Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Slovenske Konjice, Stranice, pomori, poboji, grobišča [16]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Župnija Griže spada pod občino Žalec. Pod njeno duhovno okrilje spadajo vasi Liboje, Zabukovica, Migojnice, Pangrac in Griže. Ima dve podružnični cerkvi: na hribu, vpadljivem osamelcu, cerkev sv. Marije Lurške, ljudje jo imenujejo tudi migojniški Lurd. V Libojah pa cerkev sv. Neže. V Grižah je cerkev sv. Pankraca. Na hribu Hom stoji cerkev sv. Magdalene, ki pa že spada pod šempavelsko župnijo občine Prebold.

Vse te vasi ležijo na severnih pobočjih masiva Gozdnika in kraško razbrazdanega masiva Kotečnik, kar daje pokrajini v zimskem in zgodnjespomladanskem času svojevrsten pečat mrzlosti. Tudi sence sadnih in gozdnih dreves so daljše, saj se morajo za svetlobo potruditi dalje v nebo kot drevesa južnih leg. Pečat prebivalcem v teh krajih so vtisnili rudnik Zabukovica v Zabukovici, rudnik Liboje, firme Sonenberg in industrija keramičnih izdelkov Zorka v Libojah.

Občina Žalec je komisijo za povojne poboje imela

Po volitvah aprila 1990 je takratna republiška skupščina ustanovila komisijo za ugotavljanje zunaj sodnih pobojev in montiranih sodnih procesov, vodil pa jo je krščanski demokrat Ignac Polajnar. Ta komisija je poslala poziv vsem takratnim slovenskim občinam, naj ustanovijo komisije s tako vsebino dela v vseh občinah. Jeseni in pozimi istega leta je bilo zanimivo ugotavljati, katere občine so ustanovile take komisije, kasneje pa, kaj so te komisije dejansko naredile. Občina Žalec, kamor spada tudi župnija Griže, je komisijo ustanovila, saj je na volitvah zmagal Demos. Za predsednika skupščine občine je bil izvoljen član moje takratne stranke (SDZ – Slovenske demokratične zveze) Milan Dobnik, profesor zgodovine.

Pod Homom, na katerem kraljuje cerkev sv. Magdalene, teče proti Grižam potok Zibika. Na levi strani pod homškim gričem je močvirna dolinica, nekateri ji rečejo dolina zvončkov, kjer naj bi bilo grobišče 140 mladoletnih domobrancev, ki so jih pripeljali iz taborišča na Teharjah. FOTO: Ivo Žajdela

Britne sele in 140 mladih fantov

Kljub temu je iz občine Žalec na celjsko komisijo Demos prišlo anonimno sporočilo z sledečo vsebino: poiščite Britne sele, tam pa hišo Vinka Poteka (nekdanjega partizana). Od njegove hiše pojdite naravnost po cesti do Haložana. Pod njim, na robu travnika ob gozdu, stoji veliko suho oguljeno drevo. Drevo stoji v bližini brezna, kjer je pokopanih okoli 140 mladih fantov in tudi starejših. Povprašajte domačine, zanesljivo pa ve Kostajnšek.

V poletju 1990 je komisija Demos, ki so jo ustanovile takratne politične stranke, svoje terensko in poizvedovalno delo na območju občine Celje v glavnem končala. Izsledke v obliki sporočila za javnost smo dali objaviti v vse medije, ki so to hoteli, hkrati pa smo prosili še za dodatne informacije. Odziv je bil presenetljiv. Sporočila so prihajala skoraj iz vse Slovenije. Na žalost je bilo veliko pomanjkljivih in anonimnih.

