mu 'pa to nam je najbolji koljać'.« Lahko si mislimo, kakšen heroj je nastal iz tega fanta. Beguncem so z nasekano žico zvezali roke, nato pa so jih z poljskimi orodji zverinsko ubili brez enega samega strela. Tako zmrcvarjena trupla so pometali kar v Voglajno. To je bilo okoli druge polovice maja 1945.

Na Pirjevčevem travniku ob Voglajni pri Vrbnem so umorili trideset mladih moških. VIR: Geodetski zavod

Vaščani so organizirali odstranjevanje razpadajočih trupel iz Voglajne

Tiste čase so se otroci poleti še kopali v Voglajni. Tako so poleti istega leta, 200 metrov nižje od morišča v tolmunu Voglajne imeli kopališče. Nekega dne pa je voda bila smrdeča, sluzasta in rdečkasto kavne barve. Pritožili so se odraslim, ki so nato odkrili plavajoča, napihnjena in smrdeča trupla v drugem, malo višjem tolmunu. Odrasli vaščani so nato organizirali odstranjevanje razpadajočih trupel iz Voglajne in njihov pokop na severovzhodnem vogalu zdaj njihove njive. Tam so trupla pokopana še danes. Na samem morišču je bil grozovit prizor krvave zemlje, razcefranih človeških možganov, črevesja in raztrganih oblek.

Spomin Franca Šeta je segel tudi na Resevno, za katero ljudje pravijo, da je bilo partizansko zatočišče, istočasno pa partizansko morišče, saj je na tem območju med 50 do 60 prikritih grobišč posameznikov, medvojnih žrtev partizansko–komunistične morije. Med njimi je tudi heroj Dušan Lah, ki so ga pustili samega, da so ga lahko nacisti umorili, ker je izviral iz krščanske družine. Njegov oče je bil predvojni ravnatelj Kmetijske šole v Šentjurju.

Med zobmi brane so se mu nabrali deli ubitih ljudi

Spominjal se je tudi, da se je leta 1947 prostovoljno kot traktorist javil za oranje zemlje v Kočevju. Tam se je spoznal z nekim traktoristom iz Zgornje Hudinje v Celju. Ob oranju mu je Celjan pripovedoval, kako je v Celju odpovedal oranje. Na Zgornji Hudinji je oral zemljo z globokim plugom, nato pa jo je moral z močno brano pobranati. Med brananjem je opazil, da se na brani nekaj nabira in zapleta, tako da brana ne rahlja več dobro, ampak bolj poskakuje. Ustavil je traktor in šel pogledati. Ni mogel verjeti svojim očem. Med zobmi brane so se mu nabrale odtrgane človeške roke, noge in kosi raztrganih oblek. Z delom je takoj nehal in šel javit na postajo milice. Najprej so ga vprašali, če je komu že to zaupal. Ker je zanikal so mu takoj zagrozili, da v kolikor bi o tem govoril okrog, ga čaka zapor ali še kaj hujšega. Od takrat naprej v Celju ni hotel več orati.

Franc Šet je pri svojih 90-ih letih izredno čil in bister, razumen in moder. Zato smo še govorili o knjigah, ki jih je napisal dr. Milko Mikola ter o njegovih sorodnikih in sošolcih, ki jih je poznal. Na koncu pa še o prvi svetovni vojni in o Teharjah, kjer je doma njegova žena Marija.

Žmahar, ki je zanikal Teharje, je bil tam mladoletni stražar

Pri slovesu me je še vprašal, če poznam Žmaharja iz Celja. Odgovoril sem mu, da samo na videz, in da je to tisti borec, ki trdi, da so si taborišče Teharje ljudje izmislili, saj da pogrebno podjetje Veking tam še ni našlo nobenih kosti. »Vam bom jaz nekaj povedal,« je dejal Franc Šet. »Bil sem v službi v tovarni v Štorah. Tam sem se dobro razumel z nekim delavcem, ki je bil knojevec. Razlagal mi je, da ko so bili v kasarni v Celju, so občasno prišli oznovci iskat prostovoljce za stražo v taborišču na Teharjah. Žmahar se je javljal in odhajal na stražo.« Spomnil sem se, kaj mi je pripovedoval komandir »teharske straže« g. Kamenšek, kaj je ta straža stražila in kaj počela.

