Ivan Mrak (1906–1986) je eno najbolj plodovitih imen slovenske dramatike 20. stoletja, saj je pričel kot avantgardni avtor, nadaljeval pa je z dramami, v katerih se je loteval najrazličnejših problemskih tém, posebej so ga zanimali problemi revolucijskih sporov in spopadov (francoska revolucija, slovenska revolucija in osvobodilni boj), nekonvencionalno pa se je posvetil tudi bibličnim temam.

Kljub velikemu številu dramskih besedil, s témami, ki so odpirale boleče dogodke iz slovenske in svetovne zgodovine, je bil Mrak avtor, ki je veljal (in še vedno velja) za bizarnega, neuprizorljivega. Moteče je bilo tudi njegovo zasebno življenje, priljubljen ni bil ne pri literatih in še manj pri politikih, saj je dosledno vzdrževal strogo distanco do predvojne, medvojne in povojne oblasti.

Vrsti novih dejstev, podatkov in pričevanj

Izbor štirih dram in spremna študija temeljita na vrsti novih dejstev, podatkov in pričevanj, ki jih je urednik Denis Poniž našel v Mrakovi zapuščini in ki kažejo, kako resno, zagnano in sistematično je bilo Mrakovo delo. Knjiga prinaša štiri drame oz. tragedije, ki pokrivajo vsa obdobja njegove ustvarjalnosti, in sicer besedila Jozefina Baker (1929), Ivan Grohar (1937–1942), Gorje zmagovalcev (1943–1944) in Spoved lučnim bratom (1971), ter spremno študijo, ki osvetljuje vse tiste točke v Mrakovem življenju in literarnem delu, za katere urednik meni, da so bile doslej premalo izpostavljene ali celo napačno interpretirane. Mraka je tako znova postavil v prostor slovenske literature dvajsetega stoletja ter njegovi dramatiki, ki je natančno, vznemirljivo, preroško in nekompromisno upodobila vse

tektonske premike v slovenski (posredno tudi evropski) družbi, zgodovini in kulturi, določil mesto, ki ji pripada.

Mrakova pozna dramatika odpira vrsto temeljnih eksistencialnih problemov

Ivan Mrak, dramatik, esejist, v mladosti tudi pesnik in novelist, sodi med tiste slovenske književne ustvarjalce, ki so v svoji dramatiki najbolj celovito, umetniško izbrušeno, a tudi družbenokritično zaznamovali dvajseto stoletje, je v knjigi zapisal urednik Denis Poniž. Toda živel je težko življenje. Za njim se je kot senca vlekla zgodba o njegovih mladostnih »ekscesih«, izmed katerih je najbolj odmevala uprizoritev prvega ohranjenega dramskega besedila, Obločnice, ki se rojeva, ki jo je devetnajstletni mladenič uprizoril leta 1925.

Čeprav njegova poznejša, posebej pa pozna dramatika odpira vrsto temeljnih eksistencialnih problemov, ki jih je zapisoval personalistično navdahnjeni in brezkompromisno neodvisni dramatik, je resnično priznanje doživel šele v času neoavantgard v šestdesetih letih, ko so se začele v revijah in knjigah vrstiti objave njegovih tragedij, dnevniških zapisov, esejev, izšla pa je tudi mladostna avtobiografija Ivan O. Za Mrakovo uveljavitev v slovenski literaturi – literarni kanon ga še vedno ne sprejema – sta poleg njegovih življenjskih sopotnikov, žene Karle Bulovec Mrak, Krištofa Zupeta in Mirana Kavška, še posebej zaslužna Taras Kermauer in Peter Kovačič Peršin. Tudi po Mrakovi smrti sta poskrbela, da se ohranja spomin na tega samohodnega dramatika, posebej Taras Kermauner je bil prepričan, da Mrakov čas, ko bo postal stalen gost slovenskih gledališč, šele prihaja.

Knjigo s štirimi dramami Ivana Mraka je Denis Poniž predstavil 23. oktobra 2025 na Slovenski matici v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Kako med več kot tridesetimi tragedijami in dramami izbrati štiri

Denis Poniž je zapisal, da je bil kot urednik izbora štirih Mrakovih dramskih besedil, postavljen pred nelahko nalogo: kako med več kot tridesetimi tragedijami in dramami, nastalimi v polstoletnem obdobju, izbrati tiste, ki bodo tega dramatika kar se da celovito predstavile bralcu, ki o njem ne ve kaj dosti, saj se njegov čas neusmiljeno odmika (leta 2026 bo minilo že štirideset let od njegove smrti).

»Pri izboru, ki je, tega ne morem in nočem zanikati, subjektiven in zagotovo izpušča kakšno besedilo iz katerega od dramatikovih problemskih in tematskih sklopov, sta me vodili dve načeli. Skladno s prvim sem želel, kolikor je bilo mogoče v omejenem obsegu, pokazati na dramatikov estetski in idejni razvojni lok, ki se je začel z avantgardnimi besedili Obločnica, ki se rojeva, Mona Gabriela in Slepi prorok, nadaljuje s tragedijami pomembnih slovenskih in svetovnih osebnosti ter s trilogijo Razsulo Rimljanovine, v kateri je zarisal tragičen propad lastne družine. Obenem je tudi s silovitostjo vizionarja, ki je videl dlje od sodobnikov, v Revolucijski in Slovenski tetralogiji doumel tragično nemoč, a hkrati tudi veličino posameznika, ki se znajde v revolucijskem blodnjaku in v njem, zavezan svoji resnici, tudi propade.«

Knjižne novitete so 23. oktobra 2025 na Slovenski matici v Ljubljani predstavili Majda Kregar, Denis Poniž, Jožef Muhovič, Ignacija Fridl Jarc, Milček Komelj in Zarika Snoj Verbovšek. Foto: Ivo Žajdela

Nekateri so veliko sodb o njem zapisali, ne da bi jih argumentirali

»Tudi odnos do krščanstva je Mrak izpovedal na izviren, globoko tragičen način (trilogija Proces, Apostol Peter, Janez Evangelist). Vse naštete tragedije so mu omogočile, da se je v poslednjih besedilih znova vrnil k antičnim izvirom, brez katerih ne bi bilo evropske civilizacije (Chrysippos, fragmenti Orfeja).

Drugo načelo pa mi je narekovalo, da na podlagi pregledane literarne in osebne Mrakove zapuščine dopolnim, predvsem pa popravim tiste trditve kritike in literarne zgodovine, ki so Mraku in njegovi dramatiki krivične, saj so njihovi avtorji veliko sodb zapisali, ne da bi jih argumentirali.«

1/2