Pri zaselku Britne sele, južno od Griž; avtor prispevka Janez Črnej kaže rob gozda z domnevnim grobiščem. Zadaj hrib Kamnik. FOTO: Ivo Žajdela

O vojnih in povojnih dogodkih tukajšnji ljudje neradi govorijo

Po sledeh anonimnega sporočila iz Žalca sem se napotil sam, saj sem bil vajen terenskega dela. Našel sem Britne sele, suho drevo in tudi kamnito, globoko korito malega potoka, ki bi ga lahko v teh krajih imeli za brezno. Dvesto metrov proč pa samotno z grmovjem zaraščeno domačijo, hišo, hlev in dvorišče. Hiši sem se približal s strani, kjer sem slutil vhodna vrata. Nenadoma me je pozdravil renčeč in glasen lajež za vhodna vrata privezanega psa, tako da sem kar nekaj korakov šel vzvratno. Začel sem glasno pozdravljati. Čeprav sem to nekajkrat ponovil, ni bilo nobenega odziva. Čelni del hiše sem nato krožno obšel, da bi prišel na pot, po kateri sem prišel. Za hišo je bila petdeset metrov oddaljena njiva, na kateri je okopavala krompir starejša ženska. Približal sem se ji in glasno pozdravil. Zravnala se je in me osorno pogledala. Pozdravil sem jo še enkrat in se začel opravičevati, da jo motim. Ni me dolgo poslušala, zavihtela je motiko na ramo in se brez besed odpravila proti zaraščeni hiši, kjer je za vhodna vrata privezani pes še vedno divje lajal. Kljub sončnemu in toplemu dnevu me je zmrazilo. Odpravil sem se proti avtomobilu, razmišljajoč, kako bi tukaj, kjer nikogar ne poznam, prišel do informacij. Nazaj grede sem se ustavil pri dveh hišah in začel spraševati, ali kaj vedo o dogodkih iz anonimnega sporočila. Nihče ni ničesar vedel. Pogledi pa so postajali podobni kot pri ženski z motiko.

Naslednji dan sem po telefonu prosil za pomoč svoje kolege z veterinarske postaje v Žalcu. Obljubili so mi, da mi bodo pomagali, naj jih pokličem čez nekaj dni, da pa bo težko, ker o vojnih in povojnih dogodkih tukajšnji ljudje neradi govorijo.

Verjetno jo teži bližina brezna in brata partizana

Po nekaj dneh sva se s kolegom srečala, ker po telefonu ni hotel govoriti. Povedal mi je, da anonimno sporočilo ni bilo izmišljeno, da sem našel pravi kraj. Ženska, s katero sem hotel govoriti, pa je Micka Poteko, sestra partizana Vinka Poteka, za katerega ljudje govorijo, da je bil med vojno in po vojni zelo »vroč«, tako da se ga ljudje bojijo, čeprav je že mrtev. Hiše, kjer sem spraševal, pa so njegovi sosedje. Njegova sestra, ki živi samotarsko življenje s psom, privezanim na vratih, pa je leta in leta, kar jo pozna, ljudomrzna tudi do živinozdravnikov, čeprav jih za svoje živali kar pogosto potrebuje. Verjetno jo teži bližina brezna in brata partizana. Kje točno je grobišče, ne ve pa tudi zanimal se ne bo, ker pozna te ljudi. Opozoril me je, da je slišal, da je tu blizu, v neki močvirni dolini, blizu domovanja žalskega župana Milana Dobnika, še eno grobišče. Svetoval mi je, naj poiščem avtobusnega šoferja Zagožna, ki ve, kje je to grobišče. Ljudje pa govorijo, da bi največ o teh dogodkih vedeli povedati Kotorjevi fantje, Raček, Potekovi, Ramšak, Štorman, Sevnikov Darko, Marjan Rojnik, Kondrad Pevec, Delak Anton, Hlačar in še drugi, večinoma domačini, ki živijo tam okoli. Kolega mi je obljubil, da mi bo povedal, če bo še kaj izvedel, vendar ne po telefonu.