Čez dober teden, ko je bilo suho vreme, sva z dobrim znancem, ki ima instrument GPS in ga tudi obvladuje, določila koordinate obeh grobišč in jih tudi slikala. Franc Šet nama je točno pokazal, kam morava zapičiti orientacijsko palico.

Samodejni obisk Franca Šeta in pogovor z njim v Šentjurju me je spodbudil, da sem o tamkajšnjih ljudeh in samem kraju, kjer sem skoraj tri leta bil v službi in kjer imam kar nekaj dobrih znancev, začel razmišljati z malo bolj oddaljene časovne odmaknjenosti.

FOTO: Ivo Žajdela

Šentjurski politiki niso hoteli ustanoviti komisije za grobišča

Blizu se je rodil in živel naš svetniški kandidat Anton Martin Slomšek. Tam so se rodili in živeli Ipavci. Na Rifniku so najdišča najstarejšega krščanskega svetišča, na tem območju je nešteto cerkva, kapel in veliko župnij. Imeli so prvo kmetijsko šolo v Sloveniji in železniško povezavo z Dunajem. Bili so dobri kristjani, dobri kmetje in izobražen tržani ter pridni delavci. Vendar so ali so ravno zato komunisti posejali njihovo zemljo z grobišči posameznih oseb, ki so jih ubili med vojno, od Urbančkove mame nad Dramljami, preko Ponikve, Grobelnega, Resevne do groba Olge Kukovič v Sv. Vidu pri Planini pri Sevnici. Poleg teh grobov je grobišče še za Kmetijsko šolo, ob ribnikih na Proseniškem in še kje. Vsi ti ubiti so bili Šentjurčani in kristjani. Po vojni ubiti pa gotovo kristjani, čeprav tudi druge narodnosti. Po spremembi režima in demokratizaciji so vodili občino Demosovi župani, pa kljub temu niso bili sposobni ali niso hoteli ustanoviti komisije, ki bi poiskala, označila grobišča ter zbrala podatke o medvojnih in povojnih zločinih.

Šentjurski politično–intelektualni skupek raje ustanavlja »debatne klube«, pri tem pa pozablja na evropske civilizacijske in krščanske vrednote, ki so jih narodnostno ter kulturno zavedni Šentjurčani v imenu Slovencev spoštovali in razvijali v času Slomška in Ipavcev.

Smrtna prestrašenosti enih in dedna privilegiranost drugih

Mislil sem že, da bom svojo odločitev iz leta 1989, da raziščem in preštejem grobišča na Celjskem, ob svojem jubileju končal. Toda niti sanjalo se mi ni, v kako obsežno, 60 let prikrivano, in težavno delo sem zagrizel. Posebno zaradi smrtne in eksistenčne prestrašenosti ljudi na eni strani, na drugi pa dosmrtne in dedne privilegiranosti drugih.

Po branju mojih zapisov o grobiščih v Demokraciji me je poklical Alojzij Zidanšek, doma iz Dramelj (živi v Celju), oče celjskega podžupana, če mi lahko da naslov gospoda iz Šmarja pri Jelšah, ki bi želel pokazati dve grobišči žrtev iz Šmarja in okolice, ki do zdaj nista bili omenjeni. Z dr. Mitjem Ferencem sva že bila dogovorjena, da greva na to območje počrnit tiste bele lise, kakor se je izrazil g. Ferenc, ki sem jih jaz opisal, on jih pa nima zemljiškoknjižno označenih.