»Spomenik« partizanom sredi Žalca. FOTO: Ivo Žajdela

Edino Titove slike so nemo zrle s stene v vsaki pisarni

Čez dva dni se mi je pokvaril stari volkswagen–hrošč. Edini servis daleč naokoli je imel Hmezad, tozd Strojna v Žalcu. Mehaniki so me razveselili, da bom moral počakati tri do štiri ure, da bodo okvaro odpravili. Spomnil sem se, da bi lahko šel obiskat žalskega župana Milana Dobnika in ga povprašal, ali kaj ve za grobišča v svoji bližini. Odšel sem v občinsko stavbo, da poiščem, kje uraduje. Odprl sem dvoje, troje vrat pisarn, vendar nikjer ni bilo nikogar; edino Titove slike so nemo zrle s stene v vsaki pisarni. Na hodniku sem izvedel, da imajo malico in da je tudi župan pri tem opravilu. Odšel sem ga iskat, vendar sem zaradi slik v pisarnah spremenil vsebino vprašanj. Takrat sem bil poslanec Demosa in v isti stranki kot župan, zato sem ga raje vprašal, kaj počnejo Titove slike po pisarnah občinskih uradov. Razložil mi je, da pri njih lahko vsak uradnik po svoje opremlja pisarno. Takoj mi je bilo jasno, da na vprašanje, zaradi katerega sem prišel, ne bi dobil odgovora. Titove slike pa so mi pomagale razvozlati kasnejše dogajanje v občini Žalec.

Žalec. V tem mestu niso naredili nič za razkritje medvojnih in povojnih komunističnih zločinov.

Vse se je odigralo ponoči brez strela, in to na dveh krajih

Po naključju se je še isti teden oglasil pri meni Danilo Jurič iz Celja (že umrl). Z mamo sta bila zaprta na Teharjah. Očeta so ubili v Pečovniku, njega kot otroka so nato zaprli na Petriček, v otroški oddelek teharskega taborišča. Vprašal sem ga, ali kaj ve o poboju v Grižah, o katerem smo dobili anonimno sporočilo. »O, pa še veliko!« je dejal in začel pripovedovati: »Imam sorodnike v Grižah. O tem grozodejstvu se je veliko in dolgo šušljalo. Poročnik Tomo (Ivo Jurčec iz Celja), desna roka Edija Golca v taborišču Teharje in pri obiskih praznih stanovanj zaprtih Celjanov, je v taborišču zbral prostovoljce, mladoletne fante domobrance, češ naj bi šli delat zunaj taborišča, dokler ne bodo odslužili kazni, na katero so bili obsojeni zaradi pripadnosti domobranstvu.

V Grižah je poročnik Tomo organiziral njihov sprejem. Fantje, domačini, so pripravili orodje. Kotarjev je prinesel še pet litrov žganja za korajžo. En tovornjak se jim je pogreznil, tako da so ga morali s kravami vleči iz blata. Vse se je odigralo ponoči brez strela, in to na dveh krajih. Sam ne vem točno kje, bom pa poizvedel.«

Ja­nez Črnej ka­že v do­li­ni zvonč­kov kraj, kjer naj bi ubili in za­ko­pa­li mladoletnike s Teharij. FOTO: Ivo Žajdela

Dolina zvončkov, kjer zvončki po ustnem izročilu ne smejo nabirati

Čez nekaj časa nas je že pokojni g. Kuder na prošnjo Danila Juriča skupaj z Ivom Žajdelo in g. Juričem odpeljal v Rocarjevo ali Urhovo dolino (zdaj ji pravijo tudi dolina zvončkov, kjer pa se zvončki po ustnem izročilu ne smejo nabirati) pod sv. Magdaleno, ki kraljuje na vrhu hriba Hom. Pokazal nam je kraj, kjer se v kotu doline stekata dva potoka, njuna voda pa dela ravno dno dolinice močvirnato. Zdaj raste tu grmovje in tudi že posamezna drevesa. G. Kuder nam je dejal, da je svet tu Kotarjev. Čeprav smo se oglasili pri nekaj hišah, nismo zvedeli ničesar.

Presodil sem, da se je tukaj zgodil najokrutnejši in najpodlejši zločin na celjskem območju zunaj taborišča Teharje. Toliko mladoletnih fantov ubiti s krampi, lopatami in motikami samo zato, ker naj bi pripadali ideološkim nasprotnikom, v resnici pa še živeti niso začeli, presega človeško domišljijsko krutost.

Občinski možje iz Žalca so se kljub Demosovi pripadnosti zavili v molk in nevednost. Zato sem vladno komisijo s predsednikom Viktorjem Blažičem, Tinetom Velikonjo in Mitjo Ferencem sam odpeljal na ta grobišča, da so jih evidentirali.

Janez Črnej, Poboj mladoletnikov, grobišče, domobranci, Griže, Demokracija, 4. 9. 2003Nadaljevanje v: Janez Črnej, Griže, Liboje, domobranci, pomori, poboji, grobišča [18]

1/5