Šmarje pri Jelšah, pogled s severa. Grobišči Hrvatov sta ob potoku Ločnica pod Cerovcem, ki je desno onstran kalvarije. FOTO: Ivo Žajdela

Grobišče ob potoku Ločnica pod Cerovcem pri Šmarju pri Jelšah

Tako smo se nekega dne po dogovoru dobili v bifeju sredi Šmarja. Mitja Cimperšek, inž. gozd., ki mi je po telefonu sporočil svojo željo, da nam pokaže grobišča, naju je s Ferencem vodil skozi Šmarje po poti proti Ločnici. Spotoma nama je razložil, da so tudi njemu partizani ubili očeta nekje pri Sevnici. Za grobišča v Šmarju so mu povedali okoliški kmetje, ker so bili tu poleg premožnih šmarskih trgovcev ubiti tudi šmarski »kulaki«, veliki kmetje, kot so bili Jože Brglez, Wagner, Grad, Lešnik itd.

Po vožnji skozi gozd pod Cerovcem smo se pripeljali do sveže, z gnojevko polite prostrane njive, kjer na zahodnem delu teče potok Ločnica. Tu smo pustili avto in se napotili levo peš po kolovozu. Kmalu smo zapustili tudi kolovoz in se po ozki stezi spustili prek potoka na zamočvirjen travnik, ki se je kakor vodni zaliv zajedel v gozd. Desni krak tega travnika se konča z veliko udrtino, poraslo s travo. Tu je grobišče, je rekel g. Cimperšek. Osameli kmet iz Borinja mu je pravil, da so ubite partizani vozili sem kmalu po vojni vsaj štirinajst dni, ker se je ponoči slišalo streljanje. Grobišče je zdaj neoznačeno, nedotaknjeno in idealno za izkop in indentifikacijo ubitih. Mitja Ferenc ga je zemljiškoknjižno označil.

Grobišči Hrvatov sta ob potoku Ločnica pod Cerovcem (levo spodaj). VIR: Geodetski zavod

Kjer je ob potoku Ločnica ribnik, je grobišče

Nazaj grede smo se ustavili pri umetnem ribniku pod Spodnjim Cerovcem. Ob njem stoji razkošna brunarica z masivnimi mizami in klopmi. Ima tudi urejeno parkirišče. Stopili smo do ribnika, kjer nam je g. Cimperšek dejal, da ljudje govorijo, da je bil tam, kjer je zdaj ribnik, nekje na sredini debel kol, ki je označeval grobišče. Tam ubite so partizani vozili s tovornjaki iz šmarskih zaporov do Ješovca, do koder je bila cesta prevozna. Tam so jih raztovorili in jih naprej gnali peš. Med ubitimi je bilo veliko starih in onemoglih, ki že po petsto metrih niso mogli več hoditi. Odločili so se, da jih ubijejo na prvem primernem kraju, in to je bila dolinica, kjer je zdaj ribnik. Lastnik zemljišča je bil kmet iz Spodnjega Cerovca.

Zdajšnji lastnik je kasneje dejal, da je domnevno grobišče okoli petnajst metrov od zadnjega roba na desni strani ribnika, na parceli, kjer je posadil smreke. Ljudje so govorili, da je to Konjski britof.

Grobišče Hrvatov v Lesičnem leži na desnem bregu potoka Bistrica

Notar iz Šmarja pri Jelšah Pavel Rojs mi je, ko mi je govoril o grobiščih Hrvatov pri Dobovcu in Maclju, povedal tudi naslednje: »Grobišče Hrvatov v Lesičnem leži na desnem bregu potoka Bistrica, tam kjer je zdaj trgovina. Tam je tudi medvojni partizanski grob. Sorodniki mrtvih so lokacije zamešali. Tako so partizanski krasili grob hrvaških beguncev, hrvaški pa grob partizanov. Politični funkcionarji prejšnjega režima nekdanje šmarske občine so naredili problem iz tega, predvsem kako so Hrvatje izvedeli za grobišče. Sama zamenjava je bila najbrž posledica neprimerne neposredne bližine gostilne, ki so jo postavili zmagovalci za svoje potrebe. To so mi povedali borci ob neki priložnosti na veselici. Saj veš, da se pri nas ob vsaki priložnosti rado kaj popije, takrat pa se razvežejo tudi jeziki.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Dietrich Janič, Petriček, Otroci s Petrička, Štigerjeva vila, Teharje, [31]

Janez Črnej, Grobišča pri Šentjurju, Demokracija, 20. 12. 2007

1/8